PREJELI SMO. Spoštovane kolegice in kolegi!
Najprej bi se vam rad opravičil! To pismo pošiljam brez posebnega izbora – preprosto vsem psihologom, katerih e-naslove sem našel v svojem računalniku! Verjamem, da bo koga pismo zmotilo, koga morda celo razjezilo – in zato moje opravičilo! Vendar ne želim nikomur ničesar vsiljevati: vsak od vas naj se sam odločil, kako se bo odzval.
Tiste, ki vas bo morda pismo nagovorilo, pa prosim, da ga pošljete naprej kolegom psihologom, ki jih poznate!
Sedaj pa k stvari!
Problem je v podpori oziroma nasprotovanju Družinskemu zakoniku. Ne želim vas prepričevati ne za eno in ne za drugo – po mojem prepričanju je to stvar osebne opredelitve posameznika, glede na vrednote, ki jih postavlja v ospredje. Zato zelo razumem kolege psihologe, ki se sploh niso vključevali v razprave okrog družinskega zakonika – menim, da je takšna drža v bistvu pozitivna, saj tudi s tem kažejo, da gre za vprašanja, ki imajo zelo malo skupnega s psihološko stroko, saj gre za predvsem ideološko – politična vprašanja. Toda
Junija lani je Društvo psihologov Slovenije objavilo izjavo, v podporo Družinskemu zakoniku, januarja letos pa so podobno skupno izjavo objavili Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihoterapevtov Slovenije in Katedra za razvojno psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Celotno izjavo si lahko preberete na tem spletnem naslovu, da vas ne bi morebiti s povzetkom zavajal. S to izjavo pa psihološka stroka, in s tem tudi vsak psiholog, ni več nevtralna – ampak je zelo jasno opredeljena kot zagovornik novega družinskega zakonika. Sam sem se osebno sicer vključil v razprave o družinskem zakoniku, ker nasprotujem celi vrsti rešitev, ki jih prinaša (če koga zanimajo moji pogledi, si lahko prebere moje obširno razmišljanje na spletni strani Svetovalnice Tabor), ampak sem opozarjal, da stroka nima dovolj osnov, da bi zagovarjala tako radikalne spremembe.
V izjavi me zelo motijo predvsem tri stvari:
1. Stroka si v svetu okrog vprašanj, ki so predmet te izjave, ni enotna. Strokovnjaki imajo različne poglede – kar je naravno. Trdno sem prepričan, da tudi slovenski psihologi nismo enotnega mnenja. Toda Društvo psihologov, Zbornica Kliničnih psihologov, Združenje psihoterapevtov in Katedra za razvojno psihologijo te razlike zanikajo. Posamezniki v vodstvih teh organizacij (ki imajo sicer pravico do svojih lastnih mnenj) si jemljejo pravico, svoja osebna stališča posplošujejo na vse psihologe, ne da bi jih o tem povprašali. Smatram, da je takšen pristop zloraba institucij.
2. V izjavah podpisniki vztrajajo na stališčih, da vse strokovne raziskave kažejo na to, da odraščanje v istospolnih družinah ne vpliva na otrokov razvoj. Ta trditev ne drži – zadošča nekaj klikov na spletu, in najdemo lahko dovolj raziskav, ki kažejo drugačne ugotovitve od teh, na katere se sklicujejo podpisniki. Toda podpisniki so vse takšne raziskave vnaprej izločili, jih označili za “sporne”. Na kakšni osnovi? Etična drža pri uporabi izsledkov raziskav terja, da upoštevamo vse raziskave, ki so narejene na strokovno ustreznih metodoloških principih. Zato je zame takšna drža etično in strokovno nesprejemljiva.
3. Ne glede na prejšnje razmišljanje se postavlja sploh vprašanje, kako lahko iz takšnih raziskav delamo neke zaključke, ki se potem vključujejo v zakone. Vse raziskave kažejo le nekak prerez sedanjega stanja, po kazalcih, ki si jih izberejo raziskovalci, in zakatere ne vemo, kakšno prediktivno vrednost imajo. Torej je tu potrebna velika previdnost. Naj ob tem spomnim, da je slovenska psihološka stroka v ne tako zelo davni preteklosti že zagrešila podobno zmoto. Ko se je pričela uveljavljati permisivna vzgoja, so prav tako “vse raziskave” kazale, da je ta vzgojni model naravnost idealen. No – tudi takrat ne vse, a splošno vzdušje je bilo takrat drugačnim strokovnim stališčem tako zelo nenaklonjeno, da raziskave z drugačnimi izsledki niso prišle do izraza. Klub temu pa se stroka v svetu glede permisivne vzgoje nikoli in nikjer ni povsem poenotila. Pri nas, v Sloveniji se je! In pri nas, v Sloveniji, je bil takoj označen za “zadrtega nestrokovnega reakcionarja” vsak, ki se je drznil podvomiti v pravilnost permisivne vzgoje. Se zgodovina ponavlja? Bojim se, da se! Le da so sedaj drugačni časi! Čeprav je vsak z drugačnim mnenjem prav tako opljuvan s psovkami v slogu “zaostali fašistoidni homofob”, se mu vendarle zaradi teh psovk ne zgodi nič! Zato vas vabim, da se oglasite, vsi tisti, ki se ne strinjate s takšno zlorabo stroke, kot si jo privoščijo podpisniki izjave, in vse tiste, ki vas skrbi, da bi slovenska psihološka stroka ponovila napako, ki si jo je privoščila ob uveljavljanju permisivne vzgoje.
Tudi sam si nočem lastiti pravice, da bi govoril “v imenu slovenskih psihologov”, govorim lahko le v svojem imenu. Toda, če se mi pridruži vsaj še nekaj kolegov, ki jih takšna radikalna drža nosilcev funkcij v slovenski psihološki stroki moti, vas vabim, da se mi pridružite. V tem primeru bi podpisniki objavili izjavo, s katero bi opozorili na to samovoljo – in nič več. Nikakor nimam namena pripravljati izjave “v podporo nasprotnikom družinskega zakonika” – o tem naj se opredeljuje vsak posameznik! Zato menim celo, da bi takšno izjavo upravičeno podpisali tudi psihologi, ki sicer osebno podpirajo zakonske spremembe.
Lep pozdrav!
Bogdan Žorž
Foto: Svetovalnica Tabor
