Odbor 2014: Govor Kajetana Gantarja

3
Foto: Odbor 2014.
Foto: Odbor 2014.

Bojim se, da vas bom razočaral. Nisem govornik in ne politik. Vendar mi vest ne dovoli, da bi se zdaj, ko vrh naše sodne oblasti tepta osnovne človekove pravice, zavijal v molk. Qui tacet, consentire videtur. Če bi molčal ob krivični in politično motivirani sodbi, ob kateri se zgražajo naši vrhunski pravniki, tudi taki, ki Janši niso naklonjeni, bi se čutil sokrivega za enega najsramotnejših sodnih pogromov v samostojni Sloveniji.

Tako kot vam tudi meni ne gre v glavo, kako se kaj takega lahko zgodi v demokraciji, ki je temelj naše države. Nič čudnega, če se je kaj takega dogajalo v Titovem režimu, ko je bila sodba napisana, še preden je obtoženec stopil pred sodnika. A kako je mogoče, da se to dogaja v demokraciji?

Toda kdor pozna zgodovino, ve, da formalna demokracija sama po sebi še ne izključuje sodnih ekscesov, če se brezobzirna klika s prevarami in lažmi polasti in krčevito oklepa oblasti. Ob koncu 19. stoletja se je v Franciji, ki je takrat imela eno najbolj demokratičnih ureditev v Evropi, zgodila Dreyfussova afera, proti kateri je povzdignil glas eden največjih pisateljev, Emil Zola. Šele po dolgih petih letih je prišlo do revizije sramotnega procesa. In čeprav je bil Dreyfuss nazadnje oproščen, mu storjena krivica ni mogla biti popravljena: ukradenih pet let, ki jih je prebil v ječi na Hudičevem otoku, mu noben sodnik ni mogel več povrniti.

Se tega zavedajo tukajšnji sodniki? Se Maslešu, Klajnškovi in drugim v tej sodni palači, ki nonšalantno in brezdušno nakladajo mesece in leta zapora, kdaj sanja o Janševih otrokih, ki so jima vzeli očeta? So ti ljudje kdaj okusili en sam dan zapora? Jaz sem ga, resda le tri mesece, še kot dijak, zato vem, kako neskončno dolgi in težki so dnevi in kaj vse ti je vzeto, ko si oropan svobode.

Po poklicu nisem sodnik, ampak profesor. Kot profesor sem bil tudi sodnik, pri izpitih sem dajal sodbe v obliki ocen. Vendar sem vedno sodil samo o konkretnih zadevah, o študentovem znanju in neznanju, nikoli o kakih meglenih obljubah, ki naj bi jih kdo prejel ob neznanem času, na neznanem kraju, tako kot tožilec Ferlinc ali Klajnškova in njuni tovariši, brez konkretnih dokazov, na osnovi indicov. Takšna stilizacija in motivacija sodi v Grimmove ali Andersenove pravljice, in ne na sodišče.

Če bi imel takšno bujno fantazijo kot tožilec Ferlinc ali Barbara Klajnšek, bi na podlagi indicev lahko vložil tožbo proti marsikomu. Lahko bi si izmislil npr., kako vsi indici kažejo, da je nekdo na neznanem kraju ob neznanem času iz nekega neznanega ozadja prejel obljubo, da ga čaka direktorski položaj v Ljubljanski banki ali ministrski fotelj v vladi, če bi sodeloval pri diskreditaciji „kneza teme”, ki se imenuje Janez Janša, in s tem pri njegovi politični likvidaciji.

Toda jaz si takšnih pravljic ne izmišljujem in jih ne komponiram, tudi če bi se vsi indici lepo ujemali, in v pravljice ne verjamem. In mislim, da bi morala tudi naša sodišča rajši reševati resnejše in urgentnejše zadeve, npr. problem odškodnine nič hudega slutečemu mimo idočemu, ki so ga pred osmimi leti napadli in pohabili štirje bulmastifi, namesto da zgubljajo čas z raziskavami pravljičnih motivov.

Proces proti Janši dejansko nima zveze z nakupom oklepnikov Patrija. Nakup Patrij je bil – tako je izjavil takratni obrambni minister Karl Erjavec, ki je bil pred istim sodiščem oproščen – najbolj transparenten nakup orožja.

Patrije so samo pretveza za nekaj drugega.

Proces proti Janši se ni začel z nakupom Patrij, ampak že vsaj dve desetletji prej.

V tem spominja na enega najbolj krivičnih procesov iz antike, na proces proti Sokratu. Tudi ta se je odvijal v državi, ki je veljala za eno najbolj demokratičnih v takratni Grčiji, v Atenah. Sokrata so obtožili, da kvari mladino in uvaja neka nova božanstva. Toda to je bila samo pretveza. Ohranjen je zagovor, v katerem Sokrat prepričljivo dokaže, kako je ta obtožnica za lase privlečena: pred sodiščem se je znašel zato, ker je bil preveč moteč za takratno atensko družbo. V zagovoru jasno da vedeti, da segajo zametki procesa desetletja nazaj, ko so ga začeli pisci komedij napadati in smešiti v gledališču. Gledališče je takrat, ko še ni bilo časopisov in drugih javnih občil, ustvarjalo javno mnenje, imelo je vlogo, kakršno imajo danes novinarji.

Janša sicer ni filozof kot Sokrat, a doživlja podobno usodo. Tudi Janša je bil s svojo vizijo preveč moteč dejavnik za zatohlo dolino šentflorjansko. Spominjam se, kako je pred dvema desetletjema profesor sociologije s Filozofske fakultete pisaril pisma v tujino, da ima Slovenija predsednika Milana Kučana, ki se kot socialdemokrat lahko primerja z avstrijskim kanclerjem Brunom Kreiskim, medtem ko obrambni minister Janša spominja na južnoameriško polkovniško junto. Eno teh pisem je prišlo v roke novinarki, ki ga je pokazala na TV, nakar je bila disciplinirana, dekan fakultete pa je sklical zbor delavcev, na kateri sem zaman plediral za depolitizacijo univerze in se javno in izrecno distanciral od izjave, ki jo je izglasovala večina na zboru delavcev.

Gonja jugonostalgiko proti Janši se je nato nadaljevala in stopnjevala s čedalje večjo histerijo, gonja za ohranitev izgubljenih pozicij in proti poskusom osvežitve političnega prostora. Vanjo so se nekritično vsevprek vključevali mediji, žal tudi nekateri literati, ki so Janšo izključili iz Pen-kluba, nakar je iz Pen-kluba protestno izstopila vrsta naših uglednih pisateljev: Drago Jančar, Boris Pahor, Alojz Rebula, Tone Kuntner, Andrej Capuder, Dimitrij Rupel, Alenka Puhar, Jože Snoj.

Kot opozarja vrsta uglednih in nepristranskih pravnikov, med njimi tudi več ustavnih sodnikov, obtožnica ne vsebuje enega samega konkretnega materialnega dokaza o Janševi krivdi. Gre za čist konstrukt, skregan z zdravo pametjo. Sodba ne temelji na moči argumentov, ampak na arogantnem argumentu moči.

Okoliščine, v katerih se je odvijal Janšev proces, lepo osvetljuje dejstvo, da je Barbari Klajnšek med prvimi čestitala njena šefinja Vesna Pavlič Pivk, znana po tem, da se kaže v javnosti s titovko na glavi. Izgovarja se, da dela to samo v svojem prostem času. Toda tak izgovor je ničev: v pravni državi si sodnik tudi takrat, kadar ni v sodniški togi, ne nadevlje emblemov, ki simbolizirajo izvensodne poboje. To je tako, kot če bi npr. psihiater, ki v ambulanti zdravi alkoholike, v prostem času z njimi popival in pijančeval.

Še bolj srhljiva je grozljivka, da šefinja čestita podložni sodnici za to, ker nekoga za dve leti pošilja v zapor. Ob tem se človeku obrača želodec. Mislim, da je tu naše sodstvo doseglo dno! Nisem pravnik, vendar sem prepričan, da mora tudi za sodnike veljati etični kodeks, v katerem je kot temeljno načelo zapisana absolutna nepristranskost, brez sleherne maščevalnosti, škodoželjnosti in privoščljivosti. Kot profesor si ne morem predstavljati, da bi npr. kolegu čestital za to, ker je nekemu študentu dal negativno oceno (kar je seveda neprimerno blažja kazen kot dve leti odvzema svobode). Pred leti sem v akademski družbi v Nemčiji slišal, kako so uglednemu profesorju vzeli veniam examinandi, ker je kolegi čestital, da je nekega kandidata z negativno oceno vrgel pri izpitu.

Ob vsem tem pa mi je osebno hudo in žal za vse tiste naše tožilce in sodnike, za katere mi je znano, da svoje sodniške dolžnosti opravljajo z vso asketsko odgovornostjo in velikokrat z naravnost skrupulozno natančnostjo. Hudo mi je zato, ker senca, ki jo poprej omenjeni sodniki in njihove šefinje s svojo škodoželjnostjo in privoščljivostjo mečejo na naše sodstvo, nehote pada tudi na poštene, nepristranske in tenkovestne sodnike.

Še nekaj je, kar v obsodbi Janše in Krkoviča bode v oči. Kazni, ki ju je predlagal tožilec, sta bili brez sprememb v celoti povzeti v sodbi okrajne sodnice, in nato spet brez sprememb potrjeni na vseh višjih instancah. V primeru tajkunskih miljonskih poneverb je drugače: sodbe odstopajo od tožilčevih predlogov. Tukaj pa prevladuje vtis, kot da sodniki samo še prikimajo predlogu tožilca. Z drugimi besedami, nehote nas navdaja vtis, kot da se pri nas že uvaja šeriatsko pravo po načelu Kadija tuži, kadija sudi… kot da so sodniki odveč, kot da je tožilec nezmotljiv.

Srhljiva grozljivka, ki sem jo prej omenil, pa ne velja samo Janši, ampak je namenjena vsem nam, ki smo tukaj zbrani in ki mislimo drugače kot zdajšnja oblastna garnitura.

Zato vas prosim, pozivam in rotim, državljani Slovenije: ne nasedajte slepilu instantnih strank, ki so zrasle čez noč iz komposta bivše Partije. Pred volitvami so vsem obljubljale mavrično koalicijo, ko pa so v sedlu, so farbenblind, kot kažejo zadnja kadrovska preigravanja. Obnašajo se tako kot njihovi duhovni očetje ob dolomitski izjavi: svoje najtesnejše zaveznike izrinjajo na rob in postavljajo pred izvršeno dejstvo, demokratično izvoljenemu voditelju opozicije kradejo poslanski mandat, vsej opoziciji pa natikajo nagobčnik. Tako teptajo še zadnjo sled demokracije in svobode. Sklicujejo se na večinsko voljo volivcev, ob tem pa pozabljajo na prvi, osnovni aksiom demokracije in svobode, ki se glasi: Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače.

Po njihovem pa bi morali vsi tisti, ki mislimo drugače, utihniti in molčati, če ne pa nas bi najrajši – tako kot Janšo – postavili pred svoje sodišče in z njim vred spravili v arest.”

Pripis uredništva: Besedilo je bilo prebrano na zborovanju Odbora 2014 15. oktobra 2014.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Pred vrhovnim sodiščem se dogaja poglobljeno ozaveščanje kaj je bistvo demokracije.

    O tem bi se morali poučiti že v šolah, ne pa da nam oblast tega ne omogoči.

  2. No, to s pravljicami bodo morali slovenci opustiti iz politčnega jezika. To je predvsem znak odpada od vere. In kako se bo potem tak potegoval za pravico? Podre si kamen na katerem stoji.

Comments are closed.