Od sladkih obljub k dejanjem voditeljev

vodimOblikovanje vlade za udejanjanje ključnih sprememb

Najprej strateški cilji, potem izbira ustreznih posameznikov! Proces gre od definiranja glavnih ciljev mandata vlade k njenemu oblikovanju in upravljanju udejanjanja z definiranjem podciljev, alokacijo potrebnih virov in postavitvijo prioritet ter merjenjem doseganja le teh (glej Rummler in Brache »Improving Performance«). Ne gre za vlado najbolj uglednih posameznikov, ampak za vlado ministrov, ki bodo znali udejaniti potrebne dogovorjene strateške spremembe in za ministrstva, ki bodo vsebovala vsa potrebna strokovna področja za udejanje le teh. Ministrstva naj bi bila oblikovana za udejanjanje ključnih ciljev zapisanih v koalicijski pogodbi in ne okoli predsednikov strank v koaliciji (glej primer švicarske in finske vlade dostopen na internetu, npr. ministrstvo za gospodarstvo in izobraževanje, ministrstvo za zdravje in socialo). Za izboljšanje vsebine programov in kakovostnih izvajalcev bo moralo priti v mali Sloveniji do konsolidacije političnih strank po vzoru evropskega parlamenta s povišanjem praga za vstop v državni zbor, saj se zaradi pomanjkanja virov povezujejo tudi največji proizvajalci avtomobilov okoli skupnih projektov razvoja. Za normalno delovanje državnega zbora in njegovih teles bi stranke morale zagotoviti normalno razmerje 1:1 med družboslovjem in tehniko tudi preko svojih kandidatov na volitvah. Pri vsakem naj bi bilo navedeno v katerem odboru DZ bo deloval, da bodo zakoni bolj kakovostni. Retorika ni dovolj, potrebno je poznavanje stroke odbora.

Preveliko število političnih strank in stalno ustanavljanje novih pred volitvami pomeni, da stranke ne morejo dozoreti, so avtokratsko vodene s strani ustanovitelja, nimajo programov na osnovi svojih vrednot za ključne probleme sedanjosti in izzive prihodnosti, za njihovo udejanjanje nimajo zadostnega števila sposobnih in usposobljenih posameznikov, posebno za predsednika vlade in za ključne ministre (vsaka stranka naj bi razkrila kandidate pred volitvami poleg programa). Vse to se vidi pri obravnavi zakonov v državnem zboru, ki niso posledica prioritet njihovih programov zapisanih v koalicijski pogodbi, ampak so prej posledica poznavanja in interesa posameznih poslancev oz. interesnih skupin v posameznih strankah. So parcialni. Nemogoče je samo zmanjšati odlive iz proračuna, če se hkrati ne povečajo prilivi. So pavšalni. Zmanjšujejo se pavšalno plače in število zaposlenih, namesto da bi preverili, kateri državni organi nudijo nujno potrebne storitve državljankam in državljanom. Za tiste, ki jih rabimo, bi povečali učinkovitost in tako zmanjšali odlive iz proračuna z ustrezno organiziranostjo, optimizacijo procesov, uporabo IT ter s stalno meritvijo zadovoljstva uporabnikov kot osnovo za variabilni del nagrajevanja.

Pri vsakem predlogu zakona bi se poslanke in poslanci lahko vprašali, v kolikšni meri bo ta zakon izboljšal življenja državljank in državljanov? Davkoplačevalci plačujemo državo, da nudi storitve, ki jih potrebujemo – in ne zato, da imajo uradniki službe!

Od sladkih obljub k odločnim dejanjem voditeljev

V kratki knjižici »Priročnik pozitivne revolucije«, ki jo priporočam vsem odločevalcem in tudi kot argument podpornikom sprememb v svojih okoljih, svetovno znani guru na področju ustvarjalnosti Edward de Bono pravi, da ima pozitivna revolucija tri podporne točke:

Načela za pozitivno revolucijo obsegajo učinkovitost, konstruktivnost, spoštovanje, samoizpolnjevanje in prispevek.
Metode. Potrebo po metodah in orodjih pojasnjuje takole. Pleskar za pleskanje uporablja čopič. Kuhar uporablja za kuhanje posodo. Tesar uporablja žago za rezanje lesa.

Moč. Pozitivna revolucija ne uporablja moči nasilja. Uporablja pa moč dojemanja, informacije in učinkovitosti.
Pripravljenost državljank in državljanov na spremembo. Edward de Bono nas opozarja: »Ljudje, ki imajo oblast, svojo inteligenco uporabljajo za zaščito svoje pozicije. Gledajo samo na svoje kratkoročne interese, ki so potrebni za preživetje. Inteligentne osebe v glavnem uporabljajo svojo inteligenco za napade, kritiko in grajanje drugih oseb pod krinko »kritičnega iskanje resnice«. Vsi drugi dovolj inteligentni so nezavzeti, imajo svoje lastno življenje in verjamejo, da je njihovo občasno sodelovanje na volitvah  velik prispevek lokalnim in svetovnim zadevam«.

Pri tem definira devet nivojev obnašanja glede na prispevek (“Dejanja govorijo glasneje kot besede”, pravi pregovor): Prvi – oseba je vodja in organizator. Drugi – oseba veliko prispeva. Tretji – oseba je dober sodelavec v skupini šele potem, ko dobi določeno nalogo. Četrti – oseba je pozitivna, razumevajoča, vesela in simpatična. Peti – obnašanje osebe je nevtralno in pasivno. Šesti – oseba se obnaša kritično, negativno tudi destruktivno. Sedmi – oseba se obnaša popolnoma sebično. Osmi – oseba uporablja silo za doseganje svojih ciljev. Deveti – oseba je izven zakona.

Opozarja: na osnovi svojega položaja so učitelji, zdravniki ali novinarji na drugem nivoju, ker so v položaju, da mnogo prispevajo. Toda učitelj je lahko tudi četrti nivo ali celo peti nivo. Mnogi novinarji se nahajajo na šestem nivoju.

Verjamem, da boste znali uvrstiti sebe, svoje bližnje in javne osebnosti ter da vam bo tako lažje pri odločanju na naslednjih volitvah, državnozborskih ali lokalnih, pri poslušanju in gledanju informativnih oddaj itd.

“Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, kajti kot je rekel, ni imel časa, da bi nabrusil rezilo.”
Anthony de Mello, Žabja molitev

Besedilo je nadaljevanje prispevka Vojna zvezd politike.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.