Odprava domovine

5
205
dom hiša okno
Foto: Flickr.

Glede na to, da je dan državnosti pred vrati, je več kot primerno razmisliti o pomenu koncepta domovine in narodnosti v današnji politični in družbeni stvarnosti. O nekakšni dvojnosti glede tega vprašanja pa nam kaže več današnjih gibanj. Na eni strani imamo vedno bolj globaliziran svet, kateri skupaj z nadnacionalnimi tvorbami kot sta EU in združeni narodi daje občutek, da je obdobje nacionalnih držav za nami, in da so le te stvar preteklosti. Govori se o svetovni državi, državljanih sveta, globalni vasi itd. Na drugi strani pa smo soočeni z novimi odcepitvami in težnjami po njih. Poglejmo le primere Škotske, Katalonije, Kosova in konec koncev tudi Ukrajine. Vsi te primeri nam kažejo, da so želje po samostojnih državah glede na narodnostni kriterij še zmeraj prisotne in tudi močne, ter posledično relevantne. Sicer pa o prispevku ne bo govora zgolj o sodobnih nacionalnih državah, saj vprašanje domovine kot take ni omejeno zgolj na nacionalne države, saj je bil patriotizem  močno prisoten tudi v večnacionalnih državah kot je bilo Habsburško cesarstvo. Do sedaj se je verjetno marsikdo vprašal, čemu  tak prispevek sploh pisati? Razlika med patriotizmom in skrajnim nacionalizmom naj bi bila dobro poznana v javnosti. A vendar nam kratek pregled medijskega prostora dovoli sklep, da je koncept domovine po religiji naslednji na lestvici zasmehovanja s strani dežurnih cinikov. Eden izmed mnogih stand-up komikov je med drugim dejal, da bi bilo zastavo potrebno zamenjati s sliko naših prednikov med spolnim odnosom. Pogosta pa je tudi trditev, da so na domovino in/ali narod ponosni zgolj ljudje brez svojih lastnih dosežkov.

Etika Inovatorjev

Angleški mislec in pisatelj C.S Lewis je v svojem delu Odprava človeka spregovoril tudi o problemu domovine in služenja njej. Omenja namreč izrek iz Vergilijevih od: Dolce et decorum est pro patria mori, kar bi lahko prevedli kot: sladko in primerno je umreti za domovino. Lewis sicer v svojem delu obravnava precej širši problem etike, ki gre mimo koncepta naravnega prava ali taa, kot ga sam v knjigi imenuje, uporabljajoč kitajski izraz. Če so dandanes skorajda vsa vprašanja podrejena presoji posameznika in se o objektivnih ”vrednotah” skorajda ne sme več govoriti, je med temi tudi vprašanje domovine in smrti za njo. Lewis tako trdi, da bi se ”inovatorji” etike najverjetneje povprašali:

a) kako je smrt lahko sladka in kako so lahko sladki trenutki trpljenja pred smrtjo
b) kakšno korist bi imel posameznik od smrti za domovino

A vendarle večina teh, kateri bi cinično odgovorili na takšne citate, še zmeraj verjame v nek koncept družbe in konec koncev tudi domovine. Ohranitev družbe sicer pripisujejo nagonu, koncept domovine pa razširjajo bodisi na Evropo, bodisi na cel svet. Vsaj v klasični naraciji napredka od majhnega k velikemu je bila naslikana takšna slika. A vendarle se človek mora vprašati, do kolikšne mere lahko koncepte domovine in družbe oz. skupnosti razširimo.

Univerzalizem kot edenizem

Moramo se namreč vprašati, ali lahko govorimo o zgodovini človeštva, ter še  bolj, ali lahko človeka filozofov in teologov srečamo v realnem življenju. Že sam Joseph de Maistre je opozoril, da je že srečal Angleža, Francoza in Rusa, ni pa še srečal Človeka, o katerem govorijo razsvetljenci. Še dlje je v tem šel Oswald Spengler, ki je delal, da ne obstaja zgodovina človeštva, obstaja zgolj zgodovina ljudi. Da pa ne bo pomote, naj poudarim, da ni moj namen spodkopavati nauk človeškega dostojanstva in celo koncepta človeštva kot takega, nujno pa je poudariti to, da je človek vedno bil in bo bolj ali manj odvisen od manjših skupnosti, katere segajo od družine do vaške skupnosti do države in/ali naroda. Le ta zavezanost pa pokaže, da so preroki novega svetovljanstva nekaj podobnega kot je bil Karl Marx. Če lahko v marksizmu vidimo ti. Edenizem, se pravi prenos koncepta odrešitve iz religiozne v politično sfero, saj naj bi se ”odrešitev” človeštva zgodila na tem svetu, v bodoči brezrazredni družbi, se pri ”prerokih svetovljanstva” vidi prenos koncepta univerzalne Cerkve v tuzemsko stvarnost. Seveda pa je poskus odprave oz. razširitve domovine povezan z izskustvi dvajstega stoletja in mnogimi vojnami, storjenimi v imenu narodi in domovine. Seveda se do takšnih stvari zlahka pride v primeru, če se domovino ali narod postavi na oltar. A vendar se hkrati moramo spomniti še na opozorilo Carl-a Schmitt-a, da bo hkrati boj, ki se bo odvijal v imenu (univerzalnega) človeštva najverjetneje zelo okruten, saj bi le takšen boj nasprotnika še mnogo bolj kot boji v imenu države, naroda, vladarja ali vere, postavil izven človeštva in ga s tem dehumaniziral.

Oikophilia oz. ljubezen do doma

Poleg zgornjega opozorila na nevarnosti ti. edenizma, pa je koncept domovine potreben obrambe še iz enega razloga. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je človek vedno vezan na večje oz. manjše skupnosti in tudi na določeno ozemlje. Tudi z današnjo globalizacijo in migracijami se bodo ta dejstva le stežka spremenila. V pozni antiki in času priseljevanja ljudstev je postopoma izginilo Rimsko cesarstvo, a vendarle so zgolj eno domovino, zamenjale nove. To temeljno dejstvo človeškega bivanja, vezano na koncept doma, kateri je zmeraj teritorialno pogojen, pa se dotika še enega perečega problema sodobnosti in sicer okoljske krize. Po mnenju britanskega konzervativnega filozofa Rogerja Scrutona sta koncept doma in Burkov pogled na družbo kot partnerstvo med živečimi, umrlimi in še nerojenimi tista, katera bi preprečila levici in zagovornikom globalizacije prevzeti monopol nad ”okoljsko politiko”. Resnična ljubezen do doma in domače skupnosti bi namreč ljudi močno spodbudila k previdnejšemu ravnanju z naravnimi viri, posebej ob zavedanju, da skupnost oz. družbo sestavljajo tudi naši zanamci. Marsikateri problemi bodo sicer ostali rešljivi seveda zgolj na globalni ravni, a hkrati bi bilo dobro čim več rešitev vrniti na lokalno raven.

Mi nazadnjaki

Morda si je kdo ob branju prispevka ali člankov s podobnim sporočilom mislil, saj ti ljudje še niso pripravljeni sprejeti nove, globalizarane stvarnosti ter se posledično skrivajo v idejah in konceptih preteklosti. A vendar ne gre za skrivanje pred globalizirano stvarnostjo, temveč za priznanje realnosti človeškega gibanja, katere nobena inovacija ne bo mogla odstraniti. Povezava doma in skupnosti je stara kot človek sam. Obstajala je pred nacionalnimi državami in obstajala bo tudi po njih. Če lahko te države in ljudstva kot jih poznamo danes, označimo kot neko zgodovinsko in časno stvarnost, ki ni od nekdaj in ne traja v večnost, pa so koncepti organiziranja ljudi v skupnosti in bivanja v domovih stari kot je človek sam in bodo obstajali dokler bo človek obstajal.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Človek je socialno bitje v polni odvisnosti od odnosa do soljudi. Zavest od sebi mu podeljujejo soljudje, ki ga prepoznajo, ko ga prepoznajo, tem ljudem pripada. Formiranje človeka se začne v družini in ta formacija je ključna. Biti prepoznan na eni strani in vrniti to z pripadnostjo na drugi strani sta temelj ravnovesja med jazom in skupnostjo. Ta isti mehanizem se kasneje ponovi v šoli, delovnem mestu, družbi. V vseh teh stopnjah se gradi širina človekove osebnosti in pripadnosti bolj abstraktnim strukturam človeške družbe.
    Problem sodobne družbe je, da človek od svojega otroštva naprej samotar, da nima izkušnje pripadnosti s tem pa tudi ne zavesti o lastni identiteti. Kako pričakovati od njega, da bo razumel tako abstraktne pojme, kot je država, narod. V svojem deficitu lastne prepoznavnosti in hrepenenju po pripadnosti se išče v najbolj banalnih stvareh, kot je pripadnost potrošniškim modnim trendom, blagovnim znamkah,….

  2. Domovina ti tudi nudi domačnost, ki je poseben, nenadomestljiv občutek topline in varnosti.

    Da vsiljena globalizacija ne bo odpravila domovine se vidi tudi v tem, da se na novo prebujajo težnje po uveljavljanju domovin v okviru Evropi in v svetu.

    To tudi dokazujejo ZDA in Rusija, ki domovinskost le potencirajo , ne pa obratno.

  3. Tisti, ki pri nas omalovažujejo pomen domovine, le delujejo v smeri podložništva Slovenije do Beograda in Moskve, ki jima gre na živce naša samostojnost in svoboda.

    Tudi panslavizem, ki je bil agitiran pod ruskim vodstvom predsinočnjem drugem dnevniku je naravnan v isto smer.

    Pomenljivo je, da niso članice panslavizma: Češka, Slovaška in Poljska, ker so imele v zgodovini zelo slabe izkušnje. Naše slabe izkušnje pa nekatere pri nas niso izučile.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite