Od Slomška do Krambergerja

Čeprav živimo v času, ko se zaradi gospodarske krize potapljajo mnoga podjetja, je gospodarski debakel mariborske nadškofije nekaj posebnega. Po eni strani seveda zaradi rekordnega dolga nadškofije in družb v njeni lasti, predvsem pa zaradi načina, na katerega je prišlo do poloma, ki se nič kaj bistveno ne razlikuje od drugih tajkunskih zgodb v državi. Morda sicer ni šlo za osebno okoriščanje, čeprav je to težko verjeti, a to ni najpomembnejše. Najpomembnejša je množica opeharjenih upnikov, med katerimi so mnogi gotovo podjetjem v cerkveni lasti še posebej zaupali.

Glede na to, da sem odrastel v mariborski škofiji, me je seveda afera še toliko bolj pretresla. Ker sem se spomnil vseh tistih požrtvovalnih in do skrajnosti skromnih duhovnikov, ki so dodajali drobne kamenčke v mozaik moje mladosti. In bodo kot najbolj izpostavljeni predstavniki te iste Cerkve na svojih plečih občutili marsikatero gorko. Prav te dni sem se spomnil prigode, ko sem enkrat samkrat, nekje v prvi polovici devetdesetih, v dobi certifikatske mrzlice, na televiziji videl reklamo za Krekovo družbo, v kateri je nastopil župnik iz moje nekdanje župnije, najskromnejši človek, kar si jih lahko zamislite. Menda na njegovo željo je tista reklama zelo hitro izginila, a le kako se danes počuti, ko vidi, pri čem je nehote sodeloval.

Prilika o talentih?

Za razliko od običajnih tajkunskih zgodb, ko se padli poslovneži sprenevedajo in pod mizo (zase in za svoj žep) rešujejo, kar se rešiti da, se je nadškofija odzvala dokaj spodobno – s priznanjem in obžalovanjem. Na videz se je odzvala tudi hitro. A le na videz – celo ne zelo posvečeni v skrivnosti, kot denimo pisec teh vrstic, smo prve govorice o dolgu slišali že pred meseci. Ne nazadnje se je o njem govorilo tudi v javnosti že kakšna dva meseca nazaj, ko je bil nepričakovano upokojen nadškofijski gospodarski mag Kraševec. V resnici pa je zgodba problematična že vsa leta. Spomnimo se samo ˝adult˝ vsebin, ki jih je imel v svoji ponudbi T-2, največji od podjetniških hitov v cerkveni lasti. Že res, da je potem, ko je zgodba prišla v javnost, T-2 ukinil pornografske vsebine, a vprašati se moramo, kako so sploh prišli na idejo, da jih ponujajo. Skratka, zdi se, da je nemorala v podjetniškem pristopu mariborske nadškofije bila drugorazredna tema, vsaj, dokler se zanjo ni vedelo.

Da ne bo pomote, popolnoma normalno je, da se Cerkev ukvarja z gospodarjenjem. Konec koncev ima premoženje, ki ga je potrebno vzdrževati in tudi sredstva za karitativno dejavnost je treba nekje vzeti. A zdi se, da so nekateri v nadškofiji nekoliko napačno razumeli svetopisemsko priliko o talentih. Eno je varno, varčno in premišljeno gospodarjenje dobrega gospodarja, kar bi od konzervativne organizacije, kakršna je Cerkev, pričakovali. Drugo pa je iskanje velikih zaslužkov s pomočjo finančnega inženiringa, ki še najbolj spominja na igro naivnežev Catch The Cash.

Odgovornost vodilnih nadškofijskih gospodarstvenikov je nedvomna, vsaj moralna, morda pa tudi kazenska, saj je tudi nevestno gospodarjenje kaznivo. Kaj pa tisti, ki bi morali videti, kaj se dogaja, pa tega niso znali ali celo želeli? Denimo nadškof Kramberger? Lahko seveda samo ugibamo, kaj se mu je podilo po glavi vsa ta leta. Je morda celo občudoval finančne uspehe svojega čudežnega dečka Kraševca? Ali pa samo ni imel moči in samozavesti udariti po mizi? Morda pa se je v slogu povprečnega slabiča zavedal, da gospodarjenje njegovih gospodarstvenikov ni najbolj v skladu z božjo besedo, a je zamižal, ker je prisluženi denar šel v dobrodelne namene?

Najbolj pa boli, da je nadškofija pri svojih poslih, kot je videti, zlorabila darove vernikov. Tiste darove, ki si jih mnogi odtrgajo od ust, denimo za priboljšek brezdomcem ali da bi dobila njihova cerkev novo streho. Te dni pa v nadškofiji zatrjujejo, da je nadškofija doslej redno poravnavala svoje obveznosti z dohodki od darov vernikov, dividend in prejemkov iz gospodarjenja s premoženjem. Nič ni narobe, če iz darov vernikov odplačujejo kredit, ki so ga vzeli za obnovo strehe, če pa gre za odplačevanje dolgov iz naslova slabih naložb, pa se mi zdi zloraba kar primeren izraz.

Od blaženosti do blaznosti

Še posebej tragično je, da je tako zabredla prav škofija, ki je za slovenstvo še posebej pomembna, saj njena selitev iz Svetega Andraža na Koroškem v Maribor velja za prvi veliki korak v boju za severno mejo, brez katerega verjetno Maribor nikoli ne bi postal slovenski. Še več, Slomškovo dejanje je pravzaprav prvi korak v slovensko državnost, saj je šlo za prvo zmago slovenstva na ozemlju, ki ni bilo samoumevno slovensko.

Komaj poldrugo stoletje po Slomškovi zgodovinski selitvi sedeža lavantinske škofije v Maribor, pa najbolj črni scenariji že govorijo o njenem propadu. O propadu škofije, v kateri je Cerkev, podobno kot na primorskem, v najtežjih trenutkih igrala ključno vlogo v borbi za narodov obstoj. Propadu škofije, katere ˝oče˝ je prvi slovenski blaženi.

Danes lahko samo molimo, da bosta nadškofija in slovenska Cerkev v nastali situaciji ravnali tako, kot se za božjo ustanovo spodobi – samokritično, ponižno in z iskrenim namenom zadevo speljati čim manj boleče za upnike, vernike in duhovnike v župnijah. Če bodo k reševanju pristopili tako, bo Cerkev iz afere izšla močnejša kot je danes. Vprašanje pa je, ali bodo zmožni takšnega reševanja krize tisti, ki je niso znali preprečiti, ko je bil še čas za to in so za to blaznost neposredno ali posredno odgovorni.

Vir fotografije: Slomšek.net