Pred štirinajstimi dnevi sem v kolumni dokaj na splošno pisal o partnerskih odnosih, zlasti o tem, kako le-ti bistveno določajo naše doživljanje vsakdanjika, ki ga živimo. Izkušnja pritrjuje, da nas prav najbolj intimni odnosi vodijo v »nebesa« ali v »pekel«.
Objavo sem delil tudi na svojem FB profilu, kjer je Rosvita dopisala delfsko vedno in povsod veljaven komentar: »Odnosi so naše zrcalo, mi pa vseskozi mislimo, da je v njih odsev drugih.« Misel se mi je zdela zanimiva, toda vanjo se nisem poglabljal do popoldneva nekaj dni po objavi, ko me je dobra prijateljica po kratkem sporočilu vprašala, kaj je imela Rosvita s svojim zapisom v mislih. Na moje vprašanje, kako ona to razume, je odgovorila: »Moj občutek: kar dajemo, to dobimo; če smo slabi, imamo slab odnos …« Odgovoril sem ji: »Ko bi bilo tako! Potem bi bil svet idealen. Toda tudi ko dajemo vse, dobimo, kar dobimo, na žalost. Res pa je, da izvabimo iz ljudi to in ono. Iz enih to, iz drugih ono. In drugi ravno tako iz nas.« Ta najina kratka komunikacija mi ni dala miru, zato sem se odločil nadaljevati začeto razmišljanje.
Odnos: zrcaljenje dveh
Partnerski odnos ne zrcali samo nas, hkrati in vedno zrcali tudi drugega. Vsak izmed partnerjev dodaja odnosu barvitost, vsak jo na svoj način tudi odvzema. Partnerski odnos je namreč nekaj živega, nekaj nikoli do konca zgrajenega.
V partnerski odnos vstopamo v naši kulturi navadno z zaljubljenostjo, s tisto iskrico, ki v drugem zvedavo in brez strahu prepozna privlačnost drugačnosti. Toda zaljubljenca kmalu spoznata, da je odnos podoben lupljenju čebule. Plast za plastjo človek skozi proces graditve odnosa v sebi in v drugem odkriva te in one plati: lepe in boleče, navdušujoče in strašljive, krute in prijazne. V vsakem izmed nas je oboje, dobro in slabo. V meni in v njej. Ključno vprašanje je, kako se bo ta kombinatorika izšla dolgoročno. V tej špranji se skriva »recept« za zvezo, ki bo skozi menjave časov oba napolnjevala z vedno več zadovoljstva, varnosti in notranjega miru.
Mnogim, ki jim je njuna različnost pozitiven izziv in pot neskončne radovednosti odkrivanja drugega, se, hvala Bogu, izide. Toda pred oči mi stopajo neštete zgodbo ljudi, ki so v zelo zgodnji fazi odnosa – ki je pozneje postal partnerski, zaznali, da je globoko med njima nekaj hudo narobe. Tega so se v globini duše zavedali, toda mislili so, da se bo to s časom tako ali drugače zgladilo. Nekako samo po sebi. Morda bo pomagala formalna sklenitev zakonske zveze, morda otroci, morda se bo zgodil celo čudež …
Iz svojih študentskih let se spomnim družine, ki sem jo po spletu okoliščin spoznal zelo od blizu. Zakonca sta preživljala težke čase. Gospa, po letih je bila generacijo pred mano, mi je rekla: »Že ko sem ga spoznala, sem vedela, da veliko pije, a prepričana sem bila, da ga bo moja ljubezen odvrnila od tega.« Pa ga ni. Ko sem ju spoznal, je ona zaradi njegovega alkohola preživljala pekel vsemogočega brutalnega poniževanja. Tudi pred mano. Takrat sta bila poročena že blizu dvajset let.
V zavest mi prihaja tudi zgodba moža, ki je pripovedoval, kako se je pred nekaj leti moral spoprijeti z ženino odločitvijo, da se bo ločila. Ločitev pri nas v Sloveniji ni, kot vemo, stvar konsenza dveh, zadošča odločitev enega. Njuno odtujevanje se je počasi segmentiralo skozi leta. Proces ohlajevanja odnosa, preobremenjenosti s službo, skrbi za otroke in naporov za dostojno preživetje družine se je končal na sodišču. Vmes so bile terapije, individualne in partnerske, bili so poskusi zbliževanja, a vse skupaj je drvelo navzdol po rakavi poti. Razšla sta se »sporazumno«, ker on ni hotel še dodatno obremenjevati otrok in podaljševati agonije umiranja »ljubezni«. Najhuje mu je bilo, je pripovedoval, ko po razvezi ni mogel ubesediti enega, dveh, treh razlogov za ločitev, ko so ga prijatelji, sorodniki in naključni mimoidoči spraševali o tem.
Ko dam vse
Za posameznika je verjetno najbolj tragično spoznanje, da je odnos še vedno v mrtvem teku tudi po tem, ko ve, misli in čuti, da je vanj vložil vse, kar je sposoben vložiti, ko je to poskušal večkrat, na različne načine in skozi daljša časovna obdobja. Ob vsem, kar daje, spoznava, da se v resnici s partnerjem vedno bolj odtujujeta, da postajata tujca, ki sicer še živita pod isto streho, imata skupne otroke, a to je na žalost tudi vse. Nenadoma se zave, da je razlika med »domom« in »hišo« neskončna. Spozna relativnost in nepomembnost materialnih dobrin . Ta »dajati vse« seveda ne prenese nekega objektivnega merjenja in ocenjevanja: gre za »vse«, kar jaz v tistem trenutku oz. v loku svojega življenja v dobri veri zmorem narediti za partnersko zvezo.
Da, to je tisto: kaj storiti z odnosom, v katerega vložim »vse«, a iz dneva v dan spoznavam, da je to še vedno premalo. Premalo za (pre)živeti, kaj šele živeti v harmoniji in sreči.
Do kod lahko posameznik vlaga? Kje je meja njegovega dostojanstva? Ta »vse« s strani drugega pogosto ni niti opažen, kaj šele pohvaljen; moj »vse« postaja samoumeven, neredko celo zasmehovan.
Na začetku je beseda, na koncu dotik
To, kar pišem, govori predvsem o tem, da je pomembno – in kako je pomembno! –, da osebe, zlasti mladi, ki se odločajo za resno partnersko zvezo (za vse življenje) posvetijo pozornost drobnim, na videz nepomembnim začetnim spoznanjem o sebi in o partnerju, ki jih v njih poraja prebujajoči se odnos. Zaupati je treba lastnim občutkom ob odkrivanju različnosti v zaljubljeni fazi partnerske zveze. Če je različnost prevelika, takšna, ki je ne bom zmogel zaobjeti, je odgovorno tak odnos v kali prekiniti. Težko je, a veliko manj boleče kot po desetih, petnajstih, osemnajstih letih.
Spominjam se profesorja slovenščine, ki je v gimnaziji z zanosom govoril o romanu Miška Kranjca, Povest o dobrih ljudeh. Kot najstniku se mi je za vedno vtisnila v spomin freska Štefana in Ane, ki sta po dolgih letih skupnega življenja skupaj ostarela in ob popoldnevih sedala na klopci pred kočo na zapuščenem rokavu Mure. Le sem in tja sta še spregovorila kakšno besedo. Preprosto sta sedela na klopci in se držala za roke. Besede so skozi leta skupnega življenja izzvenele, ker so izrazile vse, kar so imele povedati. Sedaj je govoril le še dotik in pripovedoval tudi vse neizrekljivo, tisto, česar besede ne morejo nikoli zares in do konca ubesediti. Dotik ljubljene osebe pove več, veliko več kot katerakoli beseda. Sposobnost dotika in sposobnost skupne tišine povesta vse o globini odnosa. Ne le v starosti, ampak v kateremkoli trenutku življenja.
Krščanski mistiki so pisali, da je treba posamezne dogodke, odločitve in korake iz sedanjosti presojati sub specie aeternitatis, »z vidika večnosti«. Da, tudi morebitno in bodočo partnersko zvezo je potrebno v kalčku preverjati »z vidika večnosti«, kar pomeni: kaj od tega, kar sedaj sanjava, je večno, kaj pa so pleve, ki jih bo načel in uničil neizprosen zob časa.
Kje se torej skriva seme sreče? V iskreno pritrdilnem odgovoru na vprašanje: s to osebo se želim postarati, do takrat pa skupaj preživeti vse menjave časov.
Partnerska zveza se rodi iz pogleda. Resnična je, če po dolgih letih sobivanja za njeno hranjenje in trajnost zadošča preprost dotik. Dotik, v katerem se zrcalita oba, skupaj z njuno prehojeno potjo.
Foto: Stopinje.si
Martin Lisec je direktor podjetja Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
