Odgovornost in odločnost

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Vsakdo je odgovoren za presojanje znamenj časa. Največ škode naredijo tisti, ki stojijo in čakajo, da vlak odpelje mimo. Potem vehemento vpijejo, kako je vse narobe in kako bi bilo potrebno nekaj storiti. Sami pa ali niso imeli rešitve, ali pa si je – še slabše – niso upali izvršiti.

Saj ne gre za to, da bi vsakdo lahko preko noči ponudil rešitve za velike izzive človeštva. Vsakdo lahko znotraj svojih kompetenc izbere prave rešitve A zato se mora odločati, brez kompromisarsko odločiti za to ali ono stvar. Izbrati. Šlepanje na dveh stolih se vedno drago plača. To nam kaže tudi današnja realnost.

Torej, govorim o izvoljenih politikih. Mi, ljudstvo, smo te politike izvolili in jim dali eno osnovno nalogo – odločati! Verjetno se je ljudstvo slabo odločilo. Predvsem tisto ljudstvo, ki se je odločilo, da ne bo nič odločilo, in je lepo mirno na dan volitev ostalo doma. To pišmeuharstvo nekaterih danes plačujemo vsi. In prav zaradi takega odnosa izvoljenih predstavnikov oblasti bomo ceno plačali vsi, tudi tisti, ki so mislili, da je za njih najbolje, da ne izbirajo.

V življenju moramo vedno izbirati. Od naših voditeljev torej upravičeno pričakujemo, da bodo izbrali končne odločitve. Če nimajo znanja, informacij, naj sezujejo te škornje in obujejo kakšne manjše copate. Sedaj namreč ni več časa za leporečenje, za izbiranje vsem všečnih besed in vsem všečnih dejanj. Sedaj je čas za odločno ukrepanje. Morda izbira ne bo vsem všeč, a čas vedno pokaže, kaj je bila modra in kaj neumna odločitev.

Politični vrh Slovenije – tu je mišljena tudi opozicija – ni več časa za to, da ljudstvu strežete z odgovori, ki so všečni vašim volivcem. Časi so taki, da morate stopiti iz kože volivcem všečnih besed in pogledati na vse ljudi.

Kruto ubijanje kristjanov v Siriji, na Bližnjem Vzhodu, genocidi nad nemočnim prebivalstvom na afriški celini zaradi teženj po naravnih bogastvih, migracije, ki se že dlje časa odvijajo pred našimi očmi, bi nam morali že zdavnaj dati jasne signale, da bomo ceno slej ali prej plačali. Nič ne pomaga s prstom kazati na Ameriko ali Saudsko Arabijo, češ da so one krive – sokrivi smo z njimi, ker smo vedeli, pa nismo preprečili.

Se spomnite, kako se je poleti Evropa zgražala nad Orbanom, ki šestindvajset let po zrušenju berlinskega zidu postavlja nov zid? Domnevam, da je Orban prisluhnil in predvsem upošteval opozorila obveščevalnih služb. Kaj pa Slovenija? Kaj pa ostala Evropa? Ima Evropa a) nesposobne obveščevalne službe, b) ne upošteva obveščevalnih informacij, ali c) ne želi jih upoštevati? Po priporočilih sedaj za zavarovanje zunanje schengenske meje v Sloveniji postavljamo ograjo. Zaradi neodločnosti in strahu pred delom javnosti se ograja pred desetimi dnevi še ni imenovala ograja ampak tehnična ovira.

In ko slovenski škof jasno opozori, da smo mejo naivnosti res že nespodobno prekoračili, se nanj usuje plaz kritik o tem, da je pozabil na krščansko ljubezen. Dragi moji, biti kristjan pomeni biti odgovoren, biti dejaven, stalno ločevati in izbirati med dobrim in slabim, stalno delati za mir. A miru se ne gradi z neodločnostjo, mir se gradi z ljubeznijo, ki ni vedno romantična in pocukrana. Ta ljubezen ima vzor v največji Ljubezni, ki je šla na križ za to, da bi vsi ljudje imeli življenje.

Pred enim letom sem o begunski krizi pisala delu našega političnega vrha. Menila sem, da je potrebno za rešitev krize delati na dveh ravneh istočasno. Na evropski ravni je potrebna širša manifestacija begunskega problema, ki naj pripravi poti do sprejema zakonodaje v smeri enakomerne porazdelitve tega bremena po državah. Evropska finančna strategija za reševanje begunskega problema naj enakomerno obremeni evropske države. Istočasno naj se v primernem okviru uporabijo ustrezna diplomatska sredstva izven Evrope, v državah, od koder bežijo preganjani prebivalci, da se takoj prične aktivno iskanje najučinkovitejših sredstev za zaustavitev preganjanja.

Poslanci, ki so se zavedali teže problema in morda tudi slutili, kam lahko vse skupaj pripelje, so žal neuspešno trkali na vrata slovenskega in evropskega političnega vrha, na vrata tistih, ki odločajo o usodi Slovencev in Evropejcev. Politični odločevalci so namreč odgovorili, da delajo vse, kar je možno. No, dragi moji, potem ste pa res nesposobni!

Ko končno zvečer vidim nekoliko bolj odločnega predsednika Vlade, bi skoraj že lahko bila zadovoljna – če ne bi bilo tona. Namreč, svojo odločnost in svojo jezo je pokazal na napačnih ljudeh. Biti jezen na policiste, ki so povsem pričakovano in taktično izbrali pravi čas za to, da dosežejo svoje zahteve, ni niti malo modra odločitev. Gospod Cerar, mislim, da bi morali biti bolj jezni na ministrico za obrambo, ki je zelo neprepričljivo zatrjevala, da Slovenija v tem hipu ni ogrožena. Sama tej gospe ne verjamem, ne verjamem niti trenutni oblasti, saj si zaupanja ni dobila. Če lani ni reagirala, ko je bilo dovolj dokazov, da se obeta migracijska kriza, ji pač tudi letos ne morem zaupati.