Kako si je drznil duhoven Matija Majar posvariti dunajskega cesarja
Sam presvitli avstrijski cesar Franc Jožef so nekoč prišli v dolino Ziljsko in prejeli poklone tamkajšnjih svetnih in duhovnih oblasti. Pozdravila jih je tudi pesem slovenskega življa, pa so bili začudeni nad tem in so dejali: „Nisem vedel, da tudi tod živijo Slovani.“ Blizu cesarja je stal slovenski duhoven Matija Majar in brž pojasnilo podal: „Od tod do Kamčatke, vaše Visočanstvo.“*
Zviti klerik in agitator, ki je nekaj let pred tem, l. 1848, kot prvi obelodanil program Zedinjene Slovenije, ni izrekel nič drugega kot svarilo mogočnemu germanskemu knezu. Pazite se Slovanov! In pazite se Slovencev, ki so Slovani! Tako kot so Slovani Rusi. Da, Slovenci smo skupaj z Rusi nepokolebljiva sila. Skupaj z Rusi se raztezamo od Zilje, vse od Hermagorja, do Kamčatke, tam pri Japonskem.
Kajti duhovnik Matija Majar je znal biti obenem prvak med slovenski nacionalisti in obenem med prvimi orači in sejavci slovenskega panslavizma in rusofilstva. Pomenljivo: Anton Martin Slomšek je Majarja – kot se danes temu reče – imel na radarju in se od njegovega nacionalizma distanciral.
Šli so šli, skratka, nekateri Slovenci pred poldrugim stoletjem, šli so šli z duhovniki na čelu iščoč slovanskega naročja, iščoč deželo Vseslavijo, ki jo je opeval slovaški luteranski pastor Jan Kollár v poemi Slávy dcera (Hči Slave). Šli so šli s svojimi duhovniki na čelu in na koncu prišli v Jugoslavijo. Slovencem so pridobili in ponudili identiteto: po krvi ste Slovani, pripadate k južnim Slovanom!
Bog na nebu, Rusija na zemlji(ruski mesijanski kompleks, 1589 – 2015)
Jugoslavije ni več. Krvavoroki maršal Tito jo je sicer poskušal vzpostaviti kot tehtno in solidno tvorbo. Poskušal je biti balkanski mesija, s podaljškom planetarnega kolovodje neuvrščenih. Ni bil. Tudi zato, ker Balkan od padca Carigrada v turške roke nima pogojev za političnega mesija večjega formata.
Drugače je z Rusijo. „Bog na nebu, Rusija na zemlji,“ pravi eno od ruskih nacionalističnih gesel. Na tem blogu sem že pisal, kako je Moskva postala Tretji Rim in kaj to potegne za seboj. Tokrat pojdimo pod površje. Bo ruski mesijanski kompleks v izvoru duhovne narave?
Pod gornjimi sloji vodke (Rusi res veliko pijejo) je ruska duša lirična, mistična. Je alternativa zahodnjaškemu instrumentalnemu umu. Sredi brežnjevjanske zadušljivosti nam je to dušo z nedopovedljivo filmsko estetiko razkril velemojster Andrej Tarkovski. Kdor je gledal njegove filme, je ostal okužen z virusom vsaj simpatije do ruskega duha. Tarkovski je dokazal in pokazal, da zna ruska duša ustvariti notranji prostor svobode in lepote tudi v pogojih hude tiranije. Zre ruska duša valovanje trav ter brezovih vej v vetru in zato, ker zre in vidi lepo (svetoduško lepo), je svobodna. To je temelj njene odličnosti.
No, ko k tej vekotrajni žerjavici lepote dodamo faktor geografske razsežnosti (ni potrebna Zilja, dovolj je od Kaliningrada do Kamčatke) in faktor vojaške moči, dobimo mesijanski ogenj Tretjega Rima, katerega formalna zaslomba je ustanovitev moskovskega patriarhata l. 1589 ter takratni prenos carigrajske moralne in simbolne dediščine v Moskvo.
Vedno na preži je odrešiteljici Rusiji biti
Rusi imajo zavedanje, da prav oni okušajo in imajo tisto nekaj, česar mi nimamo. In da nam morajo to posredovati. Komunizem jih na tej točki ni spremenil. Komunizem je tudi v ruskem primeru nastopil kot zadnja izmed krščanskih herezij. Boga so boljševiki črtali, krščanski mesijanski in misijonarski vzorec pa so ohranili, potencirali, predvsem pa poživinili.
Moskovskim misijonarjem resnice na koncu ni nič bolj prav prišlo kot apokaliptična druga svetovna vojna, ko so se ob občudovanju vsega sveta na svojih tankih zapodili za Satanom z Zahoda, ga pomendrali, posilili njegove ženske in izobesili svojo zastavo v njegovi prestolnici, ki se ji reče Berlin.
Strašno in fascinantno je biti Rusija. Preskočimo dolgo serijo vzhodnoevropskih in srednjeazijskih prestolnic, kjer je ruski vojaški škorenj že korakal. Poglejmo druga mesta. Rusi so l. 1814 vkorakali v Pariz, l. 1945 v Dunaj in v Berlin. Rusija je v času Otomanov poskušala pridobiti status zaščitnice bližnjevzhodnih kristjanov, torej postati prvi nadzornik mesta Jeruzalem. Še po daljnem Madridu so l. 1936 levičarski protestniki hodili s transparenti napisanimi v cirilici, da bi preko cele Evrope javili v Moskvo, naj pride in jih reši pred napredujočimi enotami generala Franca. O Rimu, tistem prvem Rimu, pravi stara italijanska prerokba, da bodo nekega dne kozaški konji pili vodo iz fontan na trgu Sv. Petra.
Oh, ti Rusija, strašna odrešiteljica, vedno na preži.
Pride, pride vsako leto Rus pod Vršič
Šli so šli nekateri Slovenci z duhovniki na čelu iščoč slovanskega naročja. Zdaj pride, pride vsako leto Rus pod Vršič. Ta ni daleč od Ziljske doline. Če je Matija Majar govoril o daljici Zilja – Kamčatka, danes lahko Rusi govorijo o daljici Kamčatka – Vršič. Povsod na tej daljici, razen morda na Poljskem, bodo naleteli na nasmihajoče obraze in šibka kolena. Večino te daljice namreč zapolnjujejo slovanska plemena, katerih veliki brat se ve, kdo je.
Lani sem se z mojimi dragimi skavti po srečnem naključju udeležil verske slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem. Ni nas bilo veliko. Nekaj nas in morda 20 Rusov. Ta glavna slovesnost je bila tistikrat popoldan in je bila civilne narave. Tam spodaj ob cesti je bilo še največ zastav novomeškega podjetja Krka. Letos je po slikah in poročilih sodeč bila drugačna zgodba. Na Vršiču smo videli carigrajsko procesijo, kjer se civilno in versko ne ločita (dvoglavi orel). Videli smo skupaj nagnetene pravoslavno, caristično, komunistično in putinistično ikonografijo. Videli smo nasmihajoče obraze in šibka kolena. Spregovoril je sam guverner podalpske gubernije – Milan Kučan. Klene besede lokalnega vladike so nam kot rum mornarjem dale poguma, da smo, ne da bi klecnili, zmogli gledati v obraz njega, ki sedi desnici Njega.
Kako pogubna je za Slovence ta moda, da identitete nimajo
Za razliko od desnih besov, ki so te dni viharili po spletu in pod Vršičem videli zavržene rusofile, moskovske hlapce, izdajalce Ukrajine in evroatlantskih vrednot ter se priložnostno spominjali od Moskve vodenega komunističnega zla in od ruskih vojakov posiljenih Prekmurk, sem sam tam videl predvsem bedo slovenskega postmodernega brez-identitetja. Nisem razmišljal, kako poguben je za nas Milan Kučan, pač pa kako poguben je Slavoj Žižek.
Na rusofilstvo se nekoliko spoznam, saj sem kontempliral celega Tarkovskega (Stalkerja vsaj trikrat), študiral teologa Evdokimova in se od poslušanja onega finega 1. koncerta za klavir in orkester od Čajkovskega topil kot margarina na soncu. Ni me strah, če imamo radi Ruse. Strah me je, ker imamo premalo radi sebe.
Ker ne vemo, kdo smo in kaj bi radi, in ker žižkoljubni postmodernisti, ki pišejo kolumne v klimatiziranih stolpnicah, sovražijo domovinsko identiteto, kot da je rakotvorna, se bomo na koncu kot tista zmedena deklina, tista najlahkotnejša blondinka na vasi, vdali fantu z največjim avtom. Samo, da bomo ob Njem, čeprav od pasa gor golem in s puško v roki, tudi mi NEKDO. Ker je nam zdajci v modi ne imeti identitete, se zna se zgoditi, da bomo bodočega dne hrepeneli po premočni identiteti – pljuvajoč na Evropo, tacajoč po demokraciji in človekovih pravicah.
Upam, da ne. Bl. Anton Martin Slomšek, od mene razglašeni zavetnik narodne prebuje in sočasnih ljubeznivih evropskih integracij, prosi za nas!
* Anekdoto o Majarju in cesarju mi je povedal nek koroški duhovnik. Bi pa se razveselil kakšnega pisnega vira o tem.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
