Dragi učitelji mojih otrok!
Ko v teh dneh z možem hodiva po roditeljskih sestankih, naju včasih boli glava.
Pa ne zaradi vseh tistih točk, ki jih obdelamo vsako leto in jih znava pri petih otrocih že na pamet. V resnici nama ne bi bilo treba iti na vsak roditeljski sestanek, ker redko izveva kaj novega. Pa greva. Iz spoštovanja do vas in vašega poslanstva. In iz spoštovanja do najinih otrok, ker je zanje pomembno, da greva.
Glava naju boli, ko vidiva, kakšna pričakovanja gojimo do šole in do vas, učiteljev, starši. Mnogokrat nerealna. Osnovana na pričakovanju, da bodo naši otroci končali osnovno šolo brez prask, krivic in odrekanja.
Jaz kot mama pa ne želim slišati samo pohval na račun svojih otrok. Vem, da niso popolni. Da imajo svoja šibka področja. Zato kapo dol pred vsakim učiteljem, ki si upa na roditeljskem sestanku staršem odločno povedati, kar po večletnih izkušnjah pri delu v šoli opaža kot problem.
»Vaši otroci premalo spijo. Preveč visijo na digitalnih napravah. Špricajo pouk. Se premalo gibajo. Dragi starši, vzemite se v roke in poskrbite za svoje otroke!«
Potrebujemo takšna soočenja z realnostjo. In potrebujemo učitelje, ki si upajo tvegati, da bodo označeni za sitne in stroge. Tudi to je vaše poslanstvo: pripraviti otroke na življenje. Tudi tako, da nam, staršem, pomagate, da jih spravljamo iz cone udobja.
Naj bo blagoslovljeno novo šolsko leto in čim manj težav s starši vam želim!
