Odnos z Marijo: odziv na intervju s škofom Glavanom

4
394
Brezjanska Marija Foto: Aleš Čerin
Brezjanska Marija Foto: Aleš Čerin

Nedavno je bil na Časniku objavljen pogovor z apostolskim administratorjem ljubljanske nadškofije in novomeškim škofom Andrejem Glavanom, v kateri je slednji podelil nekaj misli tudi o vlogi nebeške matere in pomenu duhovnikovega odnosa z Marijo, citiram:

»Še posebej velja za vsakega duhovnika, da vzame k sebi Marijo, kar pomeni, da poleg globokega odnosa s Kristusom, v imenu katerega nastopa duhovnik in škof, velja, da naj ima še poseben odnos z Marijo, da jo posnema. Ne gre za čustva, iracionalno čaščenje, ampak zavestno gojenje posebnega odnosa z Materjo (poudaril avt.). Da poskuša posnemati njeno vero, ponižnost, čistost, kreposti, ki krasijo Marijo. Če hočemo biti orodje Svetega Duha, moramo v sebi preko Marijinih kreposti upodobiti Marijo. Sveti Duh sam po sebi ni rodoviten, šele, ko najde v neki osebi ‘Marijo’, njene kreposti, odprtost, postane rodoviten. Če hoče biti duhovnik duhovno rodoviten, mora imeti odnos z Marijo.«

Ob vsej intimnosti, pomenljivosti in nedotakljivosti škofovega odnosa z Marijo in njegovega osebnega pričevanja, so me pričujoče besede spodbudile kot iztočnica za razmislek o osebnem doživljanju vere znotraj, sicer še vedno obglavljene, Cerkve na slovenskem, ki ga podajam v nadaljevanju.

Polnost časov in polnost razodetja je uresničena v učlovečeni Besedi Jezusu Kristusu, zato z moje strani ne gre odkrivati tople vode,vendar je tudi res, da tako teologija kot praktično verovanje nista v danem trenutku zgodovine nikoli dokončna oz. nespremenljiva. Ob vsakovrstnem družbenem napredku se namreč razvija tudi vera, ki jo s svojo večplastno inteligenco soustvarja človek.

Vera je v prvi vrsti (razumska) odločitev. Tudi ljubezen je odločitev, odločitev graditi odnos. Ljubezen ni čustvo. Mož ljubi ženo (in obratno) zaradi sebe, ker se ob njej osrečuje in ob njej raste. Vendar vera in ljubezen nista samoumevni in brezpogojni, saj je potrebno sodelovanje in ponovno odločanje zanju.

Čeprav sta vera in ljubezen vrednoti, za kateri se je potrebno odločiti, brez čustev in čutenj ne obstajata. Vera in ljubezen sta vedno v odnosu, do sebe, do Boga, do drugega, odnos pa se vedno odvija na polju misli, čustev in dejanj, ki jih odraža človeško bitje s svojim telesom, ki je sveto. O tej celovitosti pričuje ravno krščanska vera, iz katere lahko izpostavim nekaj primerov doživljanja oz. življenja iz vere.

Krščanski prazniki, samo če omenim tiste največje (velika noč, božič, sv. rešnje telo, Marijino oznanjenje, vnebovzetje itd.), so predvsem prazniki telesa, ne toliko prazniki spoznanj oz. razsvetljenj. Skrivnosti praznikov oz. njihovega vzdušja težko doživimo »izven« telesa, zato je potrebno telesa umiriti in jih pripraviti na praznike. Praznična folklora je lepa in pomembna, vendar ne odtehta pristnega in sproščenega prazničnega vzdušja med praznujočimi.

Drugi primer življenja iz vere so znamenja – zakramenti, ki so neločljivo povezani s človekovim doživljanjem in čutenjem. Bog ni gluh za človekove padce in stiske, tako tudi spovednik, ki zna slišati in čutiti vernika. Birma, potrditev krstnega znamenja, se zgodi v najbolj kritičnem obdobju odraščanja. Starši in kateheti so poklicani, da razumejo in verjamejo v mladostnike, ki spoznavajo življenje, ter jih tako potrjujejo na njihovi poti. Zakrament zakona, ki si ga podelita kar zaročenca sama. Partnerja si vsak dan postavljata preprosta osnovna vprašanja kako si, kaj čutiš ter stopata v občutljivo areno vedenjskih vzorcev in čutenj, ki so večgeneracijsko pogojeni. Zahvalna daritev evharistije, ki spominja na zadnjo večerjo, je nekaj posebnega, saj je Jezus obljubil, da bo pri vsakem obhajilu vstopil v naša telesa. Jezus prihaja kot hrana in hrana so v osnovi čutenja.

Naslednji primer so Jezusovi čudeži. Vse čudeže izvede praktično Jezus sam, ne zgodijo se mu čudeži kot videnja oz. razsvetljenja. Vsi čudeži so povezani s telesom oz. čuti (kruh in ribe; hoja po vodi; ozdravljenje hromega, slepega; spremenitev vode v vino itd.).

Četrti primer praktičnega krščanstva je skrivnost križa oz. vstajenja. Človek izroča trpljenje, krivdo, stisko in bremena Kristusu, ki je trpel za nas. Tako trpi na duši in na telesu, prav slednje pa je odlagališče čustvenih in miselnih frustracij. Človek »mora« večkrat izjokati žalost in bolečino, da lahko začne znova. Ko izčisti svoje telo, stoji pred praznim grobom, z vero v novo nebo in novo zemljo. Prvak pred grobom je bila ženska, Marija Magdalena, primer ženske, ki čuti in verjame svoji intuiciji, da je On z nami in da bo vedno tako.

Čeprav je vera odločitev, je prežeta s čutenji in iracionalnostjo. Vera je kot Bog, ki je skrit, nedosegljiv in nedojemljiv za človekovo predalčkanje in okvirjanje. Čeprav je ljubezen odločitev, ji daje pristnost čustveno razumevanje oz. čustvena inteligenca. Boga namreč najbolj pomni ravno človeško telo, ki kriči po Bogu.

Navedene primere lahko sklenem z Marijo, Jezusovo materjo, ki ji pripada status kraljice in primat med vsemi ženskami v občestvu Kristusove cerkve. Slovenski narod še prav posebej časti pobožnost nebeške kraljice, kot priprošnjico in romarsko zavetnico. Ženska intuicija (zgodi se mi po tvoji besedi) in žensko telo (spočela boš in rodila sina) je rodila božjega sina. Žensko telo je po zgledu Device Marije tempelj čistosti in ljubezni, ko se umiri in za to odloči. Ob čisti in ljubeči ženski stoji odločen in umirjen moški, ki ve kaj mu je storiti. Ne vem, slovenska cerkev, brez (dveh) očetov, je morda odraz stanja slovenskega očeta, ki ga je posrkala krutost 20. stoletja. Vendar je 21. stoletje čas vere, upanja in ljubezni.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

4 KOMENTARJI

  1. Zahtevna tema, ampak mislim, da je tole odlična razlaga.

    V cerkvi je (bila) že dolgo neka miselnost, da so čustva nekaj neracionalnega, živalskega, da se jih je treba nekako sramovat. Saj so, ampak so tudi del človeka, ki pa je seveda je ustvarjen po božji podobi. Mislim, da je tole zelo res: “Čeprav sta vera in ljubezen vrednoti, za kateri se je potrebno odločiti, brez čustev in čutenj ne obstajata.”

    Še eno zanimivo razmišljanje o Mariji, mogoče kot dopolnitev temu članku:
    https://iskreni.net/stefan-krzisnik/165302-marija-zivljenje-med-svetlobo-in-temo.html

  2. “Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost: da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu” (sveti Janez Marija Vianney).

  3. “Ne vem, slovenska cerkev, brez (dveh) očetov, je morda odraz stanja slovenskega očeta, ki ga je posrkala krutost 20. stoletja. Vendar je 21. stoletje čas vere, upanja in ljubezni.” Meni je pa tale primerjava na koncu zanimiva. Hvala Gregor za dobro besedilo.

    • Ja, g. Čerin, in potem bo 22. stoletje čas vere, upanja, ljubezni… In krutosti 21?
      Vsak čas je čas vere, upanja, ljubezni. Nič boljše ne bo jutri, če ne bo že danes. To je samo izgovor, da ne storimo nič, in čakamo da mine.
      Se uležem na hrbet in se pretvarjam da sem mrtev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite