Odmev neke nagrade

11
339
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Za stanje duha v Sloveniji in na svetu so odgovorni tudi mediji. Zlasti oni dominantni, prevladujoči. Že v svetu vlada na področju medijev zaskrbljenost, saj po mnenju kritikov znižujejo raven kritičnega razmišljanja, poenostavljajo stvarnost in poplitvujejo mišljenje. V Sloveniji je medijski položaj še toliko bolj zaskrbljujoč, saj na medijskem področju vlada velika sivina. Če se izrazim v trendovski filmski govorici, je slabša kot 50 odtenkov sive, saj v slovenski medijski sivini ni odtenkov, kaj šele, da bi vladalo pisano in razigrano večbarvje.

O tej sivini naj spregovori ne tako oddaljeno podeljevanje nagrad za novinarsko delo. Po kom se je imenovala nagrada za izjemne dosežke v novinarstvu? Po Mitji Gorjupu (1943 -1977) – sicer nečaku znanega revolucionarja in velikega ideologa kršitve človekovih pravic Edvarda Kardelja – uredniku Dela, glasila, na katerem je bilo napisano komunistično geslo. V njegovem skromnem opusu je tudi knjiga Samoupravno novinarstvo (1978), ki ga uresničeval v praksi. To se je zlasti pokazalo ob jubileju disidentskega pesnika Mitja Ribičiča, sobojevnika v slovenski revoluciji. Gorjup je ob jubileju spraševal najvišji politični vrh, kaj naj piše Delo o Kocbekovem jubileju. Vrhu pošlje članek »v oceno« s ponižno obljubo, da na Delu ni nobene ovire, da se »lotijo Kocbeka«. Primer profesionalnega in »neodvisnega« novinarstva, ki bo postal za vzor novinarjem! Vsekakor primer udejanjenja samoupravnega novinarstva.

In po takem človeku so se imenovale nagrade za izjemne novinarske dosežke. Podeljevali so jih celo nekaj let v demokraciji. Podeljevalci te nagrade niso nikoli obžalovali svojega koraka, se opravičili za tako nepofesionalno obnašanje in pravzaprav za poimenovanje svoje nagrade po človeku, ki je kršil človekove pravice. Niso se se bili sposobni niti javno distancirati od nagrade!

Banalen primer, ki jih je bilo v preteklosti obilo, je zelo zgovoren. Novinarji iz takega testa še danes krojijo naše javno mnenje. Tudi večina današnjih novinarjev je šla skozi šolo tistih, ki so se ravnali po Gorjupovem zgledu in niso nikoli doslej obsodili njegovega ravnanja.

Slovenija se ni na tem področju ali morda predvsem na tem distancirala od nedemokratičnih praks. Slovensko novinarstvo še danes preveč boleha od opisane kronične bolezni. Kolikokrat nekritično ponavlja ustaljene vzorce in uporablja prežvečene fraze in opeva že stokrat opevane mite. Tako ravnanje kroji vodilno javno mnenje. Premalo je »drugačnega glasu«. Če kakšen časnik piše drugače od večine, se že pojavijo zastrašujoče in nedemokratične zahteve, da bi mu bilo treba prepovedati izhajanje. Že ob zahtevi po »utišanju« drugačnega medija bi morala demokratična javnost zastriči z ušesi. Če se ne strinjaš z pisanjem nekega časnika, potem utemelji svoje mnenje, ne zahtevaj pa, da neha izhajati.

O ponavljanju ustaljenih vzorcev in opevanju že stokrat opevanih mitov naj naštejem samo nekaj primerov. Publicist Aleš Maver je javnost opozoril, kako se skozi vodilne medije vleče tiha pošast neskončnega razumevanja za ruske fraze ob poročanju o vojni v Ukrajini.

Jubilantka Alenka Puhar je navedla primer praznovanja 70-letnice Rdečega križa na Slovenskem, ki se je rodil seveda med partizani. Vsi novinarji so pisali o tem kot o dejstvu. Nihče se ni potrudil, da bi to preveril in ugotovil, da je ta dobrodelna organizacija delovala na slovenskih tleh že skoraj enako dolgo časa pred »partizansko« ustanovitvijo … Če k temu sami dodate še dejstvo, da tudi o veri, zlasti o katoliški Cerkvi, slovenska novinarska srenja popolnoma nekritično in neprofesionalno ponavlja prežvečene teze, ki so povečini nastale v avtoritarnem režimu, potem to pomeni, da razmišljate s svojo glavo.

Še huje je glede pisanja o gejevski subkulturi. Gorje tistemu, ki se povsem ne strinja z njimi. Že s tem, da izraziš dvom, si nakoplješ veliko obsodbo gejevskih aktivistov. Kot kristjani ne obsojamo nobenega človeka, tudi z istospolnim nagnjenjem, ne moremo pa se strinjati z vsemi zahtevami gejevskih aktivistov. Slednji imajo enoglasno podporo v medijih. Najdite mi en medij, ki bi si upal pisati drugače, kot zahtevajo omenjeni aktivisti! Znani so primeri, ko so politike ali poslovneže, ki so javno izrazili samo dvom do kakšne trditve aktivistov, onemogočili v karieri. Nekateri so celo izgubili službo. Ne nazadnje imajo tudi podporo politike. Koliko strank si v Sloveniji upa reči, da se ne strinja z izenačitvijo istospolnih in različno spolnih skupnosti? Kdo si upa stopiti v bran družine in otrok? Morda je prav to dejstvo lepa priložnost, da se tisti verni ljudje in tisti, ki prisegajo na vrednote, lahko vprašajo, koliko je resnice v trditvah, da je vseeno, koga voli. Je res vseeno? Ali vsi branijo družino in zakon med možem in ženo?

Kakor je bilo v času medijskega imperija Mitje Gorjupa težko reči, da je to imperij laži in prevare, pa tudi imperij agresivne politične propagande in aktivizma, podobno je težko danes plavati proti toku splošne miselnosti, ki jo ne nazadnje ustvarjajo dediči Gorjupovske miselnosti. Kristjanom je tako čredniško malikovanje laži vendarle laže prepoznati. Postni čas nas k takemu razločevanju še močneje vabi.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v marčevski reviji Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. “Najdite mi en medij, ki bi si upal pisati drugače, kot zahtevajo omenjeni aktivisti!”
    Ognjišče, družina, reporter, demokracija?

  2. “Še huje je glede pisanja o gejevski subkulturi. Gorje tistemu, ki se povsem ne strinja z njimi.”

    Res je. Nažalost tudi SDS podlega temu trendu. Poslanec SDS Žan Mahnič zagovarja gejevske poroke.
    Link:

  3. Kateri so ti znani primeri politikov in poslovnežev, ki so izgubili službo?
    Večalimanj vse desne stranke so si do sedaj upale javno reči, da so proti izenačitvi. Pa tudi neke leve. (na srečo so nekatere stranke do sedaj tudi sprevidele, da z nekim slepim sovraštvom pač dandanes ne gre)
    Se strinjam, da slepa podpora čemerkoli ni dobra, ampak da imajo homoseksualci podporo v javnih občilih, se mi zdi pa znamenje pozitivnega napredka. In ko se boste vi nehali toliko ukvarjati z njimi, tudi ta “podpora” (se pravi javno ne-nesovraštvo) ne bo več tako izrazita.
    Drugačno mnenje je sevada dovljeno. Podpihovanje sovraštva pa ne bi smelo biti. In poizkusite si resnično kritično pogledati prispevke, ki jih (podpihovane predvsem od cerkve!) pišejo “drugačni” mediji – in videlo boste, koliko je v njih sovraštva (ki se skriva pod krinko “vse za otroke”)… Nazadnje spet pred par dnevi, ko je nsi prijazno primerjala homoseksualce s tistimi, ki imajo “radi” živali.

    • obveznoime, ne nakladaj o nekem ne-sovraštvu, kajti mediji podpirajo homoseksualni lobi samo iz sovraštva do desnice in do kristjanov.

      V medijih, ki pišejo drugače, ni nobenega sovraštva, so pa navedena realna dejstva iz držav, kjer so se stvari razvile v smer, ki ni dobra.

      • Res je grozno kako mediji objavljajo finančne in pedofilske (za otroke gre!) cerkvene škandale.
        Drugače pa, če si le malo pozoren, v vseh medijih, ki niso izrazito pro-krščansko usmerjeni, čisto dovolj pogosto zasledimo gibanje in izjave Papeža, ob vseh večjih verskih praznikih je izrečena čestitka in prispevek.
        Glede sovraštva homoseksualcev do desnice, pa se vprašajte zakaj je to? Morda ker jih ne obsojate, se ne vmešavate v njihov življenjski slog in ste jih prijazno povabili medse?
        Mimogrede pa še – koliko homoseksualcev pa poznaš iz resničnega življenja (Mario in “medijski lobiji” ne štejejo). No koliko jih poznaš? Za koliko veš da so in za koliko bi lahko rekel, da so znanci ali celo prijatelji? In koliko homoseksualnih parov poznaš?
        “Realna dejstva” pa so, roko na srce, še vedno ta, da so države, ki so prijazne do homoseksualcev in podpirajo zakon še vedno tudi najvarnejše in najsvobodnejše in prijazne do večine državljanov.

        • S tem, ko pišeš neumnosti, smešiš le sam sebe.

          To so samo izgovori za tiste, ki imajo oprane možgane kot ti. Malo pišejo o papežu, pa je zate že dovolj.

          Nobenega pametnega razloga ni, da bi gejevski aktivisti sovražili tako desnico kot RKC, saj jih nihče ne preganja – le ne ustrežemo vsem, kar se jim sprdne.

          Vse ostalo je tvoja manipulacija, ki je posledica tega, da nimaš argumentov.

          • Kaj pa bi po tvoje še morali poročati mediji o rkc? Bi morali uvesti obvezno večerno molitev? Pozdrav in priklon bogu ob vsakemu pričetku? Križ viden na vsakem kadru?

            Glede opranosti možganov pa mislim, da nekdo, ki je od rojstva indoktriniran z Eno knjigo, ali pa se kasneje zavesto odloči, da bo sledil Eni knjigi, ne more ravno resno govoriti. (no, lahko poizkusi, ampak še toliko bolj smešno vseksupaj izpade)

            “nobenega pametnega razloga”??? Ok, dopuščam kanček možnosti, da si v resnici pravzaprav zelo duhovita oseba in me takolo probavaš malo pobockat. Če pa temu ni tako, pa resnično ostajam šokirano brez besed. Nobenega razloga? … Pri vsem sovraštvu, ki ga cerkev zliva na geje? Res je, da je vaš novi modri Vodja (morda resnično tako misli, morda pa samo populistično) probal malko izboljštai situacijo. Še vedno pa je dodal, da je vseeno greh (in torej gnusoba in torej nenormalno in vsakega obsojanja vredno), če geji tudi sledijo svojim “nagonom” …

          • obveznoime, ne manipuliraj. Mediji bi morali poročati objektivno.

            Pri tem novem zakoniku bi morali poročati enakovredno o obeh straneh.

            Mediji v glavnem pristransko levičarsko poročajo, ti bi pa rad speljal debato drugam.

            Ti si indoktriniran, to je dejstvo. Jaz pa nisem. A si res tako neumen, da verjameš, da smo kristjani v življenju prebrali samo eno knjigo – ki je ti nisi, pa imaš le ene čudne predstave o njej?

            Cerkev ne zliva nobenega sovraštva na geje. To je lažnivi konstrukt, ki ga levi mediji sprožajo.

            To ni nobeno sovraštvo, če se neko početje označi za greh.

            Za take, kot si ti, pa je itak sovraštvo vse, kar ne paše v to gejevsko ideologijo.

  4. Dominantni levičarski mediji (saj drugačnih dominantnih kot so levičarski ni) proav te dni ustvarjajo medijsko gnjo proti DUTB. Pri tem jim pomaga še ena izmed institucij ustvarjenih za kompromitiranje političnih nasprotnikov (KPK in Računsko sodišče). To pot igra glavno vlogo T.i. Računsko sodišče. Vse je časovno popolnoma usklajeno.
    Vse v funkciji odstranjevanja tujih in postavljanja “naših” na čelo DUTB.
    Družina (rdeča mafija) odstranjuje neprave, da bo lahko prevzela DUTB (Cosa nostra).
    Vse to je skrito za kulturbundovskim posiljevanjem Družine (rdeče mafije) z novim družinskim zakonom.
    Kdaj se bomo Slovenci rešili rdeče mafije?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite