Naključje je hotelo, da sem prav v dneh, ko so osrednji slovenski mediji pompozno napovedovali »partizansko mašo« na Sv. Gori pri Gorici, hodil po krajih Kristusovega delovanja v Galileji. Takoj mi je padel na um odlomek iz Markovega evangelija, ki je neposredno povezan z deželo vzhodno od Jordana: »Kdor ni proti nam, je z nami.« (Mr 9,40)
Ob omembi omenjene maše na Sv. Gori sam nikakor nisem ostal ravnodušen. Saj veste, Primorci, še posebej Goričani, smo čustveno vezani in povezani s tem milostnim krajem. Pripadam generaciji, ki je še osebno izkusila množična peš romanja iz domačega kraja na Sv. Goro. In je izkusila tudi doživeta pripovedovanja vaških očancev o junaškem boju proti okupatorjem, predvsem Nemcem, saj italijanskih vojakov niso jemali preveč resno. Ne čudim se tudi t.i. partizanski navezanosti na ta kraj. Saj, kot nam pravijo »posvečeni« mediji v teh dneh, je več kot 90 odstotkov partizanov izhajalo iz krščanskih družin. Pa pustimo ob strani tisto že skoraj ponarodelo zgodbo o tem, kako so primorski vosovci septembra 1943 reševali Marijino milostno podobo s Sv. Gore v Ajdovščino. Morda je začetno partijsko nezaupanje do Primorcev »najlepše« ubesedil Edvard Kardelj, ki je sredi februarja 1943 ugotavljal, da je 80 članov partije med partizani na Primorskem zelo majhno število. Našel je tudi vzrok za to: »Vemo sicer, da imate opravka z zelo zaostalim elementom.«
Ob tem velja priklicati v spomin zapisane besede duhovnika dr. Rudolfa Klinca (1912–1977): »Primorje je doživelo med drugo svetovno vojno najbolj trpko stran svoje zgodovine. Slovensko manjšino je dušil z ene strani fašistični vijak, bičali so ga vojni dogodki, z druge strani pa so ji zadajali težke rane notranji spori, različna gledanja in še zlasti svojevrstni razplet osvobodilne borbe ter socialne revolucije, ki jo je komunistična partija sprožila tudi na Primorskem.«
Ključ za razumevanje revolucionarnega eksperimenta, ki je bil natančno predviden že preden se je vojna začela, se kaže tudi v tem, da se je kljub številnim primorskim specifikam, npr. veliki naklonjenosti do partizanov, na koncu že med vojno in po njej, odvila ista revolucionarna »pravičnost« kot v osrednji Sloveniji. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t. i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.
Pred omenjeno mašo na Sv. Gori je med t.i. borci in somišljeniki na Goriškem potekala prava mobilizacija, češ, pejmo tja gor, ker so nam tako ukazali »naši«. Torej forma in ne vsebina. Ob robu omenjene spominske maše je »oče naroda« Stanovnik med drugim izjavil: »Potrebujemo pomiritev med razprtijami, ki so nas razdvajale v preteklosti.« (povzeto po Primorskih novicah).
Poglejmo kaj je o pomiritvi oz. spravi z nasprotniki med drugo svetovno vojno izjavil njegov predhodnik na čelu ZZB Slovenije Ivan Dolničar (1921–2011), upokojeni general JLA: »Lahko bi rekli, da so s svojimi umazanimi dejanji v marsičem izzvali maščevanje, do katerega je prišlo po vojni. In tega mnogi danes nočejo ali pa ne morejo razumeti. Zato med partizani in okupatorjevimi pomagači nikoli ne more biti sprave, kakor si jo nekateri zamišljajo. To je bila izdaja najhujše vrste. Zaradi tega je bilo preveč žrtev in preveč medsebojne mržnje, ki še danes sega tudi preko grobov.« (Generalov let, str. 38)
Naj bralci oprostijo moji nevednosti, ampak nikjer nisem zasledil, da bi se kdo iz vodstva borčevske organizacije kadarkoli ogradil od teh izjav. Tisti, ki jih je podal, ni (bil) kdorkoli! Potem pa se retorično sprašujem, kakšen smisel in namen ima zanje udeležba pri maši na Sv. Gori. Prve cerkvene klopi so se šibile od t.i. pomembnežev, ki so jih zasedli. In pridem do zaključka, da je šlo za šou nekaterih, zelo ceneno predstavo za javnost. In še enkrat več za izrabo plemenitih misli in namenov tistih, vključno duhovnikov, ki so se omenjene maše »za padle partizane, talce, internirance in druge žrtve vojne« (povzeto po Prim. novicah) udeležili v iskrenem upanju za mir vseh pokojnih in molili za narodno spravo.
Potem pa sem se 11. novembra odpravil na tradicionalno spominsko slovesnost za padle in pobite t.i. primorske padalce, letos že šestnajsto po vrsti, ki je potekala v Škrbini na Krasu. Posvečena je spominu na primorske rodoljube, ki so se v Afriki kot italijanski vojni ujetniki pridružili zavezniškim britanskim enotam ter kot izurjeni radiotelegrafisti in diverzanti s padali pristali v okupirani domovini. Vstopili so v partizanske vrste, po vojni pa so nekateri izginili v nikoli pojasnjenih okoliščinah. Postali so žrtve revolucionarnega nasilja. Med 29 prispelimi padalci, ki jih je britanska SOE v šestih misijah v letih 1943/44 spustila med partizane, so štirje padli v bojih kot partizani, dva so ubili četniki, dvanajst (!) pa jih je po vojni »vzela noč«. Ubiti so bili brez jasnih dokazov, vloženih obtožnic in brez sojenja, še danes ni znano, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki. Neuradno so jih obtoževali, da so imperialistični špijoni. Tragična podrobnost, ki pa razgalja delovanje povojnih slovenskih komunističnih oblasti: Tisti nekdanji padalci, ki so takoj po koncu vojne delovali na Hrvaškem ali v Srbiji, so bili podvrženi sumničenjem, vendar so preživeli. Umorjeni pa so bili predvsem tisti, ki so službovali v Sloveniji!?
Zanje se je slovenska javnost začela zanimati šele ob demokratizaciji, predvsem po zaslugi v Trstu živečega Johna Earla (1921–2013), nekdanjega pripadnika britanskih tajnih služb na Balkanu med drugo svetovno vojno. Pri tem mu je pomagal Ivo Jevnikar, novinar in publicist iz Trsta, ki je raziskoval ter objavil več prispevkov o tej tragični primorski zgodbi predvsem v tržaškem mesečniku Mladika.
In potem se je zgodilo tudi na državni ravni. Nekdanji predsednik države je, če se ne motim, leta 1999, tem pogumnim primorskim prostovoljcem kolektivno podelil visoko državno odlikovanje. Ata Stanovnik je takrat nekaj govoril o spravi in posmrtnem priznanju za njihov pogum. Ampak: Ti umorjeni možje in fantje so imeli imena in priimke, prav tako to velja za njihove morilce in naročnike njihovega umora. O slednjih še danes nič ne vemo! Ne, ne gre za maščevanje, ampak razgaljenje zločinske organizacije, ki je te nedolžne ljudi umorila. Tudi na letošnji slovesnosti v Škrbini se je govorilo le o tem, kako so ti t.i. primorski padalci »po vojni izginili«.
Slovesnosti, ki poteka pred nekdanjo domačijo Miloša Adamiča, enega izmed pobitih padalcev, se je udeležil tudi Ciril Kobal, edini še živeči iz te skupine. O pomenu dogodka priča tudi udeležba tujih diplomatov, kjer so posebej izstopali predstavniki Velike Britanije in Združenih držav Amerike.
Pred slovesnostjo je v župnijski cerkvi Sv. Antona Puščavnika v Škrbini spominsko mašo za vse umrle v vojnah, posebej za umrle t.i. padalce, daroval Milan Pregelj, vojaški kurat Slovenske vojske. No, tukaj pa je doslednost našega vojaškega vikariata, kajti omenjeni je sodeloval tako v Rovtah, kot na Sv. Gori in sedaj še v Škrbini. V Rovtah je doživljal očitke in klicanje na odgovornost, na Sv. Gori in v Škrbini pa je ostal precej neopazen. Očitno se odslej tudi katoliške maše med tistimi, ki imajo družbeno moč v Sloveniji, delijo na naše in vaše. Drži pa, da je spominska maša v Škrbini minila brez mobilizacije »naših«, brez predstavnikov ZZB, državnih in lokalnih oblasti ter predstavnikov sedme sile. Kako simbolno, prve cerkvene klopi so samevale…
Pa še to: Ko sem zvečer pobrskal po spletu, sem opazil, da sta oktobrski osebnosti po izboru bralcev in poslušalcev primorskih medijev postala glavna protagonista dogodkov na Sv. Gori. Srečno obema!
Foto: Renato Podbersič ml.
