Odprto pismo Časniku, Domovini, Družini in Reporterju

8

V Beogradu zagovarjal odločitev Skupščine RS o suverenosti Slovenije Foto: A. T.Anton Tomažič se je oglasil z odprtim pismom Časniku, Domovini, Družini in Reporterju. Razžalostil ga je Twitter s povezavo na Reporterjev članek »Neodvisni« katoliški mediji na državnih jaslih: prikrite politične povezave Domovine in Časnika!«. Anton Tomažič je med drugim zapisal, da bo pripravljenost na upoštevanje njegovega poziva »ugotavljal tudi po tem, če bo to pismo javno objavljeno na Časniku, Domovini, Družini in Reporterju«.

Prav žalosten sem, da se moram kot aktivni udeleženec slovenske pomladi po treh desetletjih oglašati in pozivati k zakopanju sekire vsaj med desno usmerjenimi mediji, ki so še vedno v izrazito podrejenem položaju v primerjavi z levimi promotorji starih sil.

Potrebe po medijsko uravnovešeni sceni v demokratični družbi sem se zavedal že leta 1989, ko sem bil med soustanovitelji »prvega demokratičnega glasila Demokracije« (nekaj časa celo predsednik Časopisnega sveta) in ves čas njegovega izhajanja tudi podpornik in sodelavec Slovenca.

Anton Tomažič, podpornik in sodelavec novih medijev žalosten zaradi napada Reporterja

Razvoj medijev, ki negujejo pridobitve slovenske pomladi, spremljam tudi ves čas do sedaj in po svojih močeh tudi kaj sodelujem, prispevam, predvsem pa promoviram in delim po družbenih omrežjih. Ugotavljam, da so se kljub izrazitim (nekajkratno) slabšim materialnim razmeram nekateri neodvisni novi mediji tudi uveljavili, predvsem po svoji kvaliteti.

Če izpustim tiskane in avdio medije, ki so očitno podpirani s strani političnih strank in tudi vplivajo nanje (kar samo po sebi ni nič slabega), so to predvsem tiskani in digitalni mediji, na katere naslavljam to odprto pismo. Moralno pravico do takšnega posega si jemljem tudi zato, ker sem jih v vseh preteklih letih izrazito podpiral. Pri Časniku sem med soustanovitelji in solastniki, Domovini pomagam prek donatorstva zavodu, ki jo izdaja, Družino berem kot redni naročnik že več kot petdeset let, verjetno sem tudi prvi začel na spletu uporabljati geslo »Ponedeljek je dan za Reporter!«.

Danes pa me je razžalostil Twitter s povezavo na Reporterjev članek »Neodvisni« katoliški mediji na državnih jaslih: prikrite politične povezave Domovine in Časnika!«

Et tu, Reporter? Ne iz prijateljev delati sovražnike

V Beogradu zagovarjal odločitev Skupščine RS o suverenosti Slovenije Foto: A. T.

Ne morem si kaj, da ne bi zaradi napetega časa, ko poteka najhujši medijski pogrom leve politike in osrednjih medijev proti Zavodu Iskreni in Domovini, pozival: »Et tu, Reporter?« Vsebina se bere, kot bi jo vzel iz Dnevnika ali Mladine. Saj razumem, da so sodelavce Reporterja pavšalne in pretirane obtožbe z desne upravičeno užalile, vendar pa jih to ne bi smelo povsem izriniti v sovražni tabor. Še naprej bi morali ohranjati kritično distanco do obeh strani politike in si ne iz prijateljev delati sovražnike.

Zakaj dajete v narekovaj »neodvisni« katoliški mediji? Izrazito katoliška je samo Družina, ki pa politične članke objavlja le v posebni (zelo kvalitetni) prilogi Slovenski čas (ampak nič kaj strankarsko navijaško!). Zakaj dajete v narekovaj »neodvisen« portal – Časnik, sajse pretežno trudimo ostati spletni magazin z mero? Kadar je bil objavljen kakšen članek, ki je morda prekoračil mero, smo se oglasili tudi sami s kritičnimi odzivi.

Ali bi se morali kaj slabo počutiti vsi tisti, ki smo se v preteklih letih trudili (tako kot vi) za pluralizacijo slovenskih medijev in nas v članku izrecno navajate – Janez Cigler Kralj, Igor Vovk, Janja Grilc, Miha Rutar in Neža Le Roux, Rok Čakš, Matej Kovač, Matija Cencelj, Aleš Čerin, Franc Cvelbar, Valerij Grašič, Srečko Klančar, Aleš Maver, Samo Skralovnik in Anton Tomažič, »še en vidni član NSI«?

Anton Tomažič trdi, da človek z jasnim političnim prepričanjem lahko objavlja kjerkoli

Zakaj govorite o »prikritih političnih povezavah«? Zakaj po nepotrebnem problematizirate naše morebitno članstvo v kakšni stranki? Ali bi se smeli člani političnih strank oglašati le v glasilih svoje stranke, drugje pa ne? Zakaj ste nasedli levim silam, ki šele za preteklo leto uporabljajo izraz »državne jasli« za državno pomoč medijem? Saj vendar sami dobro veste, da gre le za minimalne spremembe, namenjene tako potrebnemu uravnovešenju ladje, ki se tako nagiba na levo, da se bo že skoraj potopila?

Naj zaključim z iskrenim pozivom, da se v vseh naslovljenih medijih nadaljuje dosedanje dobro delo ter ohrani dobra volja in medsebojno spoštovanje! Medsebojni napadi pa naj se prekinejo, saj jih je dovolj že od zunaj!

Pripravljenost na upoštevanje mojega poziva bom ugotavljal tudi po tem, če bo to pismo javno objavljeno na Časniku, Domovini, Družini in Reporterju.

8 KOMENTARJI

  1. Kaksnih posebej zolcnih napadov v imenovanih medijih na Reporter sam niti ne zasledim. Sledim zaenkrat se vedno spletni Reporter in ga zacuden in razocaran ne prepoznam vec. Z izjemo Nenada Glucksa imam obcutek, da so ti ljudje popolnoma iztirili. Krsinar najocitneje. A ne le on. Imajo pravico slediti poti Janeza Markesa, to je njihovo zivljenje, ne moje. Ampak tako obrnit plosco zivljenjskih prepricanj je vsaj nekredibilno. Po mojem tudi, kakor obsedeno so zastavili, precej psihopatolosko.

    • Tako je. Sam sem se te patologije rešil na najbolj preprost način: po mnogih letih naročništva sem Reporter z letošnjim letom odpovedal – pomahal v slovo z izjavo: odlazim! Zakaj bi podpiral nekaj, kar me iritira, saj je že RTV prispevek preveč. Tako se zgodi, če se sv. Pavel spreobrne v hudobnega Savla. Po Markešu je to storil Kršinar – prodana duša za Judeževe (no, Odlazkove sumljive) solde. Počasi se mehča že Puc, ki je bil včasih zgled verodostojnosti, profesionalnosti. Še najbolj vztraja res Glüks (no, v seriji člankov o ZZZS pa je tudi on povsem zavozil). Škoda je tudi dobrih zunanjih sodelavcev. Kaže, da je tudi solidni Žužek nekam odšel. Še kar solidna sta tudi Petovar in Medvešček, posebej še, ko se ne lotevata političnih tem. Tista doktorica na koncu pa je z gostilniškim nalaganjem znala samo pljuvati – levo in desno, da ni bilo zamere. Zunanji Gošte pa še kar znosen, ko je opisoval zasavske knape in njihovo življenje, sicer pa je velik promotor slovenskega vsegliharstva.

  2. Všeč mi je koliko se je g. Tomažič angažiral pri vseh teh medijih in kako jih podpira. Ko bi za vse slovenske katolike lahko to trdili. Še vedno imamo tu veliko rezerve. Je pa res, da se čuti, da katoliški mediji delujejo na zelo racionalno ter skrbno zastavljenih proračunih in so bolj pripravljeni na ter odporni pred spreminjajočimi se vzorci konzumacije medijev zato se jim takšnega kolapsa, kot jih doživljajo Delo/Dnevnik/Večer (in morda celo Mladina) ni potrebno bati.

  3. Stvari pridejo in grejo. Jaz se spomnil še prvih Mag-ov. Danila Slivnika in ostalih, takrat sem vse prebral. Sedaj Reporterja nisem bral že kar nekaj let. Na Časniku sem pred časom bil kar stalen, sedaj malo manj, ampak precejkrat kaj preberem.
    Mogoče Reporter samo vali krivdo za svoj neuspeh na druge medije. Koga briga.

  4. Dobro se mi zdi vedeti, s kakšnim problemom ima človek opraviti. Problem pri levici je laž. Laganja človek ne more preprečiti, lahko pa se mu sam odpove. To je temelj, na katerem moramo graditi poleg vsega tistega, kar je avtor omenil v zaključku.

  5. Ali sta “reporterja” Šurla in Kršinar že objavila odprto pismo g. Tomažiča – morda v tiskani obliki, med pismi bralcev?
    Ostali trije naslovljenci so pismo brez težav objavili na svojih spletiščih, na Reporterjevem tega pisma ne najdem.

    Kaže torej, da Odlazkovi hlapci nočejo zakopati svoje protidesno naperjene bojne sekire – premier Janša in drugi ministri so redno, vsak dan na Reporterjevem kanibalskem jedilniku.

    Kršinar tekmuje kar sam s sabo, seveda pa tudi z Mladininimi pisunčiči, kateremu izmed njih bo uspelo napisati najbolj protivladen in premieru Janezu Janši najsovražnejši člančič.

    Še dobro, da gre vladna ekipa dalje – kljub besnemu laježu lažnivih in leftardiranih “watchdogov” in tuležu brezglave leve opozicije…