Odločba arbitraže in Ustava RS

19
Foto: STA. Slika je simbolična.
Foto: STA. Slika je simbolična.

Razsodbo arbitražnega sodišča je potrebno notranje pravno uresničiti ustavno skladno, to je na način kot se spreminja Ustava, z ustavnim zakonom. Če seveda jemljemo Ustavo in odločbe Ustavnega sodišča resno.

Nastopil je dan D. Premier in celotni državni vrh v en glas zatrjujejo, da je vse pripravljeno za uresničitev arbitražne odločbe. Vlada obiskuje državljane na »spornih« območjih. Napoveduje se preselitev prebivalcev. Hrvaška pričakovano zavrača arbitražno odločbo.

V vseh razpravah in pojasnilih slovenske vlade nisem zasledil odgovora na vprašanje, kaj pomeni uresničitev odločbe mednarodne arbitraže z vidika Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (II. Razdelek) v povezavi s 4. členom Ustave. Kakšno je razmerje med temi pravnimi dokumenti? So tu kakšna nerešena ali sporna vprašanja? Vse kaže, da niti za vlado niti za Državni zbor ni z ustavnopravnega vidika spornih vprašanj. Doslej tudi nisem zasledil jasnega stališča glede na vse tisto, kar je zapisalo Ustavno sodišče v predhodni kontroli ustavnosti arbitražnega sporazuma v mnenju št. Rm-1/09. Zato kot nekdo, ki je sodeloval kot ustavni sodnik pri sprejemanju omenjenega mnenja, menim, da bi bilo prav, da si prikličemo v spomin bistvena stališča Ustavnega sodišča.

Temeljna ustavna izhodišča kot jih je opredelilo Ustavno sodišče

Nastanek in prenehanje držav ter vprašanja državnega ozemlja in državnih meja so vprašanja, ki so v prvi vrsti v domeni mednarodnega prava. V Republiki Sloveniji so državne meje urejene tudi v notranjem pravu, in sicer v II. razdelku TUL, na državno ozemlje pa se nanaša tudi 4. člen Ustave. (18.tč.)

Kopenska meja med Slovenijo in Hrvaško, kakor je obstajala v okviru nekdanje SFRJ, je z osamosvojitvijo postala mednarodno priznana državna meja, utemeljena na mednarodnopravnem načelu uti possidetis iuris. Do drugačnega dogovora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško njuna državna meja na kopnem poteka tam, kjer je potekala meja med republikama v okviru nekdanje SFRJ, se pravi po mejah občin oziroma katastrskih občin, kakor so obstajale na dan nastanka novih držav. (26. tč.)

Kolikor je pred 25. 6. 1991 v Piranskem zalivu oblast dejansko izvajala Republika Slovenija, še zlasti, če iz ravnanj Republike Hrvaške pred osamosvojitvijo izhaja, da se je s tem izrecno strinjala ali v to tiho privolila, potem mednarodnopravno načelo uti possidetis de facto varuje dejansko stanje na dan osamosvojitve. (31.tč)

Ustavnopravni učinek II. razdelka TUL je bil v tem, da je opredelil državne meje in s tem določil ozemlje, na katerem je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Določba II. razdelka TUL je tako konstitucionalizirala državne meje Republike Slovenije. (34. tč.)

Vendar pa II. razdelek TUL ni samo formalno veljavna določba, temveč je zaradi 4. člena Ustave še danes vsebinsko učinkovita ustavnopravna določba, ki jo je treba upoštevati pri mednarodnopravnem spreminjanju mej s sosednjimi državami. (37. tč.)

V navedenem smislu ti ustavni določbi pomenita ustavnopravno oviro za spreminjanje državnih mej. V ozemeljsko relativno majhni državi, kot je Republika Slovenija, imata taki določbi tudi garantno funkcijo; z njima je ustavodajalec državno ozemlje in državne meje postavil kot eno temeljnih vrednot, ki jo je treba varovati na ustavni ravni. Mednarodna pogodba, ki bi spremenila potek državne meje, bi pomenila tudi spremembo tistega ozemlja, na katerem je TUL 25. 6. 1991 vzpostavila državno suverenost Republike Slovenije, in bi bila zato v neskladju z II. razdelkom TUL.(38. tč.)

Na vprašanje, kaj je konstitucionaliziral II. razdelek TUL, je torej treba odgovoriti, da so to državne meje, kakor jih je določalo in zagotavljalo mednarodno pravo, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država.  Konstitucionalizacija državnih mej pa tudi pomeni, da so meje na ustavni ravni določene tako, kot so bile v trenutku nastanka nove države, torej ob sprejemu TUL, določene in varovane po mednarodnem pravu. (45. tč.)

Konstitucionalizacija državnih mej na eni strani pomeni, da Državni zbor ne sme z zakonom ratificirati mednarodne pogodbe, ki bi spreminjala državne meje, kakor so opredeljene v II. razdelku TUL. TUL in Ustava ne prepovedujeta sklepanja mednarodnih pogodb, ki bi urejale vprašanja meja” ter da bi mednarodna pogodba “lahko vsebovala tudi določbe o državni meji, kar samo po sebi še ne bi bilo v nasprotju s TUL in z Ustavo, seveda pod pogojem, da bi se gibal v okvirih določbe 4. člena Ustave. (51. tč.)

Na kopnem bo razsodba arbitražnega sodišča pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila notranje pravno znana in določena v okviru nekdanje SFRJ, na morju pa bo pomenila mednarodnopravno razdelitev nekdanjega pravno enotnega, čeprav de facto razdeljenega jugoslovanskega morja v severnem Jadranu.(54. tč.)

Dejstvo, da so v Republiki Sloveniji državne meje varovane na ustavni ravni, da pa bo potek kopenske in morske meje v naravi določilo arbitražno sodišče, terja opozorilo Ustavnega sodišča. V tem trenutku sicer še ni mogoče napovedati, kje bo arbitražno sodišče določilo potek državne meje. Ker pa pri tem ne bo vezano na ustavno pravo Republike Slovenije (kot tudi ne na pravo Republike Hrvaške), temveč bo svojo nalogo opravilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ki sama pa sebi niso protiustavna, je treba dopustiti možnost, da bo arbitražno sodišče potek meje določilo drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. To sicer ne bi spremenilo dejstva, da Sporazum ni protiustaven, ker gre za akt, ki določa samo pot za rešitev problema; prav tako to ne bi pomenilo, da bi bila razsodba arbitražnega sodišča protiustavna ali celo, da bi bila ta lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Pri razsodbi arbitražnega sodišča bo šlo za izjemno pravno situacijo, saj bo ta odločitev pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava in zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o njegovi protiustavnosti v smislu neskladnosti notranjih predpisov z Ustavo. Ta izjemen mednarodnopravni položaj pa pomeni, da bi se Republika Slovenija lahko znašla tudi v izjemnem notranje pravnem položaju. Na eni strani bi bila zavezana k spoštovanju Sporazuma in bi morala razsodbo arbitražnega sodišča izvršiti tudi s potrebnimi spremembami notranje zakonodaje. Na drugi strani bi zakonska izvršitev take razsodbe lahko pomenila, da bi bili zakoni v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom TUL, če bi bila meja v razsodbi arbitražnega sodišča določena drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. Da bi se država izognila taki izjemni pravni situaciji, ki je v tem trenutku sicer ni mogoče napovedati, Ustavno sodišče opozarja Državni zbor, naj pretehta, ali ne bi bilo smiselno spremeniti Ustave tako, da sploh ne bi moglo priti do protiustavnosti notranje zakonodaje (zakonov, ki urejajo območja občin, sodišč, upravnih enot, volilnih okrajev ipd.), s katero bi se na podlagi Sporazuma izvrševala razsodba arbitražnega sodišča. (62. in 63. tč.)

Navedel sem po moji presoji najpomembnejše točke mnenja Ustavnega sodišča o arbitražnemu sporazumu in dopuščam očitek pristranske izbire, vendar doslej je kot nesporno veljalo, da so z vidika Ustave Republike Slovenije (notranje pravno) državne meje ustavna kategorija. To, kakor je zapisalo Ustavno sodišče v mnenju, ne pomeni, da ni mogoče določati ali spreminjati meja z mednarodno pogodbo ali da je odločba arbitraže neustavna, temveč pomeni, da je notranje pravno potrebno odločbo arbitraže uresničiti ustavno skladno, to je na način kot se spreminja Ustava, z ustavnim zakonom. Če seveda jemljemo Ustavo in odločbe Ustavnega sodišča resno!

19 KOMENTARJI

  1. (Opomba: številka mnenja Rm-1/02, ki se navaja, ni prava, ta je o sporazumu s Sv. Sedežem.)

    Kaj je namen tega prispevka danes? »Toča je mimo.«

    Mnenje o Arbitražnem sporazumu je Rm-1/09-26 z dne 18. 3. 2010. Izid postopka za oceno ustavnosti mednarodne pogodbe, začetega z zahtevo Vlade je , da določbe Arbitražnega sporazuma niso v neskladju s TUL in z Ustavo.

    Presojali ste ga tudi v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo skupine 37 poslancev iz SDS, SNS in SLS in z odločbo št. U-I-180/10-13 z dne 7. 10. 2010 ugotovili: “Zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (Uradni list RS, št. 57/10, MP, št. 11/10) ni v neskladju z Ustavo.”

    Kaj je namen pisanja danes?

    Dolžni ste bili upoštevati, da je Arbitražni sporazum je s pomikom v 25. 6. 1991 omogočal široko polje interpretacij. Lepo, da imate danes kdo v eno-stransko mnenje, da je položaj mogoče razlagati s pravnimi inštrumenti, na primer z zgoraj navajanim sklicevanjem na načelo uti possidetis, kot je to bilo že v mnenjih št. 1-10 Arbitražne komisije Konference Evropske gospodarske skupnosti o Jugoslaviji, vzpostavljene 27. avgusta 1991.

    Ampak AS je ratificiran. In registriran v ZN. Odločba je izdana.

    Lepo, da se danes navaja, da “je notranje pravno potrebno odločbo arbitraže uresničiti ustavno skladno”. Včeraj (18.3.2010) pa glede istega v ločenem ustavnem mnenju k Rm-1/09:

    »Po mojem mnenju […] je glavni namen Sporazuma “originarna” določitev državne meje med pogodbenicama, ki naj jo določi arbitražno sodišče, ki se sicer ustanavlja s tem Sporazumom. Njegova odločitev bo zavezujoča in bo pomenila dokončno rešitev spora (drugi odstavek 7. člena Sporazuma). Pogodbenici se zavezujeta v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storiti vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če bo to potrebno (tretji odstavek 7. člena Sporazuma). Namen Sporazuma ni torej gola ustanovitev arbitražnega sodišča, določitev njegovih nalog, določitev pravil, po katerih bo odločalo, ter določitev pravnih učinkov njegovih odločitev, temveč originarna določitev državne meje med pogodbenicama. Ta namen izhaja iz Sporazuma samega, saj je njegova edina naloga in sicer določitev meje med državama. […].«

  2. Vlada bi se naj ukvarjala s tem vprašanjem, ne pa s kršitvijo ustave in ustavne odločbe o financiranju zasebnih šol.

  3. Najprej se opravičujem za napako v številki zadeve. Prava številka je res Rm-1/09.
    Kaj je namen mojega pisanj je jasno razviden iz prispevka. Spomniti na stališča iz mnenja. Sam sem nasprotoval tistemu delu mnenja, ki se je nanašal na to, da je arbitražni sporazum samo “akt, ki določa samo pot za rešitev problema.” Trdil sem, da bo arbitražna odločba določila državno mejo. Na to sta opozorili tudi 62. in 63. točka večinske odločitve. Kar v komentarju sprašujem Vlado in Državni zbor je ravno to, ali so z arbitražo nastopile okoliščine, na katere opozarja večinsko stališče. Videti je, kot da so na to mnenje pozabili vsi. Jasno pa je, da moramo odločbo arbitraže spoštovati, toda uresničiti jo moramo na ustavno skladen način, sicer so zakoni, ki jih seda sprejema Državni zbor v neskladju z Ustavo.

  4. Zahvaljujem se za odgovor in vaše mnenje.

    Glede na “originarnost” odločbe po AS danes lepo prosim pustite v miru našo Ustavo. Medtem uporabite neposredno njen 8. člen.

    Kot rečeno, v senatu US ste se bili dolžni marca in avgusta 2010 zavedati širokega polja možnih izidov posiljevanja z AS v praksi. Tudi tega, da vas niti leta 2010 niti danes kaka postopkovna stranka, npr. RH ne bo priznavala. Dolžni ste nas bili zavarovati pred posiljevanjem tedanje Vlade RS z AS, tale današnja Vlada pa je z vašim današnjim vprašanjem na dobri poti da še kaj v Ustavi dodatno pokvari.

    Zato vprašanje, kaj je namen pisanja danes, ostaja. Vstopite v javno politiko, sedaj lahko.

  5. Glavni krivci za stanje v katerem se nahajamo v zvezi z mejo s Hrvaško in problemi v zvezi s tem so SLOVENSKI PRAVNIKI vseh sort in baž, sledijo jim PRIMORSKI POLITIKI, ki so se osredotočali v glavnem na Piranski zaliv, za druge dele Slovenije pa jim ni bilo mar.

    Leta 2010 smo imeli kampanjo za referendum ki naj bi odločil ali sprejmemo mednarodno arbitražo ali ne s pomočjo t.i. Sporazuma o arbitraži. Na vse kriplje sem se trudil ljudi prepričati, da je glasovanje ZA škodljivo in pomeni za Slovenijo škodo in izgubo ozemelj, ki smo jih do tedaj posedovali. Takrat sem napisal tole:

    Politiki skoraj enotno ugotavljajo, da odločanje o arbitražnem sporazumu na referendumu (6. junija 2010) ni dobra rešitev, ker gre za tako imenovano strokovno vprašanje.
    “Ni dobro, da o tem odločajo državljani saj gre za strokovno vprašanje” so si enotni politiki.

    Tako imenovani strokovnjaki skoraj enotno ugotavljajo, da referendum ni dobra rešitev z argumentacijo, da gre pri odločanju o za ali proti arbitražnemu sporazumu za strokovno vprašanje.
    “Referend um je najslabša možna rešitev saj gre za strokovno vprašanje” so si skoraj 100% enotni t.i. strokovnjaki.

    Novinarji ugotavljajo, da strokovnjaki niso enotni v mnenju, da je arbitražni sporazum dober za Slovenijo. Eni so za, drugi so proti.
    “Strokovnjaki si niso enotni glede arbitražnega sporazuma” skoraj enotno ugotavljajo novinarji.

    Novinarji ugotavljajo in tudi vsakodnevno poročajo, da so politiki glede tega vprašanja na dveh skrajno nasprotujočih si bregovih.
    “Politiki so skrajno razdvojeni glede mnenja o arbitražnem sporazumu” vsakodnevno ugotavljajo novinarji.

    Glede na to, da bodo na referendumu nekateri državljani glasovali za, drugi pa proti arbitražnemu sporazumu, kar je nekaj običajnega za vsak referendum o čemur koli, se postavljajo sledeča vprašanja:

    V čem se potem tako imenovana nestrokovna javnost širokih ljudskih množic sploh loči od tako imenovanih strokovnjakov, ekspertov in politikov?

    V čem naj bi bila odločitev državljanov na referendumu manj strokovno/nestrokovna in/ali bolj škodljiva od odločitve takoimenovanih strokovnjakov ali politikov?

    Bom prvi, ki bo poskusil poiskati odgovor:

    Če bi se odločanje o tem ali iti z arbitražnim sporazumom naprej ali ne, prepustilo takoimenovanim strokovnjakom bi lahko prišlo do posledice, ko bi lahko rekli:

    Slovenija je na arbitraži na strokoven način izgubila del ozemlja, ki ga je kontrolirala in policijsko nadzorovala še v Jugoslaviji.

    Ker pa bomo o tem vprašanju imeli referendum bomo mogoče prišli v stanje, da bomo lahko ugotovili:

    Nestrokovne množice t.i. zarukanih državljanov so na nestrokoven način onemogočile t.i. strokovnjake in njihove strokovne rešitve.

    • http://www.zgodovina.eu/#suzni
      Spletna stran je dejansko čustven izbruh, vendar je avtor bistvo navedel na koncu:

      Kdor ne razume čisto o čem prispevek govori, je bistvo naslednje. Večina Slovencev in predvsem slovenske “elite” je:
      • brez narodne zavesti
      • zgodovinsko nerazgledana
      • državniško popolnoma odsotna
      • hudo podhranjena v praktičnih znanjih
      • prepotentna proti domovini in Slovencem
      • nerazumno hlapčevska do tujine
      Državniške politike, ki terja racionalne in učinkovite poteze in dejanja ni mogoče voditi s takimi politiki, ki so lahko v resnih državah le vratarji in strežnice.
      _________________________________________________
      In arbitraža je zgolj samo posledica gornje slike.

    • Referendum je bil res napačna poteza tudi po mojem mnenju. Ne sicer zaradi “strokovnosti” ampak čisto politično.
      Sedaj pa je res, da je z referndumom ljudstvo dalo mandat sodišču in vsem politikom, da naredijo karkoli. In so naredili “karkoli”. Sedaj ni več mogoče klicati na odgovornost kogarkoli.
      Zaradi našega “neposlovnega” ravnanja smo v podrejenem položaju pred Hrvaško.
      Kakorkoli se bo to izpeljalo, bo treba tiho sprejet in se kaj naučit za prihodnje. To je pa malo malo verjetno.
      Že dosedaj se nismo naučili nič, ne na izbrisanih, ne na varčevalcih NLB, ne na Gursu, ne na nuklearki, ne na migrantih, nič, nič, nič. In pri tem seveda mislim na desnico. Za levico mi ni mar.

      • “Sedaj ni več mogoče klicati na odgovornost kogarkoli.”

        Glede na informacije, ki jih imamo, je to popolnoma res. Ampak! Kot vedno se pojavijo nasprotna mnenja, na http://www.zgodovina.eu/#suzni avtor trdi, na so naši zastopniki že začeli z “omejitvijo slovenske zahteve na meje krajevnih skupnosti”, nadaljevali pa s “selektivno izbiro tistih listin, ki so bile za slovenske nacionalne razmere najbolj neugodne.

      • Zdravko: “Referendum je bil res napačna poteza tudi po mojem mnenju. Ne sicer zaradi “strokovnosti” ampak čisto politično.”
        ========================

        Glavna krivda leži na pravnikih in šele v drugi vrsti na politikih, ki so se sklicevali na prve.
        V imenu neke strokovnosti so ljudi uspeli prepričati, da so na referendumu glasovali za in s tem povzročili nepopravljivo škodo. Skrajno podlo je bilo na zadnji kampanji za predsednika s strani Pahorja, ko je pokazal na publiko in dejal: “Saj ste vi glasovali za AS”. On je glavni krivec med politiki.

    • Torej je le ugotovljeno, da so nestrokovne množice odgovorne za izgubo (dobra analiza, Riki).
      Saj so se one na referendumu tako odločile !?!

      • Amelie: “Torej je le ugotovljeno, da so nestrokovne množice odgovorne za izgubo (dobra analiza, Riki).”
        ============================

        Ne gre za analizo ampak za preprosto logiko, ki je temeljila na tem, da sta na referendumu dani samo dve možnosti (Za ali Proti). Gre za moj tekst z leta 2010 s kolesarskega foruma kjer sem ljudi skušal prepričati naj glasujejo proti. Razvila se je dolga in histerična debata, posledica pa je bila, da so enega udeleženca (D.D.) vrgli iz službe, ker ga je nekdo s foruma izdal in je prišla policija direktno v njegovo službo in ga kompromitirala pred vsemi. (šlo je za NLB). Sam sem aktivno sodeloval tudi na referendumu o 2. tiru od samega začetka sem pomagal zbirati podpise. (Povsod sem poražen). Odgovor pa lahko dam kar s kopiranjem izpred 7 let (18.5.2010)

        Slavko: “…Se pa strinjam z Rikijem , to je strokovno vprašanje, i nče se politiki strinjajo s tem, ne vem zakaj za boga je potem potreben referendum. Čeprav sem pa dokaj prepričan, da bomo sporazum podrpli. :P”
        ====================

        Očitno nisi razumel mojega uvodnega pisanja.
        Če bi bilo to strokovno vprašanje bi imela vsaj velika večina strokovnjakov enotno mnenje, saj vendar ne meniš npr., da bi se npr. fiziki takole prepirali npr. okoli Newtonovih zakonov mehanike kot se ti t.i. pravni strokovnjaki okoli tega arbitražnega sporazuma. Kakšni fiziki bi to potem bili?

        Na referendumu se bo možno odločiti samo za ali proti, kot je to običajno za referendume, …

        … ravno tako se t.i. strokovnjaki ne morejo odločiti kaj je za Slovenijo bolje ali za ali proti, …

        … in ravno tako se tudi politiki ne morejo odločiti kaj je za Slovenijo bolje ali za ali proti, …

        … torej je neumnost obsojati ljudi, (da so preneumni), da bi o tem odločali na referendumu z argumentom, da gre za strokovno vprašanje.? Lahko bi vrgli tudi kovanec pa ne bi mogli narediti več škode kot jo je že naredil Pahor s svojo solo akcijo. Ta tepec je tako samozagledan vase, da stalno poudarja, da je arbitražni sporazum njegova osebna zasluga. Očitno je vse stavil na eno samo kocko, ker se zaveda, da je popolnoma nesposoben predsednik vlade, v svoji samovšečnosti in želji, da bi prišel v zgodovino pa je pri tem pripravljen tvegati izgubo ozemlja te države.

        Tisti trenutek, ko je Pahor zasoliral mimo vseh t.i. strokovnjakov in politične opozicije je to postalo politično vprašanje in ne strokovno.

        Na referendumu je potrebno glasovati PROTI, ker je sporazum slab in ne zagotavlja Sloveniji, da bi se dokopala do ozemlja, ki ga je imela pod svojo kontrolo na dan 25.6.1991, kar je bil temelj pogodbe na Brionih leta 1991 med Slovenijo, Hrvaško (ki takrat še ni bila država) in EU, in pogoj, da sta Slovenija in Hrvaška lahko pričakovali mednarodno priznanje.

        Pri tem še poudarjam, da ne gre samo za Piranski zaliv ampak tudi za ostala zemljišča, kar se kar pozablja, npr. v Prekmurju v Snežniških gozdovih, …

  6. Kot prvo bi morali vsi tisti, ki so na veliko propagirali, da moramo iti v mednarodno arbitražo odstopiti z vseh funkcij v javni upravi in celo v javnem sektorju, Naj si poiščejo službo kjerkoli želijo in naj ne bodo več na spisku davkoplačevalcev. Naštel bom samo nekatere po spominu, ki so odigrali odločilno vlogo, da so prepričali državljane da so glasovali za AS:
    Pahor, Vlačič, Žbogar, pravniki Škrk, Sancin, Drenik, … so samo nekateri, ki se jih sedaj spomnim jih je pa še veliko

Comments are closed.