Odgovor graškega teologa in filozofa A. Kolba na kritiko R. Spaemanna

Amoris laetitiaNemški filozof Robert Spaemann je ostro kritiziral posinodalno papeževo spodbudo Amoris laetitia (AL) 28. aprila 2016 v intervjuju z A. C. Wimmer ameriške mednarodne Catholic News Agency (prevedel ga je p. Branko Cestnik na povezavi). Frančišku očita, da z AL vnaša v nauk Cerkve spor, ki ga je potrebno popraviti.

Na omenjeni intervju je v pismu, ki ga je napisal Spaemannu, jasno in ostro odgovoril graški teolog in filozof Anton Kolb (pismo v nemščini je dostopno na povezavi). Za spletno stran misel-dneva.si ga je prevedel Albert Smrečnik in ga s kolegi pripravil za objavo na Časnik.si.

Spoštovani gospod kolega Spaemann!

V imenovanem intervjuju trdite, da gre pri spodbudi papeža Frančiška AL (Amoris laetitia – Radost ljubezni) v primerjavi z dosedanjim naukom “za prelom”. To je “za vsakega mislečega človeka brez dvoma” jasno. Kdor ne misli tako, torej ne misli. Tudi sam pripadam tej misli. Z menoj se morate torej sprijazniti kot s človekom, ki ne razmišlja. Tako vas tudi ne morem prizadeti. To tudi ni moj namen. Lahko pa na ta način bolj poudarjeno navajam tehtne razloge in kritiko vaših trditev, ki večinoma nasprotujejo dejstvom. Moje temeljne očitke kljub temu premislite in upoštevajte.

Zastopate temeljno in usodno zmoto, da je nauk katoliške Cerkve, papežev, učiteljstva, bil posredovan vedno brez zmot, nespremenjen in stalen, da obstaja, povedano z besedami papeža Benedikta XVI., “absolutno izročilo”. Kaj je s svobodo vesti, veroizpovedi, s človekovimi pravicami, z demokracijo, z razsvetljenstvom, ki so ga obsodili in prepovedali papeži? Kaj je z zažiganjem čarovnic, Galileja, G. Bruna, Darwina, T. de Chardina? Izhajam iz tega, da ste o tem seveda zelo dobro obveščeni. Vse drugo bi bila sramota. Potemtakem je tudi sramota, da ne poveste resnice, da jo tajite, zamolčite in izhajate iz popolne nezmotljivosti, predvsem, kar se tiče Janeza Pavla II. Sedanjemu papežu očitate “prelom” z naukom. S tem je ovrženo vaše načelo nezmotljivosti nauka.

Pij IX. je trdil, da je “razvoj” osrednji pojem vseh zmot v Cerkvi. Ravno nasprotno temu je res. Tajiti razvoj je osrednji vzrok vseh napak v Cerkvi, tudi vaših. Isti papež je trdil: “Jaz, jaz sem izročilo, jaz, jaz sem Cerkev.” Drugi vatikanski cerkveni zbor je to zmoto zelo jasno popravil: božje ljudstvo je Cerkev. To je prelomnica. Obstaja več takih prelomnic na tem zboru. G. L. Müller, prefekt kongregacije za verski nauk, je označil izjavo, da naj bi šlo pri zadnjem cerkvenem zboru do prejšnjega nauka za prelom, kot krivoverstvo (herezijo), na drugi strani pa je tajil spremembo v nauku Benedikta XVI., prav tako kot papež sam. Izjave o taki spremembi je Müller označil kot “zmotne”. Videti je, da ne ve, kaj je prelom, pod katerimi okoliščinami se je zgodil v cerkveni zgodovini. Z neresničnimi izjavami pa nauka ni možno rešiti. S svojimi trditvami jasno nastopate proti koncilu. To sta z uspehom delala tudi vaša ljubljena papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., npr. s svojim obnašanjem do Pijeve bratovščine, ki zavrača bistvene dokumente koncila.

Vi in vam podobni ugovarjate “stalnemu ustvarjanju (creatio continua)”, evoluciji (s katero ima še vedno težave papež Benedikt), zgodovinskosti, vrednotam, dinamiki, spremembam, “znamenjem časa”; vse to v odnosu do Cerkve in njenega nauka.

Nauk Janeza Pavla II. v členu 84 njegove FC (Familiaris consortio – Družinska skupnost, apostolska spodbuda o družini), ki ga omenjate in zagovarjate, “da se morajo ponovno poročeni ločeni odpovedati spolnosti, če želijo prejemati obhajilo” so stalno povsem upravičeno močno kritizirali tudi s cerkvene in teološke strani. Razveseljivo je, da Frančišek 84. člena omenjene spodbude ne odobrava brez nadaljnjega. Za vaše teološko pojmovanje je mogoče tipično – bolj pravilno: gre seveda za nesporazum – , da prej ko slej zastopate ta vidik, ki ste ga mogoče svojčas prišepetali papežu. Sedaj ste kar osebno užaljeni, ker vas sedanji papež ne potrebuje, razumljivo: vas ignorira.

Katastrofalne zlorabe otrok v Cerkvi niso samo spolni, temveč celostno človeško gledano zločin, ki ga je treba odkriti in primerno kaznovati. Zakaj v vaši skrbi za spolnost v vašem intervjuju tega ne omenjate? Nasprotno je vaša obramba omenjenega člena 84 smešna. Papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta namreč pri odkrivanju in boju proti omenjenim zlorabam v veliki meri odpovedala. Kaj pa je z daleč nadpovprečno številnimi homoseksualci med duhovniki?

Meni se zdi povsem nerazumljivo, kako lahko vi v povezavi s ponovno poročenimi ločenimi v povezavi z njihovim pristopom k obhajilu vidite “prelom z bistvenim antropološkim in teološkim naukom o človekovem zakonu in spolnosti”. Ne drži niti “bistveno” niti “antropološko” niti “teološko”. Videti je, da so mnoge dobre teološke in biblične izjave nove teologije –tudi v Nemčiji –šle mimo vas brez vsake sledi. S tem zastopate in zagovarjate eno izmed najbolj nerazumljivih in jasno zavrženih izjav Janeza Pavla II. Če že, bi lahko eventuelno zagovarjali druge izjave tega papeža. Frančišek v svoji spodbudi v bistvu ne gre preko škofovske sinode. Torej bi morali vi kritizirati celotno sinodo.

Trdite: “vrata so tukaj zaprta.” Verjetno gre tukaj predvsem za vaša lastna vrata. Sicer se vedno znova popolnoma upravičeno zahteva odpiranje enostranskih vrat in oken v Cerkvi. Za vas so prav tako zaprta vrata “ženskega duhovništva”, kot pravite. Tudi tukaj ponavljate usmerjenost Janeza Pavla II. Po njem Cerkev naj ne bi imela pooblastila za dovoljenje. To je čista trditev, ki je s Svetim pismom in teologijo nikakor ni mogoče dokazati. Kar papež označuje kot “dokončno, definitivno”, je definitivno napačno. Tudi prepovedi Janeza Pavla II., da bi o tej zadevi razpravljali, razveseljivo nihče ne upošteva.

Če bi upoštevali vse nauke vseh okrožnic v času cerkvene zgodovine, ne bi bili sposobni živeti in bi vero že zdavnaj izgubili, postali bi shizofreni. Razveseljivo, da medtem že škofje zastopajo tudi stališče za diakonsko in duhovniško posvečenje žensk. Frančišek sedaj vsaj dovoljuje razpravo o diakonatu za ženske. S tem razveseljivo odstopa tudi od stališča Janeza Pavla II. Škoda, da si škofovske konference in škofje ne upajo v večji meri slediti želji sedanjega papeža in mu ponuditi pogumnih predlogov. Kardinal C. Schönborn je npr. pred kratkim odklonil, da bi se na prošnjo reformnih gibanj v Avstriji pri papežu zavzel za viri probati (izkušeni možje – tj. posvetitev izkušenih kristjanov za duhovnike) Kardinal K. Lehmann, bivši predsednik nemške škofovske konference, pobudo viri probati zagovarja.

Po vašem prepričanju naj bi pravoslavni, evangeličani, anglikanska Cerkev s svojo žensko ordinacijo (posvečevanjem v duhovnice) zagovarjali krive nauke in nasprotovali Svetemu pismu. Ali niso vsi Cerkev? Zadnje trdi Benedikt XVI. v zvezi evangeličansko Cerkvijo. Tudi tukaj se postavlja vprašanje o boljšem teološkem razmišljanju z vaše strani. V svojem intervjuju stokate, da je Frančišek hkrati z Janezom Pavlom II. za svetnika razglasil tudi Janeza XXIII. Zadnji naj bi s tem želel zrelativizirati pomen Janeza Pavla II. To sem tudi sam tako videl in se tega tudi veselil. Razglasiti Janeza XXIII. za svetnika je kurija večino časa skušala preprečiti, predvsem z namigom, da je sklical Drugi vatikanski cerkveni zbor. Frančišek se je točno s to utemeljitvijo pri Janezu XXIII. odpovedal drugemu čudežu. Zakaj o tem ničesar ne poveste?

Janez Pavel II. po mojem razumevanju nikoli ne bi smel biti razglašen za svetnika. Prvič, zaradi svojega nauka v nekaterih točkah, ki jih je predstavil nezmotljive in dokončne, kljub temu, da to niso. Zaradi odklonov od uradnega nauka so bile/i teologi-nje pogosto trdo in nepravično obsojene/i in kaznovane/i. Janez Pavel II. je odstopal od koncila in je bil kljub temu razglašen za svetnika. Drugič, zaradi svoje trdote in svojega ne-usmiljenja do oseb, ki so bile kritične do Cerkve. Žal, sploh ne drži, kar trdite vi, da je “svoj pontifikat postavil pod temo božjega usmiljenja”. Njegova konkretna politika večinoma dokazuje nasprotno. Tretjič, zaradi zelo pretiranega števila razglašenih svetnikov in blaženih (482 oz. 1338), predvsem oseb, ki to nikakor niso bile, npr. J. Escriva de Blaguer, ustanovitelja skrajno konservativnega Opus Dei, ki zadnji koncil popolnoma zavrača, in ki tudi sicer ni bil noben zgled. Osebnega življenja Janeza Pavla II. ne morem in nočem ocenjevati. Razglasitve svetnikov in blaženih tolikih papežev naj bi primarno verjetno služile okrepitvi avtoritete papežev, da bi s tem lahko vodili politiko, izvajali oblast, odvračali od lastnih težav. Vse to potem naravno nima nič opraviti s “svetostjo”. Naslov “svetnik” pri papežih ne jamči svetosti.

Videti je, da še vedno pripadate stari, dolgo negovani in zastopani zmoti katoliške Cerkve, kot da bi bila šesta božja zapoved najbolj pomembna, da, skoraj edina izmed desetih božjih zapovedi. Enostranska spolna morala in sovraštvo Cerkve do telesnosti sta resnično povzročila veliko škodo in iz Cerkve pregnala milijone ljudi. S tem je povezana predvsem okrožnica HV (Humane vitae – o človeškem življenju; okrožnica o spolnosti) papeža Pavla VI. Zagovarjate zakramente. To se mi zdi po svoje dobro. Toda prosim, ne tako enostransko, kot da bi šlo skoraj samo za zakrament zakona, in to še povsem enostransko.

S svojim intervjujem ste tipičen zagovornik (skrajno) konservativne garniture v Cerkvi, ki sicer vedno zagovarja poslušnost, predvsem do papeža. To velja pri vas seveda predvsem za Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., ker zastopata vaše mnenje. S katerimi utemeljenimi razlogi odrekate pokorščino Frančišku? Od sedanjega papeža zahtevate, “popravke”. Zakaj ta papež? Zakaj ne prej ter bolj pomembno njegova dva predhodnika, ali papeži prejšnjih časov? Mnogi so vladali Cerkvi z dolžnostjo pokorščine in jo s tem degradirali. S svojimi trditvami se zapletate v huda nasprotja. Stopate ne samo v “past spolnega nasilja”, temveč tudi v past sinode.

Benedikt XVI. zastopa “hermenevtiko kontinuitete”, Frančišek “hermenevtiko kontinuitete in diskontinuitete” (miselni razvoj povezanosti in nepovezanosti). Kdo ima prav? Zame jasno da Frančišek, ker njegovo pojmovanje resničnosti in cerkvene zgodovine odgovarja razvoju nauka. Kje ostaja tukaj kontinuiteta? Amoris laetitia prinaša samo delno diskontinuiteto s prejšnjim naukom. Načelo razločevanja, ki je bilo prej uvedeno že v FC, pa je ostalo neuporabljeno, je Frančišek zdaj uporabil. V tej točki je bil samo dosleden, v primerjavi z nedoslednostjo Janeza Pavla II. Želite s svojo okorno statistiko, z vašo skonstruirano kontinuiteto, mnoge diskontinuitete vašega življenja in vaših izjav kompenzirati in sanirati? Škoda, da ste prešli od vaše prejšnje modrosti sedaj k neumnosti. S svojim intervjujem škodite sebi in mnogim vašim prejšnjim izjavam.

Za vas so nekdaj zapisana določila že takoj “obstoječe meje”, ki jih ni dovoljeno prestopiti. Niti ne razlikujete med rednim in izrednim učiteljstvom. Po vašem naj bi sedanji papež dovoljeval “spolna razmerja”, ki objektivno nasprotujejo krščanskemu rednemu nauku”. Kar označujete kot “objektivno” in “krščansko”, je skrajno subjektivno in v mnogih pogledih nekrščansko. Hiša, ki jo gradite, ni za nikogar vseljiva, niti z vami niti za vas. Videti je, da tega niti ne opazite ali pa preprosto ne priznate. Svobode odločanja po vesti ne smemo priznavati le teoretično, temveč jo moramo končno vzeti resno tudi konkretno. Torej posledice neke norme niso vedno iste, kot trdite vi. Frančišek se trudi pravično upoštevati vlogo vesti, predvsem v odnosu do norme.

Bodimo veseli, da sedanji papež dela za “pastoralno spremembo”, končno prihaja naproti ljudem. Vaša stališča zagovarjajo ravno nasprotno, odvračajo ljudi, vernike. Zakaj pri Cerkvi ne bi smelo iti za “pedagoško prireditev, pri kateri se bližamo zakonu kot idealu”? Pri vas o pedagogiki vsekakor ni opaziti ničesar. Ne z Amoris laetitia, temveč prav z vašim pojmovanjem in trditvami je bila “uničena možnost …, s svobodnim srcem iti naproti ljudem.” Razen tega se bojite z Amoris laetitia “spodbude sekularizaciji” – to bi Cerkev lahko nujno potrebovala – in nadaljnjega “nazadovanja števila duhovnikov v mnogih delih sveta.” Ponovno ena vaših mnogih in neverodostojnih izjav, ki jih nikoli ne morete dokazati. Če bi vaše tozadevne trditve jemali resno, potem bi že stoletja ne bilo več nobenih duhovnikov, ker so se izjave učiteljstva vedno znova spremenile. Videti je, da o resničnih vzrokih tega nazadovanja nimate nobenega pojma, oz. jih ne priznate. Tu seveda igra pomembno vlogo obvezni celibat. Ta obveza nasprotuje 10 božjim zapovedim in je že v ne malo primerih povzročila nepojmljivo trpljenje. Tudi za to prepoved se ne brigate, kljub temu, da je spolno relevantna in krši človekove pravice. Videti je, da ljubite posploševanje, blatenje, neobčutljivost na tehtne razloge in ste na vse to še ponosni.

Jasno, najnižjo točko svojih trditev ste dosegli z vašo izjavo, da papež Frančišek “Cerkev razdvaja in vodi v smeri razkola”. Vaše neverjetno podtikanje papežu: “Kaos je postal z vejico načelo”, zadeva samo in izključno le vaš lasten kaos. S tem jasno nasprotujete vašemu vedenju, pod kakšnimi pogoji in kdaj je v cerkveni zgodovini prišlo do pojava razkola. Gotovo ne iz tako ničnega oziroma brez vzroka. Sedanjemu papežu ni potrebno ničesar “popravljati”, temveč jasno in čim prej vi sami, da se ne bi izključili iz Cerkve evangelija in iz razprave o teh zadevah. Vi ste tisti, ki razdvaja. Vaša verodostojnost se je v tem primeru znižala na točko nič.

Če obstaja nevarnost deljenja ali razkola, potem zaradi vas in vaših somišljenikov. Toda niti to se jim ne bo posrečilo. “Negotovosti in zmede” ne povzroča omenjena spodbuda papeža, kot trdite vi, temveč točno vi in skrajno konservativna falanga. Sam bi bil vesel, če bi v pozitivnem smislu postali negotovi zaradi mojega pisanja in razmislili in postali bolj previdni.

Po mojem videnju stvari pri omenjeni papeški spodbudi, žal, ne gre za prelom, temveč samo za minimalne spremembe, katerim pripisujete maksimalne nevarnosti. Trdite, da AL vsebuje “odločilne stavke, ki spreminjajo nauk Cerkve”. To žal ne drži. Bilo bi skrajno primerno, končno prevzeti vsaj teološki napredek zadnjega koncila na tematiko zakona in družine. Poleg tega bi bilo vsaj v nekaterih bistvenih točkah nujno potrebno spremeniti nauk. Nekateri teologi in teologinje si bolezensko prizadevajo, da bi videli samo kontinuiteto nauka, oziroma dopustili samo to, namesto da bi zahtevali napredek in ga tudi utemeljevali. Več tehtnih razlogov za te moje vidike si prosim poglejte v besedilih, ki vam jih posredujem, kot tudi v seznamu priložene literature.

Zdi se mi povsem neutemeljeno in neodgovorno, da za svoje poglede uporabljate 1 Kor 14,8, kjer piše: “In če trobenta proizvaja nejasne zvoke, kdo bo segel po orožju?” Pišete…. “orožje (Svetega Duha)”. V prvotnem besedilu svetega pisma na tem mestu o Svetem Duhu ni govora. Vi torej ponarejate to besedilo. Najbolj hudo pa se mi zdi, da na ta način neposredno uporabljate Svetega Duha za vaša stališča in se v tej službi počutite kot pogumen in oborožen, a vsekakor udarite mimo. To povsem neupravičeno delajo skrajni konservativci. Kot tudi, žal, prepogosto in neutemeljeno tudi škofje. Za moje razumevanje daleč pretirano. Tudi zadnja sinoda škofov. Tu so udomačeni grehi proti Svetemu Duhu, ki, kot je znano, ne bodo odpuščeni. Za neduhovite izjave nihče ne sme uporabljati Svetega Duha. Ne moremo in ne smemo se za dve nasprotujoči si izjavi sklicevati na Svetega Duha, sam za svoj pogled na te stvari seveda nikoli nisem uporabljal Svetega Duha. Tega naj nihče ne bi počel, pač pa ga seveda vedno prosil za njegovo podporo.

S kolegialnimi pozdravi

Anton Kolb

Graz, dne 16.06.2016

Pripis: Anton Kolb je rojen 1931 v Haus im Ennstal / Štajerska, študiral teologijo v Grazu in filozofijo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Med svojim študijem v Rimu je bil Kolb tudi koncilski stenograf in od tod pozna tudi sodelujoče osebe kot tudi način dela cerkvenega zbora. 1956 je bil Kolb posvečen v duhovnika in je bil od 1970 profesor za filozofijo na katoliški teološki fakulteti Univerze v Grazu. Umrl je v letu 2016. To je nekako njegova duhovna oporoka. Tik pred slovesom je napisal še svoj življenjepis.