Dovolj znana anekdota ve povedati, da preveč vneti privrženci njegovega predhodnika ob škofovskem posvečenju Franca Krambergerja decembra 1980 niso poskrbeli za kidanje snega pred stolnico. Svojevrstna zgodovinska ironija je hotela, da se je prvi mariborski nadškof pozimi tudi poslovil od svojega položaja. Le da tokrat vsega snega, ki se je v teh desetletjih nabral, ni počistil kar sam.
Vendarle tudi dobri pastir
Seveda nočem reči, da mariborska gora pohlepa ne gre tudi na njegov rovaš, ker je kljub svojim nedvoumnim pooblastilom ni znal, zmogel ali celo hotel ustaviti. Ravno tako verjetno ni umestno enake odgovornosti kot njemu pripisovati njegovim sodelavcem, ki so bili ob njem le zadnje leto ali dve.
Vendar je škoda, ker si bo zgodovina Krambergerja zapomnila predvsem kot škofa bankrota. Skoraj ni možnosti, da bi ob tem ostalo kaj prostora za vse tisto, kar je bilo v času njegovega pastirjevanja nedvomno dobro. Kljub težavnim začetkom, v času katerih ga je spremljala marsikatera nenaklonjena misel, je s svojo preprosto in domala svetniško držo prepričal večino dvomljivcev in zajezil nevaren val, ki je bil iz zgodovinskih razlogov v mariborski škofiji močnejši kot drugod. Marsikdo je iz zgodovinsko pogojenega prepričanja, da je Jugoslavija končna postaja Slovencev, sledil glasnikom do vseh nasprotnikov znotraj lastnih vrst skrajno nestrpnega »dialoga« s komunistično oblastjo za vsako ceno. Samo ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi škofija razpad Jugoslavije pričakala s predstavnikom takšne usmeritve na čelu.
Nepozabno ostaja še Krambergerjevo vodenje slovenskega romanja v Rim po papeževem obisku leta 1996. Takrat, v času hudih rafalov zoper vse katoliško, ki jih je vsaj sponzorirala Drnovškova vlada, je bil s svojo pobožno umirjenostjo pastir, kakršnega je katoliška skupnost v Sloveniji potrebovala. Zelo krivično bi bilo, ko bi zaradi njegovih neizpodbitnih napak na to povsem pozabili.
… ki ni mislil na konec
Podobno je Maribor pod njegovim vodstvom ostajal nekakšna duhovna oaza v obdobju, ko je katoliško sceno pri nas kmalu potem za kar nekaj let obvladalo brezplodno nastopaštvo. Nisem ravno prepričan, da so možje, ki so verodostojnosti slovenskega katolištva prizadejali prav toliko škode kot Krambergerjevi »Božji bankirji«, zdaj upravičeni deliti modre nasvete na naslovnicah časopisov, verjetno od samega olajšanja, ker se bo javnost sedaj manj ukvarjala z njimi.
A na koncu je zgodovina v vsej svoji krivičnosti vseeno pravična v tem, da je neizprosna do tistih, ki ne prepoznajo pravega trenutka za odhod izpod njenih žarometov. Ob vsej svoji poudarjeni pobožni preprostosti je mariborski nadškof imel svoj položaj toliko rad, da je tak trenutek zamudil. Med jasnim vatikanskim opozorilom z imenovanjem koadjutorja v začetku leta 2009 in njegovim dejanskim odhodom dve leti pozneje, je bilo dovolj priložnosti za časten umik. Očitno ga je pripravljenost v cerkvenih zadevah obupno nevedne javnosti, da sprejme uradno razlago imenovanja nadškofa pomočnika, zazibala v neupravičen sen.
Tudi zato je tisto, kar ostaja, še najbolj podobno vsebini ene najboljših in najbolj tragičnih Kersnikovih kmetskih slik. Golo hlastanje, ki razen za naslajanje (in kaj kmalu obupavanje) ob vedno novih grafih ni služilo skoraj ničemur.
Foto: Wikipedia
