Odnosi med komunisti v coni A STO 1948-1952

2

nina loncar

Recenzija knjige Nine Lončar. Kominform in tržaški Slovenci: Odnosi med komunisti v coni A STO 1948-1952, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček (46): Mladika, Trst 2012, str. 217.

Delo Nine Lončar, profesorice geografije in zgodovine, danes pa bibliotekarke v Enoti za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice v Mariboru, bo zagotovo pripomoglo k razsvetlitvi dogajanja v coni A STO v prvih letih po sporu z Kominformom. Gre za predelano oziroma dopolnjeno diplomsko delo, ki ga je avtorica opravila na tedanji Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (danes Filozofska fakulteta) pod mentorstvom red. prof. dr. Jerce Vodušek Starič in ob somentorstvu akademika dr. Jožeta Pirjevca leta 2003. Že leta 2007 je bilo delo tik pred izdajo, vendar je bil zaradi kadrovskih in finančnih težav izid prestavljen. Četudi je od tedaj minilo kar nekaj let, smo lahko danes še toliko bolj veseli, da imamo knjigo v rokah. Avtorica je pregledala precej arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije, v Narodni in študijski knjižnici v Trstu in v Archivio di Stato v Trstu. Uporabila je še dva komunistična časopisa iz Trsta ter seveda relevantno literaturo. Knjiga je tudi slikovno bogato opremljena, zahvala za to pa gre v glavnem Odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Trstu.

Prvih petdeset strani je Lončarjeva namenila pregledu komunističnega delovanja v Julijski krajini do leta 1948. Kratko se sprehodi skozi obdobje fašističnih zatiranj pred 2. svetovno vojno, nakar sledi več strani o dogajanju med vojno in v prvih letih po vojni. Poudarek je na odnosih med Komunistično partijo Jugoslavije/Slovenije in Komunistično partijo Italije in na ustanavljanju povojnih organizacij za skupni boj proti imperialistom, seznanimo se z opozicijo (Slovenska demokratska zveza) itd. Avtorica nato opozori na prelomni trenutek, ko se v Trst vrne Vittorio Vidali.

Vidali je bil član KPI od 1921, emigriral je v ZDA, bil tam preganjan in nato odšel v Mehiko. Sodeloval je v španski državljanski vojni, kjer je organiziral V. komunistični polk in mu poveljeval. Po končani vojni je 1940 zopet emigriral v Mehiko in bil agent Kominterne (sodeloval naj bi celo pri likvidaciji Leva Trockega), ki ga 1943 napoti v Italijo, kjer je organiziral partizansko gibanje in se 1947 naposled nastanil v Trstu. Pomoč pri vrnitvi mu je nudila KPS. Glede na ogromne vsote denarja, ki jih je prejemal iz Moskve v letih 1950-57, avtorica sklepa, da je prišel v Trst na pobudo Moskve. Hitro je zašel v konflikt z vodilnimi partijci, saj je tovariše zmerjal z nacionalisti itd. Glede na zapise lahko sklepamo, da je imel visoke lastne ambicije. Avgusta oz. septembra 1947 je nato nastala Komunistična partija Svobodnega tržaškega ozemlja; sekretar njenega centralnega komiteja postane Branko Babič–Vlado.

naslovnica loncarJunija 1948 pride do spora med Jugoslavijo in Informacijskim birojem komunističnih partij (Informbiro oz. Kominform), posledica katerega je bila izključitev Jugoslavije iz Kominforma ter obtožba jugoslovanskega vrha, da je zašel v levičarske in desničarske zablode. Lončarjeva prikaže razkol, ki se zgodi na Tržaškem, zanima pa jo tudi, ali so tamkajšnji partijci zaradi specifične situacije Trsta za nesoglasja vedeli že prej. Hkrati je prišlo do razkola znotraj KP STO. Vidali, ki je šel po navodila v Rim, se je namreč izrekel za resolucijo, medtem ko je Babič vztrajal, da partija ne bo zavzela nobenega stališča glede resolucije. Avtorica nato niza dogodke, ki so prispevali k dokončnemu razkolu znotraj partije, pa tudi k razkolu »na terenu«. Sledil je klasični obračun, seveda tudi fizični, in medsebojno obtoževanje obeh strani, češ da so agenti, nacionalisti itd.

Nato Lončarjeva prikaže, kako je prihajalo do razkola znotraj organizacij, kot so bile SIAU (Slovansko-italijanska antifašistična unija), sindikati, Osvobodilna fronta in SHPZ (Slovensko-hrvatska prosvetna zveza). Sledil je nastanek dveh komunističnih partij, eno je vodil Vidali, drugo pa Babič. Zagon je dobil v tem času tudi italijanski nacionalizem, ki je spor dodobra izkoristil. Tako so nekateri Slovenci zaradi sledenja liniji Moskve svoje otroke raje vpisali v italijanske šole, saj so bile po njihovem mnenju slovenske šole »titovske«. Na ta način se je vpis otrok v slovenske šole med leti 1947 in 1950 prepolovil. Ker se je razkol zgodil tudi med kulturnimi društvi, navaja avtorica primere, kjer je kulturna dejavnost povsem zamrla, medtem ko so imeli v nekaterih vaseh po dve društvi celo do leta 1988. Potrebno je pohvaliti avtorico, da nam s premišljenimi primeri in jedrnatim podajanjem snovi pričara vse razsežnosti tega razkola znotraj slovenske skupnosti.

V drugi polovici knjige sledimo dogajanju med upravnimi volitvami leta 1949. Lončarjeva popiše priprave na volitve, programe in agitacijo ter propagando obeh komunističnih strank (tukaj izredno lepo pridejo do izraza slike ob »plakatni vojni«) in analizira volilne rezultate. Avtorica je hkrati  vseskozi pozorna na dosledno obveščanje bralca o upravnih spremembah v STO, pa tudi o spreminjanju zakonodaje ter o dogajanju na svetovnem prizorišču v zvezi z reševanjem statusa STO.

Prav slednje pride do izraza ob razreševanju tržaške krize in ob pripravah na nove občinske volitve 1951. Sledil je spor med KPS in Babičevo KP STO, odlog volitev za eno leto, se pravi na 1952. Nato proti koncu knjige sledijo zopet volilna kampanja za volitve 1952, analiza rezultatov in za konec Babičev odhod v Ljubljano.

Kot priloga je priložen Statut Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja, sledijo recenzija dr. Pirjevca, navedba arhivskih virov z literaturo, seznam kratic in okrajšav ter kazalo osebnih imen. Torej vse tako, kot mora biti.

Za konec lahko samo pritrdim mnenju dr. Pirjevca, da je avtorica podala »prepričljivo sliko« dogajanja na Tržaškem med 1948-1952 in da bo delo osvetlilo marsikatero do sedaj prezrto ali ne dovolj raziskano dejstvo, ki bo to zelo specifično zgodbo mesta Trst po 2. svetovni vojni naredilo jasnejšo.

Foto: Slomedia

 

2 KOMENTARJI

Comments are closed.