Odlike prenovljene cerkve prihodnosti

12

9. oktobra 2012 je mednarodno gibanje IMWAC – Mi smo cerkev ob priložnosti otvoritve koncila pred 50 leti v Rimu objavilo izjavo, katere prevod v nadaljevanju objavljamo.

Ob priložnosti petdesete obletnice otvoritve 2. vatikanskega koncila mednarodno gibanje MSC in evropska mreža Cerkve na pohodu (Kirche im Aufbruch) pričuje in upa v Cerkev, ki postaja vedno bolj svobodna in človeška in je utemeljena na skupnosti krščenih kristjanov, ki se čutijo dolžni služiti cerkvi in pravičnosti sveta.

1. II. vatikanski koncil je podprl temeljno prenovo katoliške cerkve, tako v njenih lastnih strukturah kot tudi v njenem odnosu do sveta. Prenova liturgije je bila ena od centralnih in vidnih sadov koncila, predvsem z uporabo materinega jezika in na lokalni skupnosti utemeljenem praznovanju. Konstitucija lumen gentium – luč sveta in gaudium et spes – vera in upanje vsebujeta definicije cerkve, ki je videna kot božje ljudstvo, ki vidi tudi vrednote sekularnega sveta in mu služi.

2. Encikliko pacem in terris – mir na zemlji Janeza XXIII. med koncilskim zasedanjem, ki je bila dejansko sestavljena med njegovim umiranjem, je treba gledati kot del celotnega koncilske izkušnje. Druga zelo pomembna vprašanja so bila postavljena pod nove vidike: ekumenizem, medreligijski/verski dialog, verska svoboda in svoboda vesti. Ti dokumenti so še posebno prispevali k progresivnim gibanjem, ki danes obstajajo v cerkvi, in so vabila k dialogu s cerkvenim učiteljstvom na vseh področjih, ki so del katoliškega življenja.

3. V teku zadnjih 50 let se je razvila napetost med pravo interpretacijo koncila in njeno uporabo v sedanji situaciji. Ta napetost je bila prisotna že v dokumentih koncila samega; za nekatere je koncil klical k odločilnim spremembam, za druge je bila kontinuiteta na prvem mestu.

4. V resnici se sprememba in kontinuiteta ne izključujeta. Med koncilom je 40 škofov pod vodstvom škofa Helderja Camare iz Brazilije in kardinala Lercara iz Bologne v katakombah svete Dimitille v Rimu sklenilo “pakt katakomb”, ki je klical po cerkvi, ki naj se osredotoči na služenje in na revščino. Te zamisli so potem, predvsem v južni Ameriki, razvili kot prednostno opcijo za revne.

5. Ko je uradna cerkev razvila vedno več odpora proti duhu 2. vatikanuma, so mnogi katoličani našli pot, kako znotraj cerkve delovati v zvestobi spremembam, za katere so mislili, da jo je želel 2. vatikanum: kolegialno in demokratično cerkev; pluralizem in dialog znotraj cerkve; enakopravnost spolov in sprejemanje različnih spolnih orientacij, posvetitev žensk in poročenih za službo božjemu ljudstvu, ne pa stopnjevanja novega klerikalizma; ločitev med religijo in državo, da bi obema dovolili primerno avtonomijo, toda istočasno močno zavzemanje vernih za pravičnost in mir. To progresivno gibanje je videlo spodbudo za spremembe v samem koncilu, pravzaprav iz evangelija in iz najboljše cerkvene tradicije in dušnopastirskih potreb božjega ljudstva.

6. Sledilo je več dušnopastirskih iniciativ: bazične skupnosti; praznovanje evharistije brez duhovnika; odločitev vesti glede kontrole rojstev (spočetij) in spolna morala; podpora, toda prav tako kritika Vatikana in episkopata; zahteva po pravičnosti za žrtve spolnega nasilja kot tudi kaznovanje storilcev in tistih, ki so jim to omogočali.

7. V sekulariziranem svetu in v cerkvi 2. vatikanuma imajo ljudje svobodo govora. Tako so se organizirale skupine duhovnikov in laikov, ki želijo izraziti svoje izkušnje o tem, kaj pomeni v današnjem svetu biti katoličan ali katoličanka. Svoboda govora izvira iz vere, da, če poslušamo vse, obstaja boljša možnost, da opazimo glas Duha in slišimo odmev evangelija. Glasove teologov, redovnic in odgovornih ljudi od vsega začetka očividno namensko utišati, pomeni zadušiti dih življenja cerkve same.

8. Če torej avstrijci ustanovijo iniciativo župnikov, južni Američani razvijejo teologijo osvoboditve, če se redovnice odločijo, ne govoriti deduktivno iz nauka, temveč induktivno iz svoje izkušnje, da ameriški katoliški koncil razvije katoliški katalog o temeljnih pravicah in odgovornostih ali azijci in afričani govorijo o nujnosti Boga in Kristusa različno definirati, potem naj bo prva reakcija poslušanje, druga naj bo dialog. Samo zavzeti in odločni katoličani/ke razvijejo takšne iniciative. Naš odgovor naj bo raje hvaležnost kot zavračanje, razsvetljenje namesto cenzure, razlikovanje v vseh primerih, nikakor pa ne gluhost.

9. Mednarodno gibanje Mi smo cerkev, nacionalne napredne skupine širom sveta in evropska mreža Cerkev na pohodu obsojajo gonjo proti našim sestram in bratom, ki polni spoštovanja postavljajo vprašanja, vprašanja, ki vznemirjajo tudi milijone drugih katoličanov. Pozdravljamo pohod, ki se je razvil namesto tega in nastajajočo budnost znotraj cerkve in pričakujemo življenje in luč, ki jo bo prineslo. Če se ne strinjamo in odrekamo pokorščino, se to ne dogaja na temelju oholosti, temveč ker se nas tiče.

10. Tudi v letu 2012 še vedno definirajo duhovnike in laike po hierarhični lestvici namesto kot partnerje, enakovredne člane, kot sestre in brate. Za to v svetem pismu ni utemeljitve. Celo sveti Pavel nas spominja, da brez različnih udov, ki so vsak zase pomemben, ni telesa Kristusa.

11. Institucionalna cerkev je razvila nedemokratično strukturo, ki prej odseva rimski imperij namesto božjega kraljestva. Žalostno je ugotoviti, da je svet v veliki in celostni meri bolj jasno spoznal potrebo po demokraciji in enakosti kot cerkev, ki temelji na Jezusovem sporočilu. V sekularnem svetu nedemokratične odločitve niso verodostojne in so namesto tega veliko manj odporne za krize. Demokracija ne nasprotuje bistvu cerkve, ker je bil Sveti duh dan vsakemu, in ker demokracija ne izvira iz večinskega glasovanja, temveč iz spoštljivega dialoga.

12. V vseh demokracijah so različne ravni odgovornosti, spoštovanje in človekove pravice ter pravice manjšin tvorijo DNA resnične demokracije, in to velja predvsem za vsakega kristjana.

13. To nasprotuje monarhičnemu absolutizmu. V resnično kolegialni cerkvi vest ni manj nedotakljiva kot cerkveno učiteljstvo. Monarhija odkriva konflikte tako z izročilom evangelija kot tudi s pastoralnimi zahtevami današnjega časa. Janez XXIII nas je nekoč spomnil na to, da se sekularnega sveta sploh ni treba bati, in da nimamo pravice, da nastopamo kot oznanjevalci konca sveta. Monarhija ne spada k principielnim ali bistvenim pravicam znotraj cerkve. IMWAC in evropska mreža Cerkev na pohodu zahtevata, da mora biti cerkev pluralistična in inkluzivna tako v svojih strukturah in notranjih smernicah kot tudi v svojem odnosu do sveta.

14. Pozivamo svoje brate v škofovski službi, ki so na sinodi v Rimu (7.-28. 10 2012), naj iščejo dialog s katoličani/kami, ki hrepenijo po tem, da bi bili del cerkve, tudi če pri nekaterih temah zastopajo različne poglede. To se ne dogaja samo v zvezi z II. vatikanskim koncilom in kanonskim pravom, temveč tudi v smislu Svetega duha in svetega pisma. IMWAC in evropska mreža Cerkev na pohodu se bodo decembra 2015 zbrali v Rimu, da bi praznovali 50. letnico konca II vatikanskega koncila, in da bi pričali za živahnost, ki je bila cerkvi podeljena s koncilom, da bi nas luč, ki jo predstavlja, vodila v prihodnost. Naša namen ni v smeri deljenja ali nesoglasja, temveč miru za celotno cerkev. “Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo” je bilo nekoč najboljše znamenje za to, da smo kristjani skupnost. Če izgubimo to, bodo vsa druga znamenja, ki si jih izmislimo, vodila v zmoto. Brez ljubezni propademo, izgubimo Jezusa Kristusa in se oddaljimo od Boga. Nihče v cerkvi noče, da se to zgodi.

Objavil: Hans Peter Hurka, Dunaj, Avstrija, gibanje Wir sind Kirche (glej www.wir-sind-kriche.at).

Iz nemščine prevedel A. Smrečnik, lektorirala T. Srečnik. Izjava omenjena tudi v oddaji Globus, tor. 9.10.2012 , RTVSLO1, avtor: Igor Jurič.

Foto: MWAC

12 KOMENTARJI

  1. Sprememba, ki bi jo morali uvesti, je zaobljuba duhovnikov v uboštvo – po vzoru redovnikov.

    Večina, velika večina napisanega je zame zelo, zelo čudno. Zakaj namesto principa subsidiarnosti Hans Peter Hurka zahteva demokracijo? Demokracija v oznanjevanju nauka in iskanju resnice je pa neumnost prve vrste – oziroma pretveza za greh, ki ga nekdo ne želi odpravtiti.

  2. Zahteve Mednarodnega gibanja Smo Cerkev

    1 – Prevlada osebne vesti pri vseh moralnih odločitvah, posebno na področju spolne morale, kot je npr. vprašanje kontrole rojstev. (Pojasnilo: Vest ni vir morale, marveč priča o prisotnosti moralnega zakona, ki ga je Bog vložil v človekovo naravo. Potemtakem vest ne določa, temveč le odkriva, kaj je dobro ali slabo, in mora potemtakem slediti božjim zapovedim, kot jih uči Cerkev.)

    2 – Zagotoviti človekove pravice v pogledu spolnosti vsem osebam ne glede na spolno usmeritev, kar pomeni sprejetje ´zakona´ med homoseksualci tudi v Cerkvi.

    3 – Dovoliti, da smejo ločenci, ki se ponovno civilno poročijo, prejemati sveto evharistijo, ne da bi spremenili svoje stanje, to je brez kesanja, spovedi in prenehanja priležništva.

    4 – Odobriti poroko duhovnikov in zagotoviti oporečniškim teologom in vsem vernikom, da se o cerkvenih zadevah izražajo ´svobodno´, tudi v nasprotju s tem kar uči Cerkev.

    V Španiji se je pojavilo »Mednarodno gibanje Smo Cerkev« januarja 1998 z izjavo pod naslovom: ´Za cerkev, ki bo dosledno branila človekove pravice´. Izjava trdi, da je ´spolnost ena od dimenzij človeka, ki je po svojih možnostih in izrazih odprta tako heteroseksualnosti kakor homoseksualnosti´. Leta 2000 pa je dalo isto gibanje v javnost novo izjavo proti diskriminaciji oseb zaradi njihovega izražanja spolnosti in v obrambo pravic ´gejev in lezbijk´. To ´katoliško´ gibanje se je tudi javno izrazilo proti stališču španskih škofov za obrambo življenja.

    http://es.catholic.net/sicatholicnet/613/2012/articulo.php?id=24406

    • Manjka samo še to, da bi med svoje cilje postavili, da mora Cerkev dopustiti svobodo opravljanja umetne prekinitve nosečnosti.

      Ne vem, zakaj imam vtis, da se tovrstni reformisti nikoli niso preveč duhovno poglabljali v krščansko izročilo ter oseben odnos z Bogom.

  3. Glede na svoje poglede oni niso več del Cerkve. So navadni heretiki, ki nauk prilagajajo svojim ušesom.

  4. Zanima me, ali ste dosledno prevedli original in ali je tudi original tako zelo slovnično šlampast.

    Danes me je zelo neprijetno presenetilo, ko sem na Facebook strani mojega dobrega prijatelja opazil, da je Duplečan (pri kritiki Kanglerja) napisal z malo začetnico. Zdi se mi res neokusno.

    Podobno me v zgornjem tekstu res iritira, da so imena napisana z malo začetnico. Avstrijci, Afričani, Azijci.

  5. Igor imaš prav. Lektorica ni opravila svojega dela ali pa ga pri spletni postavitvi niso upoštevali.

    Zdaj pa k vsebinskim zadevam:

    1) Predlog IMWAC je malo zmeden. Vsekakor Katoliška cerkev potrebuje spremembe, vendar naj bodo skladne z Jezusovim naukom in tudi razodetji drugih kristjanov ter prakso prve Cerkve. Ta je bila zanimiva zaradi svoje demokratičnosti, pa ne v nauku, temveč v bratski ljubezni. Prezbiterji so bili do 10-11. stoletja poročeni. Bili so prezbiterji (predsedujoči skupnosti in/ali bogoslužja). Lahko bi se tudi zgledovali pri Judih. V sinagogi v Berlinu sem videl predsedujočega skupnosti sedeti pri oltarju ( ni pomembno, da je bil pri oltarju, pač pa da je bil vidno prisoten) in rabina, ki je bogoslužje vodil. Nekaj takega tudi rabi Katoliška cerkev. Predsednika župnije in škofije, ki skrbi za vse materialno dogajanje, ter duhovnike in škofe za duhovno oskrbo.
    2) Demokratičnost mora imeti mesto v življenju in delu ter evangelizaciji v Katoliški cerkvi. Demokratičnost se seveda neha pri nauku. Tam nastopi zvestoba Jezusovemu nauku in vloga vernih teologov. Zato so nenaravne spolne prakse, konsekutivna ali simultana poligamija, homoseksualnost in lezbištvo za kristjane nesprejemljive. Seveda so nekateri rojeni z drugačno spolno usmerjenostjo, veliko pa je tudi takih, ki jo izberejo. Tukaj moramo ločiti med usmerjenostjo in spolno prakso. Ne gre za nesprejemljivost homoseksualne in lezbične spolne usmeritve, če je ta inherentna osebi, pač pa za nesprejemljivost takšnih spolnih praks. Seveda tako spolno usmerjene osebe to težko sprejmejo, vendar pa ima Cerkev zakramente (in potrpežljivost), ki takšne ljudi postopoma ozdravijo.
    3) Kaste v katoliški Cerkvi (kasta duhovnikov, kasta redovnikov in redovnic)so seveda tisto, kar je izrazito prišlo iz Rimskega cesarstva in srednjeveškega plemstva in stanov in nima nič s krščanstvom. Zakaj nimajo ostali verniki (namenoma ne uporabljam besede laiki, ker so med njimi tudi praktični verniki in teologi, drugega izraza za laike pa nimamo) odločujoče vloge v Cerkvi (vedno so samo posvetovalni člani, od župnijskega in škofijskega sveta pa do Vatikana). Zakaj ni nobenega kardinala ali škofa iz vrst “ostalih vernikov”. Da ne bo pomote, ne gre mi za čast in slavo, pač pa za vpliv vseh stanov v Cerkvi. Tu ni nobenih svetopisemskih ovir ali ovir v Kristusovem nauku. Kakor ne bi bilo prav, če pri upravljanju (na nivoju župnije, škofije in Vatikana) ne bi bilo duhovnikov ter redovnikov in redovnic, tako seveda ni prav, da ostali verniki nimajo uradne vloge pri tem. Potrebno je torej odpraviti to Rimsko (=pogansko) in srednjeveško (=pogansko) pravno navlako v Katoliški cerkvi. V nekaterih elementih je imel prav že Luther.
    4)Nova evangelizacija in evangelizacija
    Najbolj bistveni v življenju Cerkve sta seveda nova evangelizacija ( že krščenih) in evangelizacija (tistih, ki iščejo krščansko vero). Če že obstajajo teološki modeli za obe evangelizaciji, pa tudi obstoječ praksa, oboje ni zadostno. Evangelizacija se konča ravno takrat, ko bi se morala začeti. Krščanstvo ni skupek naukov in resnic, pač pa IZKUŠNJA Boga v človekovem življenju, ki dobiva prave temelje šele v obdobju mladostnega razvoja in se nadaljuje v življenju ( bodisi celibatu bodisi v zakonskem življenju). To vključuje ustrezno formacijo duhovnikov, redovnic in redovnikov kot tudi ostalih. Vse formacije so nezadostne. Določeno upanje prihaja iz duhovnih gibanj in aktivnosti v Cerkvi, ki imajo ne samo potencial ( kadre in znanje), pač pa že prakticirajo “novo Cerkev”. V tem smislu tudi iz izjave IMWAC ne prihaja nič novega.
    5) Novi družbeni modeli
    Prva Cerkev je imela takšno notranjo moč, da je spreminjala tudi družbene modele. Ni ji šlo za pravno moč, pač pa moč praktičnih zgledov.
    Spreminjala je družbo od spodaj in od znotraj navzven. Kristjani se lahko vprašamo, ali smo pripravljeni spremeniti naš malomeščanski slog življenja in deliti dobrine ( morda po zgledu Judovskih kibucev, kjer se ne delijo med vse samo viški dobrin pač pa tudi vse življenjske dobrine od stanovanja, do dela, prihodkov in odhodkov), spremeniti z zgledom in postati magnet za družbo. V Katoliški cerkvi na Slovenskem imamo ravno nasproten zgled. Na Slovenski sinodi so bili izrečeni predlogi, ki pa jih je uradni sklep slovenskih škofov grobo povozil. Upravljanje ekonomskih cerkvenih subjektov naj bi po predlogu vidnih “ostalih vernikov” prevzeli ravno oni, sklep sinode pa je bil, da se računovodske funkcije poverijo usposobljenim laikom. Takšne manipulacije seveda kažejo na “kaste” v Cerkvi na Slovenskem.

    • Andy, nisem katolik, tako da sem bom potrudil ogniti komentiranju konkretnih predlogov. Kljub temu hočem povedati, da mi je tvoje razmišljanje zelo simpatično v celoti z eno izjemo.

      Ne zdi se mi prav, da poligamijo šteješ med bolezni. Tudi sam imam poligamno izkušnjo. Bil sem hkrati zatreskan v tri punce in sploh nisem razmišljal o tem, da bi se kateri odpovedal. Fant, ki sem ga jaz pomagal vzgajati, je imel celo tri sočasne spolne partnerice. “Mi samo fukamo”, je komentiral. Ja, jaz sem končal na antipsihotikih. Tudi temu fantu se je življenje zelo zakompliciralo. A bolezen in zdravljenje nikakor nista ustrezna termina. Seveda pa lahko takšnim ljudem pomagaš uvideti, da monogamija praviloma vodi v veliko boljšo kvaliteto življenja, kar po mojem mnenju ne bi bila problematična izjava.

      Osebno ne poznam nobenega homoseksualca. Razen namigovanj ki so praviloma zlonamerna (izviti pozornost s lastnih napak na namišljene tuje). A ti poznaš katerega? Si ji/mu poskušal pomagati? Živi slabše ali bolje od tebe? Kar tako na daleč trditi, da imajo Kitajci zlatenico, pa se mi tudi ne zdi korektno.

      Dosti večji problem, ki ga osebno srečujem v katoliških krajih, je obstoj (pre)številnih mrtvih zvez. Ljudje vztrajajo v zvezi s partnerjem, do katerega nič več ne čutijo. Nekateri celo do mere spodobnosti tolerirajo “partnerjeve” avanture. Življenje takšnih parov pa res dojemam kot slabše (a še vendar nikakor kot bolno). A seveda je takšna tema s konkretnimi imeni povsem nesprejemljiva, neugodna in se ji raje izognemo in nezadovoljstvo izprojeciramo na mariborskega župana in ostale homoseksualce, ne? 😉

  6. Povsem nesmiselno je objavljati takšne tekste. Samo nepotrebno govorjenje in površno sklepanje se iz tega rodi.
    Jasno pa je, da ljudje, ki stojijo za tovrstnimi stališči, niso več katoličani.

  7. Igor,

    moj komentar je seveda bil v kontekstu krščanske vere in verjetno ne more biti apriori veljaven za vse. Do takeda odnose se pride po določeni poti. Kristjani imamo seveda drugačno ozadje od nekristjanov. Kot sem ponovno prebral svoj prvi komentar, nikjer ne govorim o bolezni, pač pa o nespremenljivosti nekaterih spolnih praks za kristjane.

    Misliti da seveda tvoja pripomba o “mrtvih zvezah”. Seveda so tudi pri nominalnih kristjanih “mrtve zveze”. Veš zakaj: ker ne temeljijo na Kristusu in vsem kar je on učil. Manjka jim duhovne komponente ( približno tako kot si navedel: ” mi samo….”.) S takšnim stališčem oz. prakso se uničuje človek v svojem bistvu in je potem seveda razvalina. Razlika je v tem, da kristjan v težavah življenja vidi pot rasti, nekdo, ki ni kristjan, pa ne nujno. Zato je zvestoba enemu partnerju tudi porok za stabilnost družine. Vprašaj otroke ločenih staršev kako jim je pri srcu in kaj si najbolj želijo!

    • Vem. Moja starša sta se ločila, ko sem bil star enajst let.

      Z bivšo ženo sva se ločila, ko je hčerka bila stara eno leto… 🙁

      Tempo življenja je vse hitrejši in vse težje je zgraditi in ohraniti dovolj dobre medčloveške odnose. Zato seveda vse bolj iščemo zglede povsod, tudi pri vernikih. 🙂

      Glede bolezni pa – beseda ozdravljenje implicitno sugerira bolezen. Morda bi morali vaši teologi najti podobno besedo, ki bi natančneje opisovala odtenke tega, kaj hočete povedati. Tako kot verujem in ne verjamem. Papež je nezmoten in ne nezmotljiv itd…

Comments are closed.