Ali spodbujati otroke v vrhunski šport?

Ukvarjanje s športom je vsekakor pozitivna stvar, saj povezuje ljudi, predvsem pa krepi telo in duha. Tekmovalni šport lahko poleg navedenega prinaša tudi uspehe, denar in prepoznavnost. Prinaša pa tudi odpovedi, najrazličnejše stranske učinke, neuspehe in kar je najhuje, poškodbe. Mnogi starši se pri tem sprašujejo ali usmerjati otroke v vrhunski šport. Kakšen naj bo torej odnos staršev do otrok in njihovega ukvarjanja s športom?

Prevladuje splošno mnenje, da je ukvarjanje otrok s športom dobrodošlo, zato glede tega niti ni pomislekov. Najpogosteje nastanejo dileme takrat, ko se pojavi vprašanje vrhunskega športa. To se običajno zgodi v dobi adolescence, nekje po 15 letu starosti, v srednješolskem oz. univerzitetnem obdobju, odvisno od športne panoge. To, prelomno obdobje perspektivnega športa, pa ni edino kritično, saj je adolescenca že sama po sebi dovolj nepredvidljiva za otrokov razvoj in izzive starševstva. Seveda ni enoznačnih odgovorov in receptov, kako ravnati v teh dilemah. Vendar lahko staršem pomagajo nekatera osnovna pravila o tem, kako pristopati k temu vprašanju.

Odločitev za vrhunski šport je otrokova odločitev

Prvo pravilo je, da je odločitev za vrhunski šport otrokova odločitev. Ne gre za to, da starši pustijo otroka samega v tem in se zanj ne brigajo. Starši vzgajajo otroke predvsem z namenom, da bodo le-ti odgovorni. Formalni mejnik te je polnoletnost, čeprav lahko športniki v nekaterih panogah že zelo zgodaj presežejo perspektivno raven. Vloga staršev je, da z izkušnjami in razumom otroku pri tej odločitvi pomagajo, se z njim o tem pogovarjajo. To je še posebej pomembno, ko so otroci v dvomih in strahovih. Pri tem ne gre samo za vprašanje športa, zato lahko starši s svojo širino spregovorijo tudi o drugih življenjskih temah, izobrazbi, dvojni karieri itd.

Otrokovo odločitev za vrhunski šport naj starši podpirajo

Drugo pravilo je, da starši odločitev otroka podpirajo. Pri tem lahko gre za čisto tehnične in organizacijske zadeve, kot so urniki, prevozi in najrazličnejše obveznosti. Potem je tukaj vprašanje finančne podpore, ki ni samoumevna. Vendar ima človek za stvari in ljudi, ki jih ima rad, tudi čas in denar. Starši, ki spremljajo otroka na treningih in tekmovanjih, s tem osrečijo najprej sebe. Tukaj je še vztrajnost, ki bo pomagala tako otrokom kot staršem.

Starši so otroku čustvena opora

Tretje pravilo je, da so starši otroku čustvena opora, še posebej v trenutkih porazov in dvomov. Vloga staršev je, da otroka slišijo in sočutno spregovorijo o najrazličnejših čutenjih, razočaranjih in dvomih, ki jih otrok doživlja in za katere morda ne najde pravih besed ali se o njih ne upa spregovoriti. Ko otrok doživi poškodbo, poraz ali neuspeh, mora s tem vsem živeti, zato je neprimerno, če ga starši ob tem še kritizirajo, sramotijo in vzbujajo krivdo. Lepo je videti, če se starši veselijo otrokovih uspehov in jih skupaj proslavljajo, vendar je problem, če je od teh uspehov odvisna njihova sreča, saj ne bodo nikoli srečni.

Vsekakor obstajajo še druga pravila, za konec pa velja omeniti še zlato pravilo, ki pravi, da je pri vsem vprašanju najpomembnejši otrok. Ne zato, ker je uspešen in prinaša medalje, ampak za to kar je on sam. Otrok slej ali prej začuti, ali je dejansko pomemben on ali pa so pomembnejše medalje. Če se otrok čuti pomembnega in brezpogojno sprejetega ter ne rabi skrbeti za svoje starše in njihove neizpolnjene sanje s prinašanjem medalj, potem bo lahko tudi odločanje glede ukvarjanja s športom lažje, družinski odnosi pa bolj prijetni, ne glede na to, kakšna bo odločitev.

Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje

Foto:

bigstockphoto.com