Oddaljeni: predelava vere v religijo

6

Avtor: Branko Cestnik.

Cerkev je manjša? Da in ne.

Za Božič l. 1969 je bavarski teolog Joseph Ratzinger imel predavanje na radiu Hessische Rundfunk o tem, kakšna bo Cerkev l. 2000.* Bodoči papež je dejal: „Manjša bo, morala bo začeti znova. Ne bo več zmogla napolniti zgradb, ki jih je zgradila v času ugodne konjukture. Izgubila bo privržence in z njimi veliko privilegijev v družbi.“

Je danes Cerkev manjša? Začenja znova? Če pogledamo po Evropi, lahko odgovorimo pritrdilno. Cerkev v Evropi se krči in zelo glasno razmišlja o novem začetku, o „novi evangelizaciji“. Vendar, če pogledamo po svetu, je slika drugačna. Cerkev je večja in se še širi. V Afriki in Aziji je na začetku.

Tudi v Evropi ni povsem enoznačna trditev, da je Cerkev manjša. Zakaj? Zato ker statistika v večini evropskih držav ni zaznala strmega padca števila članstva. Poglejmo Slovenijo. 70 % prebivalstva, ki se ima za katoličane, se v zadnjih dveh desetletjih kljub agresivnemu antiklerikalizmu ni bistveno zmanjšalo. Niti mladina se ni odrekla katoliški identiteti. Po raziskavi Mladina 2010 se dve tretjini mladih Slovencev (65,89 %) ima za katoličane. A kljub tej statistiki ne moremo, da ne bi pritrjevali Ratzingerjevi „prerokbi“ iz l. 1969. Cerkvene klopi so ob nedeljah namreč vse bolj prazne, mladinske skupine so izginile, osnovnošolski verouk peša.

Oddaljeni kristjan: vernik in nevernik obenem

Torej, je ali ni Cerkev manjša? Element, zaradi katerega ne vemo, pri čem točno smo, se imenuje „oddaljeni kristjan“. To je oseba, ki statistično hoče biti „rimskokatoliške veroizpovedi“ in po večini tudi ohranja nek minimum verskega življenja in je lahko močno vezana na nekatere verske običaje, obenem pa je lahko popolnoma „oddaljena“ od žive Cerkve in njenega središča, ki je evharistična miza. Zadnja desetletja so namreč porodila nekoga „tretjega“, tipično postmodernega, katerega množičnosti niti bistri Ratzingerjev um ni mogel predvideti. Če je prvi prepričan vernik, drugi prepričan nevernik, je tretji vernik in nevernik obenem. Dunajski pastoralist Paul Zulehner ga imenuje „izbirni vernik“, saj, kot da je v veleblagovnici, nonšalantno izbira, kaj od verskih in moralnih vsebin bo in kaj ne bo vzel.

Slovenski pastoralni načrt „Pridite in poglejte“** problem oddaljenih postavi v središče. Posveti mu poglavje „Zunanja pripadnost Cerkvi in osebna vera“ (PIP 17-24). Analiza oddaljenih (se pravi, zunanje pripadnih katoličanov z nizko osebno vero) je podlaga za strateški vzgib dokumenta. Načrt slovenske Cerkve ni toliko evangelizacija neverujočih, ki so izven Cerkve, kot avto-evangelizacija verujočih, na pol verujočih in neverujočih, ki so v Cerkvi. Pripomnimo: k avto-evangelizaciji Cerkve kliče tudi zadnja škofovska sinoda (Rim, oktober 2012).

Naravna religija močnejša od razodete religije

„Na Slovenskem smo v paradoksnem položaju, ko Cerkvi pripada več ljudi, kakor jih veruje v Boga,“ ugotavlja dokument (PIP 19). Če je po koncilu bilo moderno vzklikati „Kristus da – Cerkev ne,“ je po nepredvidljivem teku sekularizacije danes geslo obrnjeno „Cerkev da – Kristus ne“. Teolog J. B. Metz je o tej spremembi pisal že l. 1992 in jo imenoval „religija da – Bog ne“. Pod pojmom „Cerkev“ oz. „religija“ oddaljeni razumejo naslednje stvarnosti:

  • Ohranjanje kulturne identitete naroda in krajine (npr. priljubljenost kapelic, podružnic in sploh pripravljenost vseh na obnavljanje sakralnih objektov).
  • Množični ljudski katolicizem, poln lepih izročil; prednjačijo barviti obredi, npr. blagoslovi tega ali onega.
  • Sistem zakramentov porabljen kot sistem obredov prehoda za otroke in mladostnike. Krst = vstop v življenje, prvo obhajilo = vstop v dobo pameti in šole, birma = vstop v dobo poklicne odločitve in spolne zrelosti.
  • Sistem velikih praznikov in simbolov, s katerimi praznujemo tek življenja in časa. Božič = rojstvo, nastop luči; Velika noč = pomladni praznik, življenje močnejše od smrti; Veliki šmaren = kult matere, polnost življenja; Vsi sveti = smrt, izguba, upanje.
  • Nabor orodij za pomoč v stiski. Orodja so: maša za zdravje, duhovnikov blagoslov, prošnja za čudež, romanje na mistični kraj, sočuten in slovesen pokop naših rajnih, itn..

Na kratko: oddaljeni kristjani razodeto katoliško vero predelajo v naravno religijo. Sprejemajo Katoliško cerkev kot svoje naravno religijsko okolje oz. kot religijo, brez katere bi se v življenju težko orientirali in simbolno izražali. Spregledajo pa Cerkev, kateri je bistvena osebna vera v Jezusa Kristusa, kot Božjega sina in edinega Odrešenika.***

Reakcija (slovenske) Cerkve

„Pridite in poglejte“ gre v nasprotno smer od ljudskega katolicizma oddaljenih. Odreka se praksi masovnega in folklornega krščanstva, ki ga je moč kombinirati s porabništvom, spoznavnim relativizmom in moralno razpuščenostjo. Po PIP-u Kristusove Cerkve nikakor ne moremo skrčiti na raven naravne religije, pastorale pa ne na raven zadovoljevanja religioznih potreb, ki smo jih našteli zgoraj (kult rajnih, biti blagoslovljen, praznovati čas,…). Kristus je več kot religija, pastorala vse kaj drugega kot „religijska tehnologija“ (PIP 43).

Ali to pomeni, da bo Cerkev, kot da gre za nekakšno gnojno bulo, oddaljene odrezala s svojega telesa. Se bo preobrazila v versko skupnost zgolj pravovernih in „čistih“? „Naša Cerkev se množičnosti in tradicijam ne želi odreči. Dve tretjini Slovenk in Slovencev ji izrekata svojo pripadnost in to je velik dar,“ pravijo škofje (PIP 53). Oddaljeni so v Cerkvi še vedno „bratje in sestre“, dogmatično in pravno enaki tistim, ki so vsako nedeljo pri maši.

Res je, na oddaljene lahko gledamo kot na podaljšano roko sekularizacije, ki sega v jedro Cerkve; kot na trojanskega konja, ki v občestvo verujočih vnaša življenjski slog, katerega je papež Benedikt XVI. rad označil s sintagmo, sposojeno iz novoveške filozofije, „etsi Deus non daretur“ („kot da Boga ni“).****

Lahko pa obrnemo perspektivo in v oddaljenih vidimo podaljšano roko Cerkve v sekulariziranem svetu. Svojska, okrnjena, izbirna, pa vendar množična religioznost oddaljenih je konec koncev dokaz, da je religija tudi v Evropi, kot jo je definiral kardinal Walter Kasper, „aufklärungsresistent“, odporna na razsvetljenstvo. Še več, španski teolog José Cristo Rey Paredes vprašanje ljudske religioznosti oddaljenih obravnava v luči pnevmatologije (delovanja Svetega duha). Poziva, da tudi v tej obliki religioznosti razločimo demonske skušnjave na eni ter klic po Bogu na drugi strani. In da v njen poiščemo, četudi komaj vidne, sledove Svetega duha, ki pristopa k vsakemu človeku na svoj način.

Opombe:

* Radijsko predavanje Wie wird die Kirche im Jahre 2000 aussehen? (Kakšna bo Cerkev l. 2000?) izšlo v knjigi: Joseph Ratzinger, Glaube und Zukunft (Vera in prihodnost), Kösel Verlag, München 1970. Slovenski prevod predavanja.

** Pridite in poglejte.

*** Naravna religija seveda ni sovražnica razodete religije. Njeno navzočnost v krščanstvu beležimo vse od prvega stoletja, ko je Cerkev začela sprejemati spreobrnjence iz poganstva. Nemški jezuit Medard Kehl o tem piše: „Na začetku svojega poslanstva med ‘poganskimi kristjani’, že v prvem stoletju, je Cerkev integrirala ta imenovano ‘naravno teologijo’, dostopno za vse. Skupaj z njo je integrirala religioznost, kot so jo živela ljudstva izven svetopisemske odrešenjske zgodovine. To se je zgodilo prav preko vere v stvarjenje. Posledično Cerkev ne pričuje o svoji veri na način, da bi enostavno zanikala naravno relioznost, temveč da se naveže nanjo in jo vodi korak naprej.“

V knjigi: Medard Kehl, Wohin geht die Kirche? Eine Zeitdiagnose (Kam gre Cerkev? Diagnoza časa.), Verlag Herder, Freibrug 1996.

**** Že Bl. Janez Pavel II. je zapisal: „Evropska kultura vzbuja vtis ‘molčečega odpada’ presitega človeka, ki živi, kot da Boga ni.“ Posinodalna apostolska spodbuda Cerkev v Evropi, 9. Slovenski prevod.

Vir: blog Branko Cestnik

 


6 KOMENTARJI

  1. Ne vem, kje sta tisti dve tretjini, ki Cerkvi izrekajo svojo pripadnost. Verjetno tolikšnega števila Slovencev ne vidimo v cerkvi niti na največje praznike. Ali je sploh še toliko krščenih Slovencev? Zdi se mi tudi nesmiselno gledati v oddaljenih podaljšano roko Cerkve v sekulariziranem svetu,če ti ljudje živijo, kot da Boga ni? Strinjam pa se, da vsi ljudje čutimo klic po Bogu in da moramo v vsakem človeku poskušati najti, četudi komaj vidne, sledove Sv. Duha, ki k vsakemu pristopa na svoj način. Morda bomo teh sledov našli celo več pri takih, ki nikoli niso prestopili praga cerkve.

    • Vera je skupek naravnih življenjskih vrednot ( vest, ljubezen, upanje, resnicoljunost, človekoljubje, pravičnost, poštenost, solidarnost, odgovornost), ki odvračajo človeka od stranpota.

      Zato je nesmiselno in nelogično, da mora človek živeti te vrednote skorajda na skrivaj, oziroma, da jih ne sme javno spodbujati.

      Tisti, ki živijo nevrednostno življenje, pa se lahko s tem hvalijo v javnosti. Tudi v medijih. Lep primer so razni filmski igralci itd.

      Torej je nekaj narobe. Negativne posledice tega pa so vidne v moralni in etični krizi.

  2. Lep primer čudnega stanja, ki ga odlično opisuje avtor je naslednji:

    Prejšnjo nedeljo sem bil na hribu svete Kunigunde pri Celju.

    Bil sem presenečen, da sta kar dva planinska domova, v katerih so bili planinci oziroma popotniki.

    V neposredni bližini njiju ( zgolj 50 metrov), pa stoji cerkev sv Kunigunde. Zaradi nje pa sem bil še bolj presenečen.

    Ni bila le zaklenjena, ampak povsem zamaskirana, tako da nisi niti skozi režico mogel videti njeno notranjost. Kje pa, da bi bil pred njo ali na njej napis o njeni zgodovini in obvestilo, kdaj je maša ali kdaj in kako si lahko ogledaš njeno notranjost.

    Takšen je naš odnos do ogromnega kulturno umetniškega bogastva, ki ga čuvajo cerkve. Kulturnega bogastva, ki so ga z ljubeznijo ustvarili naši predniki..
    In smo ga povsem zavrgli in z njim naše čudovite prednike.

    Kaj takšnega lahko storijo samo tisti, ki nimajo pozitivnega odnosa do naše kulture in zgodovine ter naših prednikov.

  3. “…Manjša bo, morala bo začeti znova…. Izgubila bo privržence in z njimi veliko privilegijev v družbi. Veliko močneje kot doslej bo nastopila kot skupnost svobodne volje, v katero vstopaš samo potem, ko se za to odločiš. Kot majhna skupnost bo iz svojih posameznih članov z veliko večjo močjo izvabila več pobud….”

    Spoštovani g. Cestnik!
    Čestitam za odličen zapis, imam pa pomisleke le pri tistem delu, kjer pišete, da se naša Cerkev ne želi odreči množičnosti in tradicijam. Tu bi se vrnil na Ratzingerjevo misel, ki sem jo prepisal za začetek razmišljanja. Če naj bo Cerkev res skupnost svobodne volje, potem ravno za množičnost ni več prostora (podobno misel ima Marko Rupnik v knjigi Umetnost življenja, kje pravi približno tako, da se množičnost in resnica redko srečata). Zakaj torej ne bi resno vzeli Matejeve misli:”… Vi ste sol zemlje…”(Mt 5, 13), se sprijaznili, da kristjanov pač ni 70% niti 66%, ampak morda 6% – saj tudi soli v jedi ne more biti 2/3 ali celo več. Smisel res vidim samo še v Cerkvi, ki bi se odpovedala množičnosti, poganski tradiciji, kamor sodijo danadanašnji raznovrstni blagoslovi od konj, motorjev do avtomobilov…. Prav tako je nesmiselna sedanja oblika (obvezne) birme na koncu OŠ. Zakaj na bi bila birma prostovoljna odločitev odraslega človeka (podobno kot sv. zakon), ki bi jo odrasli človek sprejel v tišini duhovne obnove, kamor bi se odpravil skupaj z botrom…brez obvezne modne revije in folklore, ki se dogaja danes.
    Če bi resno sprejeli in razumeli klic, da moramo biti sol zemlje in se odpovedali mnnožičnosti, potem naenkrat tudi ne bi bilo več pomanjkanja duhovniških in redovniških poklicev. Če parafraziram zelo močno misel sedanjega papeža: lahko se imamo za kristjane ali katoličane in hodimo na množična slavja, a če nismo Kristusovi učenci, nismo nič…

    • Zanimivo razmišljanje.
      Koliko je sploh še katolikov pri nas? Formalnih? In pravih, duhovnih?

  4. Množičnost po moje ni napačna. Ne glede na to kakšna je vera vernikov. Kdo sem jaz da bi sodil njihovo vero? Bi se pa morali odpovedati prilizovanju. Nima kaj škof plesat na odru, niti na Stični mladih! Samo kot primer, pravim.

Comments are closed.