Ustvarjalci političnega dogajanja in javnega mnenja (udbo mafija in njeni mediji) hočejo nas državljane prepričati, da smo sredi hude institucionalne krize. Že drugič v dveh letih. Trezen premislek dogajanja pa priča o nasprotnem. Kdaj bodo volitve je za režiserje sedanjega političnega teatra popolnoma vseeno. Še najbolje zanje je, da bi bile enkrat oktobra, saj bodo do tedaj izpeljali še zadnjo prihvatizacijo in opustošili Slovenijo kakor so jo v prvi nacionalizaciji kmalu po vojni.
Razlogi, ki pričajo o zrežiranem procesu
Prvi razlog, ki govori o režiji je vedno sistematično delo za nove stranke. Gostilniška murgelsko-čebinska oblast že pol leta sistematično pripravlja »nove stranke«. Že od nastanka LDS-a je to praksa, ki ne umanjka pri nobenih volitvah. Imeli smo LDS, imeli SNS, imeli neko kvazi krščansko socialno stranko, imeli smo ZARES, imeli smo PS in DL in verjetno sem še kakšno pozabil. Zdaj ponujajo razočaranim volivcem Šoltesa, ki mu prav nič ne verjamem; Cerarja, Lubeja in še nekaj čedalje bolj nizko profilnih skupin tipa TRS ali pa nam govoričijo o »Združeni levici« v kateri bi bile vse te kvazi skupine in strančice.
Morda se (volilni) račun tudi tokrat izide. Razočaranih volivcev kontinuitetnega bazena je na tone in bodo prav radi sledili namigom stricev, ki jih vodijo že od revolucije sem, saj jih odlikuje neka čudna mešanica zvestobe prvotni izbiri (verjetno zaradi dolgoletnih materialnih koristi) in pravega pranja možganov, ki smo mu podvrženi vsi. Nasproti njim se kaže pomladni krog strank kot presenetljivo stabilen, pregleden in samostojen glede na zakulisno oblast. Zasluge za morebitni uspeh »operacije nove stranke, novi obrazi stotič« bo treba pripisati medijem in anketarjem, ki redno uvrščajo Šoltesa in Cerarja v vrh izbire in ju tako porivajo v ospredje in jima delajo zastonj reklamo. Zdravilo proti temu strupu iz čebinskih logov sta pamet in volja. Bistveno je, da nihče, ki voli pomlad, ne ostane doma. Vsi moramo na volitve in izbrati poznano.
Drugi razlog, ki govori v prid temu, da se celoten proces odvija po vnaprej napisanem scenariju, je zavlačevanje z odstopom Alenke Bratušek. Premierka je znana po svojem laksnem odnosu do dane besede. Po domače bi lahko rekli, da ji je stopilo v glavo, čeprav je svojo marionetno vlogo odigrala brezhibno. Vendar odstopiti ni hotela, čeprav je jasno obljubila. Njeno zavlačevanje se je končalo šele tedaj, ko jo je obiskal Kučan. S tem se je razodelo, da je zadnji partijski sekretar še vedno alfa in omega kontinuitetnega bloka in da je Alenka Bratušek marioneta. Šele, ko ji je očitno povedal, da mora odstopiti, je odšla. Za seboj pušča uničeno in oplenjeno Slovenijo. Kljub demokraciji oni še vedno živijo v Dolančevih časih, ko se je jasno vedelo, da so komunisti (torej »mi«) na oblasti. V demokraciji se jim vsake 4 leta vendarle lahko zgodi, da jim nekaj oblasti spolzne iz rok. Zato se na volitve vedno dobro pripravijo in prepričan sem, da se ne ustavijo niti pred goljufanjem.
Tretji razlog za utemeljitev moje teze je potreba po kaosu. Red in mir sta vedno zaveznika pridnih, poštenih, miroljubnih ljudi dobre volje. Kaos pa potrebuje tajkun, revolucionar, nasprotnik normalnega. Če se vprašam, komu najbolj koristi kaos v upravljanju države, je odgovor preprost. Tistim, ki so pri koritu in že 70 let živijo od žuljev ostalih. Zdaj jim pravimo tajkuni, včasih smo jim rekli komunisti. V kaosu in begu pred odgovornostjo, v ne-odločanju sedanje vlade (razen pri novih in novih zadolžitvah in davkih), podpisovanju »prijateljskih« in svetovalnih pogodb in kar je še takega »družinskega« poslovanja, so nenadkriljivi. Ker zmanjkuje premoženja in sposobnosti zadolževanja, je kaos tisti izhod, ki jim najbolj koristi, da bodo dosegli svoj namen. Bistvo sedanjega kaosa je v DUBT-u. Tam se sedaj dogajajo največje lumparije, začenši s plačami tam zaposlenih, ampak to je malenkost proti »prenosom na slabo banko« razno raznih prijateljskih podjetij.
Četrti razlog je uničenje vsakršnega ugleda pravosodja, ki je s sodbo proti Janezu Janši potrdilo svojo zavezanost revolucionarnim vrednotam in si prislužilo ime krivosodje. Bistvo svobodne državne ureditve je, da se predpostavlja, da smo nedolžni, dokler pristojni ne dokaže nasprotnega. Dokaže. Ne nakaže! Zdaj pa smo bili priče večletnemu preganjanju Janeza Janše, ki mu še niso dokazali ničesar. Torej je nedolžen. Prvaka opozicije, edinega, ki je ta hip sposoben odločanja, so poslali v zapor. Zato so uničili ugled sodne veje oblasti, ki od revolucionarnih hitrih sodišč ni bilo tako razvrednoteno kot sedaj. Potem se človek ne čudi, ko gleda slike iz zabav kjer se malikuje totalitarizem titoistične provenience. Sodnici pa se kljub temu ne zdi potrebno odstopiti. V teh časih bi bilo to seveda neumno, saj ima lahko in dobro plačano službico.
Peti razlog pa so seveda mediji. Ne le, da je pranje možganov na partijski fakulteti popolno, ampak je monopol tako celovit, da je naša demokracija v resnici pohabljena od tedaj, ko so uspeli uničiti dnevnik Slovenec. Oni določajo, kaj se pogovarjamo, koga hvalimo in koga kritiziramo, posledično pa tudi, kaj mislimo. Mediji so tisti, ki danes izvajajo staro revolucionarno prakso »laži, laži, 100x laži, bo že kaj ostalo« …
Indični krog absolutne partijske oblasti je torej sklenjen. Krog dokazuje, da nimamo nobene krize, ampak natančno voden proces, ki zgleda kaos, v katerem igramo državljani vnaprej napisano vlogo. Režiserji iz murgelsko-čebinskih gostiln upajo, da bo scenarij tudi tokrat uspel.
En izhod pa vendarle obstaja. Delo in angažiranost vseh nas, državljanov, osveščanje in zaupanje v moč svobode in demokracije bodo prinesli spremembo po kateri hrepenimo.
Zatorej na volitve, za eno dobro in močno pomladno večino!
