Od velike shizme do ekumenskih dogodkov različnih krščanskih denominacij

2
Papež Frančišek in vodja ruske pravoslavne cerkve patriarh Kiril sta se srečala v Havani 12 februarja 2016.  Foto: AFP / GABRIEL BOUYS

V krščanstvu so se že praktično od začetka pojavljala tako krivoverstva kot razlike v nauku, dvakrat pa so bila nasprotja tako globoka, da so povzročila razkol v Cerkvi. V zadnjem stoletju se je okrepila zavest o tem, da je ločenost kristjanov pohujšanje, in sta se pospešili tako delo kot molitev za edinost. Pobudo za obhajanje Tedna molitve za edinost kristjanov je leta 1908 dal Božji služabnik p. Paul Wattson, anglikanski redovnik, ki je s svojo skupnostjo prestopil v katolištvo in postal katoliški duhovnik. Teden molitve za edinost kristjanov se na severni polobli obhaja od 18. do 25. januarja, na južni pa v bližini binkošti.

»Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu«

Komisija za ekumenizem in medverski dialog vsako leto pripravi knjižico z berili in nagovori za vseh osem dni in vabi vse, da bi v sedanjih razmerah še pomnožili molitev za edinost. Glavna misel letošnjega tedna molitve je vzeta iz Evangelija po Janezu: »Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu« (prim. Jn 15,59). Gradivo so pomagale pripraviti sestre iz ekumenske redovne skupnosti Grandchamp v Švici. V besedilih so podelile z vsemi izkušnjo in modrost svojega kontemplativnega življenja in sporočile, kateri so sadovi molitve za edinost: tesnejše občestvo z brati in sestrami v Kristusu in večja solidarnost z vsem stvarstvom.

Do edinosti le z iskanjem resnice v Kristusu

Pred letom je predsednik Adventistične cerkve Zmago Godina na prvem programu Radia Ljubljana v duhovni misli o edinosti kristjanov povedal tudi:

»V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želene edinosti nikakor ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici.«

Velika shizma leta 1054 je razdelila Cerkev na katoliško in pravoslavno

Velika shizma ali veliki razkol v krščanstvu je razdelil krščanski svet na rimskokatoliški in pravoslavni del. Kot letnica razkola se navaja 1054, ko sta papež Leon IX. in patriarh Mihael I. izobčila drug drugega, vendar je bil razkol posledica daljšega obdobja stopnjevanja napetosti med vzhodno in zahodno krščansko cerkvijo. Ob tem je treba omeniti, da je bil papež Leon IX. v času vzajemne izobčitve že mrtev in je z njegovo smrtjo oblast kardinala Humberta, papeževega odposlanca, formalno že ugasnila in pravzaprav ni imel pristojnosti za izobčitev patriarha Mihaela I.

Velika shizma je zadevala le verske voditelje, navadnega ljudstva pa ni zadevala

Razkol je potekal po doktrinalnih, teoloških, jezikoslovnih, političnih in geografskih ločnicah in še zdaj ni čisto zaceljen. Velika shizma je zadevala le verske voditelje, navadnega ljudstva pa ni zadevala. Dopolnila se je leta 1204 ob latinskem zavzetju in oplenitvi Bizanca. Cerkvi sta se sicer v večstoletni zgodovini večkrat zbližali, se celo združili, nekaj skupnosti je prešlo v katoliško, tak primer je katoliška cerkev vzhodnega obreda. Številni vzhodni kristjani so gledali na razkol kot na spor med posameznikoma; v tem stališču jih je podpiralo tudi dejstvo, da noben ekumenski koncil ni nikoli izobčil druge cerkve kot celote.

Simboličen vzajemni preklic izobčenja med Rimskokatoliško in Pravoslavno cerkvijo pa se je zgodil ob koncu II. Vatikanskega koncila 8. decembra 1965. Pomemben korak do tega dejanja pa je bilo potovanje papeža sv. Pavla VI. v Sveto deželo od 4. do 6. januarja 1964, ko se je 5. januarja na Oljski gori v prostorih apostolskega predstavništva srečal z jeruzalemskim patriarhom Atenagoro. Objela sta se in skupaj zmolila očenaš. To srečanje je bilo močna spodbuda za ekumensko gibanje.

V Sloveniji deluje tudi Srbska pravoslavna cerkev, ki spada v zagrebško-ljubljansko metropolijo. Ima več župnij, ponekod ima lastne cerkve, kot na primer cerkev sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, v nekaterih krajih pa ji je za bogoslužje Katoliška cerkev odstopila svoje.

 

Papež Frančišek in patriarh Bartolomej (ANSA)

Reformacija je spodbudila nastajanje novih verskih skupnosti

Primož Trubar se je pridružil protestantom, dolgo je vodil slovenske protestante in izdal prve slovenske knjige. (NUK, Kartografska in slikovna zbirka)

Reformacija je bilo versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju, katerega cilj je bila reforma rimskokatoliške Cerkve. Glavni začetnik reformacije je bil nemški katoliški duhovnik, avguštinski menih Martin Luther, ki je 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenbergu pribil liste s 95 tezami, kjer je podrobno razložil svoje nasprotovanje nekaterim vidikom nauka in prakse Katoliške cerkve. Sprva je zahteval le reformo Cerkve, ker pa je vodstvo Cerkve to zavrnilo, se je pod njegovim vodstvom oblikovala nova cerkvena organizacija, imenovana luteranska Cerkev.

Gibanje je leta 1539 dobilo ime protestantizem po skupini nemških vitezov, ki so tega leta protestirali pri papežu, ker niso imeli verske svobode. Luthrove ideje so kmalu prevzeli in naprej razvijali drugi evropski in pozneje svetovni misleci. Iz tega se je razvilo veliko ločin, ki poudarjajo različne dele nauka, kaj pa tudi razlagajo različno. Veliko se jih med seboj povezuje v Svetovno luteransko zvezo, Zvezo reformiranih cerkva itd., na njihovo pobudo pa je nastal Ekumenski svet cerkva. V Sloveniji deluje več protestantskih cerkva, največ pa je evangeličanov augsburške veroizpovedi.

Protestantski duhovnik Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo, izšlo je leta 1583. (NUK, Kartografska in slikovna zbirka)

Ekumenizem – gibanje za edinost kristjanov

V ekumenskem gibanju ne gre za združenje vseh kristjanov v eno Cerkev, ampak za medsebojno povezovanje in spoštovanje enakovrednosti različnih denominacij. Izraz ekumenizem izhaja iz grščine in pomeni ves naseljeni svet, torej naj bi to gibanje združilo kristjane z vsega sveta. Osnova zanj so elementi, ki so skupni vsem kristjanom: Sveto pismo, krst, vera v Troedinega Boga, očenaš …

Ekumenizem se je začel razvijati na začetku 20. stoletja. Za začetek štejejo Svetovno misijonarsko konferenco v Edinburgu leta 1910. Leta 1937 je bil ustanovljen Ekumenski svet Cerkva, v katerem delujejo skoraj vse krščanske Cerkve in denominacije, Katoliška cerkev (KC) pa ni članica, ampak sodeluje kot opazovalka. Katoliška cerkev je bila namreč na začetku do ekumenizma precej skeptična, velik korak naprej je naredil papež Pij XII., odnos KC do drugih Cerkva pa se je še izboljšal s papežem Janezom XXIII., ki je na II. Vatikanski koncil povabil predstavnike drugih krščanskih Cerkva kot brate. Eden od koncilskih dokumentov je bil v celoti posvečen ekumenizmu: okrožnica Unitatis Redintegratio (Obnovitev edinosti).

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Ženske so začele moliti za misijonarje, potem pa še za edinost

Prvi petek v mesecu marcu je vsako leto Svetovni molitveni dan, in to že od leta 1927 naprej, čeprav so bili njegovi zametki že več desetletij prej, ko so Severnoameričanke molile za misijone na domači celini in v tujini in pomagale misijonarjem. To je pravzaprav mednarodno gibanje kristjank, saj se na ta dan v molitvi združijo pripadnice različnih krščanskih Cerkva in denominacij in skupaj molijo z in za državo, ki v določenem letu pripravi molitev.

Geslo gibanja je Informirano moliti – molitveno delovati. Ob molitvi je organizirana tudi nabirka, ki je vsako leto namenjena za projekte v državi, ki pripravlja molitev. V tej molitvi je celostno zajeta država, njene značilnosti, tegobe in radosti. Priprava na to traja več let. Gibanje ima tudi logotip, ki je nastal leta 1982, ko so bogoslužje pripravile krščanske ženske z Irske. Sestavljen je iz štirih puščic v obliki keltskega križa, ki kažejo v središče s štirih strani neba. Predstavljajo štiri klečeče osebe v molitvi, krog pa predstavlja svet in ekumensko edinost kljub različnosti.

Ob bogoslužju država, ki ga pripravlja, vsako leto prispeva tudi umetniško sliko. Za Slovenijo jo je naslikala slabovidna slikarka Rezka Arnuš. V bogoslužje je bila vključena tudi razlaga slike; s slikarko se pogovarja voditeljica slovenskega odbora SMD Tanja Povšnar Vrečar. (Foto: Janez Strah)

Slovenija se je v to gibanje vključila leta 1999, leta 2019 pa so po vsem svetu obhajali bogoslužje, ki so ga sestavile Slovenke. Letošnje bogoslužje, ki bo v petek, 5. marca, so pripravile kristjanke otoške države Vanuatu. Poleg bogoslužja je vedno pripravljena tudi predstavitev države.

Leta 2019, ko je Slovenija pripravila bogoslužje, je bila udeležba kar velika. Ljubljanska stolnica je bila polna. (Foto: Janez Strah)

Brat Roger in taizéjska skupnost

Še z eno pomembno mednarodno ekumensko skupnostjo smo Slovenci zelo povezani: s skupnostjo taizéjeskih bratov, ki vabijo zlasti mlade k poglobljenemu krščanstvu in medsebojnemu sprejemanju. Skupnost je med drugo svetovno vojno ustanovil Roger Schutz.

Brat Roger se je redno udeleževal v taizéjski cerkvi. (© Ateliers et Presses de Taizé)

Roger Louis Schutz (12. maj 1915, Provence, Švica–16. avgust 2005, Taizé, Francija, bil je umorjen https://www.taize.fr/sl_rubrique1187.html) je bil sin pastorja Reformirane krščanske cerkve, bolj znane pod imenom kalvinska, njegova mati pa je bila iz hugenotske družine. Da je bila družina odprta, priča dejstvo, da je med študijem kot podnajemnik stanoval pri katoličanki. Študiral je reformirano teologijo v Strasbourgu in Lozani in postal voditelj Švicarskega študentskega krščanskega gibanja. Zbolel je za tuberkulozo, med okrevanjem pa ga je začelo pritegovati življenje v redovni skupnosti.

Leta 1940, ko je že divjala druga svetovna vojna, je s kolesom prišel v Francijo in v Taizéju kupil staro, nenaseljeno hišo, v kateri sta s sestro Genevieve skrivala begunce pred nacizmom, dokler nista bila opozorjena, da nacisti vedo zanju. Ob koncu vojne se je Roger vrnil v Taizé in pridruževali so se mu bratje, ki so želeli živeti svojo poklicanost v skupnosti, ki jo je ustanovil. Kmalu je poklical tudi sestro Genevieve, naj pride pomagat, saj so skrbeli za sirote, ki so potrebovale tudi materinsko roko. Pozimi 1952/53 je odšel za nekaj časa v tišino in napisal Taizéjska pravila za moško redovno skupnost (https://www.taize.fr/sl_article7610.html), katere člani so bili tako protestanti kot katoličani. Po določeni pripravi izpovedo obljube življenja v celibatu, skromnosti in skupnega življenja. Zdaj je bratov približno sto, večina živi v Taizéju, nekateri pa kot misijonarji drugod po svetu.

Romanje zaupanja na zemlji

Konec petdesetih in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so v Taizé začeli prihajati mladi z vseh koncev sveta na Romanje zaupanja na zemlji. Taizéjski bratje ne želijo ustanoviti novega gibanja, ampak spodbujajo vse udeležence, da se vključijo v versko življenje v domačem okolju in prevzamejo naloge. Tudi iz Slovenije so že kmalu našli pot tja tako na poletne programe kot na novoletno srečanje, ki je vsako leto v drugem velemestu na svetu. Slovenske katoliške škofije so uradno začele sodelovati s Taizéjem leta 1972.

Taizéjski bratje prirejajo srečanja tudi ob drugih priložnostih ali se jih udeležujejo kot povabljeni gostje. Tako je bil brat Roger gost prvega srečanja mladih v Stični septembra 1981, med prvomajskimi prazniki 1987 pa je bilo v Ljubljani organizirano mednarodno taizéjsko srečanje mladih, ki je bilo prvo takšno srečanje v takratnih komunističnih državah.

Viri: Wikipedija in spletne strani taizéjske skupnosti, Katoliške cerkve v Sloveniji in https://4d.rtvslo.si/arhiv/duhovna-misel/174590585

2 KOMENTARJI

  1. Ekumenizem je herezija in veliko zlo ter med drugim ubija misionarstvo. Kot takšnega so ga obsodili vsi Papeži pred II. Vatikanskim koncilom, vključno s Pijem XII. Ekumenizem postavlja vse ”krščanske” vere na isti nivo ( potem je tu še medverski dialog, ki pomeni”dialog” z drugimi verstvi, ko islam, talmudizem, budizem, hinduizem, šamanstvo, itd. ) in s tem postavlja katoliško vero na isti nivo, kot herezije. Če se gremo ekumenizem, potem je čisto vseeno, če smo katoliki ali pa protestanti, ali ”pravoslavni”, ali muslimani, ateisti, ali kar koli že. Večina katolikov je to razumela in zato so cerkve vse bolj prazne.

    • Izraz “ekumenizem” po izvoru pomeni vesoljna hiša oz. vesoljni-celi svet. Da bi se Kristusov Evangelij dejansko razširil po vsem svetu, je Kristusova želja in Božja volja-ekumensko gibanje pa to oz. Kristusov Evangelij želi uresničevati v vsakdanjem konkretnem življenju”. Da bi bili vsi eno” ne pomeni biti enaki in isti.

Comments are closed.