9. oktobra 2012 je mednarodno gibanje IMWAC – Mi smo cerkev ob priložnosti otvoritve koncila pred 50 leti v Rimu objavilo izjavo, katere prevod v nadaljevanju objavljamo.
Ob priložnosti petdesete obletnice otvoritve 2. vatikanskega koncila mednarodno gibanje MSC in evropska mreža Cerkve na pohodu (Kirche im Aufbruch) pričuje in upa v Cerkev, ki postaja vedno bolj svobodna in človeška in je utemeljena na skupnosti krščenih kristjanov, ki se čutijo dolžni služiti cerkvi in pravičnosti sveta.
1. II. vatikanski koncil je podprl temeljno prenovo katoliške cerkve, tako v njenih lastnih strukturah kot tudi v njenem odnosu do sveta. Prenova liturgije je bila ena od centralnih in vidnih sadov koncila, predvsem z uporabo materinega jezika in na lokalni skupnosti utemeljenem praznovanju. Konstitucija lumen gentium – luč sveta in gaudium et spes – vera in upanje vsebujeta definicije cerkve, ki je videna kot božje ljudstvo, ki vidi tudi vrednote sekularnega sveta in mu služi.
2. Encikliko pacem in terris – mir na zemlji Janeza XXIII. med koncilskim zasedanjem, ki je bila dejansko sestavljena med njegovim umiranjem, je treba gledati kot del celotnega koncilske izkušnje. Druga zelo pomembna vprašanja so bila postavljena pod nove vidike: ekumenizem, medreligijski/verski dialog, verska svoboda in svoboda vesti. Ti dokumenti so še posebno prispevali k progresivnim gibanjem, ki danes obstajajo v cerkvi, in so vabila k dialogu s cerkvenim učiteljstvom na vseh področjih, ki so del katoliškega življenja.
3. V teku zadnjih 50 let se je razvila napetost med pravo interpretacijo koncila in njeno uporabo v sedanji situaciji. Ta napetost je bila prisotna že v dokumentih koncila samega; za nekatere je koncil klical k odločilnim spremembam, za druge je bila kontinuiteta na prvem mestu.
4. V resnici se sprememba in kontinuiteta ne izključujeta. Med koncilom je 40 škofov pod vodstvom škofa Helderja Camare iz Brazilije in kardinala Lercara iz Bologne v katakombah svete Dimitille v Rimu sklenilo “pakt katakomb”, ki je klical po cerkvi, ki naj se osredotoči na služenje in na revščino. Te zamisli so potem, predvsem v južni Ameriki, razvili kot prednostno opcijo za revne.
5. Ko je uradna cerkev razvila vedno več odpora proti duhu 2. vatikanuma, so mnogi katoličani našli pot, kako znotraj cerkve delovati v zvestobi spremembam, za katere so mislili, da jo je želel 2. vatikanum: kolegialno in demokratično cerkev; pluralizem in dialog znotraj cerkve; enakopravnost spolov in sprejemanje različnih spolnih orientacij, posvetitev žensk in poročenih za službo božjemu ljudstvu, ne pa stopnjevanja novega klerikalizma; ločitev med religijo in državo, da bi obema dovolili primerno avtonomijo, toda istočasno močno zavzemanje vernih za pravičnost in mir. To progresivno gibanje je videlo spodbudo za spremembe v samem koncilu, pravzaprav iz evangelija in iz najboljše cerkvene tradicije in dušnopastirskih potreb božjega ljudstva.
6. Sledilo je več dušnopastirskih iniciativ: bazične skupnosti; praznovanje evharistije brez duhovnika; odločitev vesti glede kontrole rojstev (spočetij) in spolna morala; podpora, toda prav tako kritika Vatikana in episkopata; zahteva po pravičnosti za žrtve spolnega nasilja kot tudi kaznovanje storilcev in tistih, ki so jim to omogočali.
7. V sekulariziranem svetu in v cerkvi 2. vatikanuma imajo ljudje svobodo govora. Tako so se organizirale skupine duhovnikov in laikov, ki želijo izraziti svoje izkušnje o tem, kaj pomeni v današnjem svetu biti katoličan ali katoličanka. Svoboda govora izvira iz vere, da, če poslušamo vse, obstaja boljša možnost, da opazimo glas Duha in slišimo odmev evangelija. Glasove teologov, redovnic in odgovornih ljudi od vsega začetka očividno namensko utišati, pomeni zadušiti dih življenja cerkve same.
8. Če torej avstrijci ustanovijo iniciativo župnikov, južni Američani razvijejo teologijo osvoboditve, če se redovnice odločijo, ne govoriti deduktivno iz nauka, temveč induktivno iz svoje izkušnje, da ameriški katoliški koncil razvije katoliški katalog o temeljnih pravicah in odgovornostih ali azijci in afričani govorijo o nujnosti Boga in Kristusa različno definirati, potem naj bo prva reakcija poslušanje, druga naj bo dialog. Samo zavzeti in odločni katoličani/ke razvijejo takšne iniciative. Naš odgovor naj bo raje hvaležnost kot zavračanje, razsvetljenje namesto cenzure, razlikovanje v vseh primerih, nikakor pa ne gluhost.
9. Mednarodno gibanje Mi smo cerkev, nacionalne napredne skupine širom sveta in evropska mreža Cerkev na pohodu obsojajo gonjo proti našim sestram in bratom, ki polni spoštovanja postavljajo vprašanja, vprašanja, ki vznemirjajo tudi milijone drugih katoličanov. Pozdravljamo pohod, ki se je razvil namesto tega in nastajajočo budnost znotraj cerkve in pričakujemo življenje in luč, ki jo bo prineslo. Če se ne strinjamo in odrekamo pokorščino, se to ne dogaja na temelju oholosti, temveč ker se nas tiče.
10. Tudi v letu 2012 še vedno definirajo duhovnike in laike po hierarhični lestvici namesto kot partnerje, enakovredne člane, kot sestre in brate. Za to v svetem pismu ni utemeljitve. Celo sveti Pavel nas spominja, da brez različnih udov, ki so vsak zase pomemben, ni telesa Kristusa.
11. Institucionalna cerkev je razvila nedemokratično strukturo, ki prej odseva rimski imperij namesto božjega kraljestva. Žalostno je ugotoviti, da je svet v veliki in celostni meri bolj jasno spoznal potrebo po demokraciji in enakosti kot cerkev, ki temelji na Jezusovem sporočilu. V sekularnem svetu nedemokratične odločitve niso verodostojne in so namesto tega veliko manj odporne za krize. Demokracija ne nasprotuje bistvu cerkve, ker je bil Sveti duh dan vsakemu, in ker demokracija ne izvira iz večinskega glasovanja, temveč iz spoštljivega dialoga.
12. V vseh demokracijah so različne ravni odgovornosti, spoštovanje in človekove pravice ter pravice manjšin tvorijo DNA resnične demokracije, in to velja predvsem za vsakega kristjana.
13. To nasprotuje monarhičnemu absolutizmu. V resnično kolegialni cerkvi vest ni manj nedotakljiva kot cerkveno učiteljstvo. Monarhija odkriva konflikte tako z izročilom evangelija kot tudi s pastoralnimi zahtevami današnjega časa. Janez XXIII nas je nekoč spomnil na to, da se sekularnega sveta sploh ni treba bati, in da nimamo pravice, da nastopamo kot oznanjevalci konca sveta. Monarhija ne spada k principielnim ali bistvenim pravicam znotraj cerkve. IMWAC in evropska mreža Cerkev na pohodu zahtevata, da mora biti cerkev pluralistična in inkluzivna tako v svojih strukturah in notranjih smernicah kot tudi v svojem odnosu do sveta.
14. Pozivamo svoje brate v škofovski službi, ki so na sinodi v Rimu (7.-28. 10 2012), naj iščejo dialog s katoličani/kami, ki hrepenijo po tem, da bi bili del cerkve, tudi če pri nekaterih temah zastopajo različne poglede. To se ne dogaja samo v zvezi z II. vatikanskim koncilom in kanonskim pravom, temveč tudi v smislu Svetega duha in svetega pisma. IMWAC in evropska mreža Cerkev na pohodu se bodo decembra 2015 zbrali v Rimu, da bi praznovali 50. letnico konca II vatikanskega koncila, in da bi pričali za živahnost, ki je bila cerkvi podeljena s koncilom, da bi nas luč, ki jo predstavlja, vodila v prihodnost. Naša namen ni v smeri deljenja ali nesoglasja, temveč miru za celotno cerkev. “Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo” je bilo nekoč najboljše znamenje za to, da smo kristjani skupnost. Če izgubimo to, bodo vsa druga znamenja, ki si jih izmislimo, vodila v zmoto. Brez ljubezni propademo, izgubimo Jezusa Kristusa in se oddaljimo od Boga. Nihče v cerkvi noče, da se to zgodi.
Objavil: Hans Peter Hurka, Dunaj, Avstrija, gibanje Wir sind Kirche (glej www.wir-sind-kriche.at).
Iz nemščine prevedel A. Smrečnik, lektorirala T. Srečnik. Izjava omenjena tudi v oddaji Globus, tor. 9.10.2012 , RTVSLO1, avtor: Igor Jurič.
Foto: MWAC
