Od rumenega tiska do Kristusa

0
324

Svet bo lepši, če ga bomo videli v stvarnih barvah. In pri tem imajo veliko, dragoceno in skoraj nepopravljivo in nenadomestljivo poslanstvo novinarji. Če bodo slikali življenje v takšnih barvah, v kakršnih je in v kakršnih bi naj bilo (kajti tudi življenje je treba kultivirati – ne pa ga kvariti).

Bistvo rumenih medijev

Tako rekoč od nekdaj smo navajeni, da se v rumenih medijih govori, piše in predvaja o zasebnem življenju slavnejših ljudi. Rumeni mediji torej pobirajo drobtinice ali opisujejo vrhove ledenih gora iz življenja, delovanja, obnašanja, govorjenja in odnosov bolj znanih osebnosti iz našega okolja in časa. Ker so ti ljudje na »pomembnejših« tirnicah, ker so na »težko dosegljivih« položajih, ker so v »odmevnih« okoljih, se jih lotevajo tovrstni mediji, ki vidijo ali najdejo vsako podrobnost, ki bi utegnila zanimati njihove bralce ali ki bi osebam, o katerih pišejo, morda predstavljala celo opozorilo. Opozorilo, da se v kakšni zadevi ne morejo igrati, ampak da so dolžni v njej ravnati pošteno in se ne izneveriti tistim, ki jih »gledajo navzgor« in tako delajo tudi za slavne pri sebi. V tem primeru bi rumeni »radovedneži, stikalci in obveščevalci« opravljali celo etično poslanstvo. Za marsikoga pa velja nasprotno. Če hoče kdo postati velik, pomemben, znamenit in slaven, mora priti in se pojaviti v (rumenih) medijih.

Mediji ustvarjajo lestvice vrednot

Še več. Mediji nam s svojim informiranjem, predvsem pa s svojim formiranjem postavljajo in ustvarjajo lestvice vrednot, ki so včasih bolj, včasih manj pristne. Te »lestvice vrednot« ali svetovi, ki nam jih prinašajo in ustvarjajo (včasih tudi konstruirajo, montirajo, inscenirajo) posamezni in različni mediji, včasih pa tudi skupine medijev, imajo na njihovega porabnika in uporabnika sugestiven in določujoč vpliv. Ni pa lepo, če se (rumeni) medij kot orodje znajde v rokah »centrov moči«, če slednji upravljajo z njim, zaradi česar postane sredstvo za posredovanje miselnih predstav in vrednotenj, ki so po volji še večji zmedi »v deželi«, še močnejšemu utrjevanju in razraščanju omenjenih centrov. Ti niso samo centri politične, gospodarske, kapitalske in ideološke moči, ampak prav zaradi tega ustvarjajo tudi razredno družbo, v kateri se povečujejo in pospešujejo socialna razslojenost, premoženjska revščina in različne oblike izključenosti ter zavrženosti iz različnih ali kar vseh oblik skupnega, družbenega življenja. Mediji imajo danes izjemno vlogo. Lahko so »zidarji« nove prihodnosti; lahko pa s svojim povprečnim, brezbrižnim in celo zanikrnim delom novo družbo naravnost onemogočajo oziroma mečejo njeni gradnji pod noge polena.

Porazdelitev medijev in dostojanstvo obravnave

Samo po sebi se postavlja vprašanje razmejitve med mediji. Kot mi je znano, je ustaljena in uveljavljena (vsaj) razdelitev na resne in rumene medije. Resni naj bi se ukvarjali z resnimi stvarmi in jih obravnavali. Rumeni naj bi se, kakor sem malce nakazal prav zgoraj, ubadali z manj nujnimi, postranskimi, a vseeno zanimivimi zadevami, ki naj bi na pošten in dostojen način popestrile vsakdanjo sivino delovnega in službenega okolja, enoličnosti domačega vsakdana, v koordinatah katerega se giblje današnji običajni človek. Poslanstvo rumenih medijev nikakor ni nesmiselno. Tudi če obravnavajo nebistvene in obstranske pojave v življenju in delovanju družbe ter ljudi, po mojem mnenju svoje poslanstvo razumejo in odgovorno opravljajo,  če to delajo taktno, z mero, dostojno, spoštljivo, obzirno in konstruktivno; če ne žalijo obravnavane teme ali osebe ali dogajanja; če sprejemnika s tem motivirajo k odgovornemu, poštenemu, zavzetemu in razumnemu zavzemanju v življenju ali pri določenem delu; če posredujejo spodbudne in dobrodošle, praktične in uporabne zanimivosti, nasvete in prakse.  V tem primeru so ali bi bili rumeni mediji kakor začimba v juhi ali pri jedeh, ki je potrebna, da so jedi, potrebne za preživetje, okusne in sočne.

Omenjena porazdelitev medijev se nanaša torej na njihovo prevladujočo tematiko, na njihov predmet obravnavanja. A kakor obstaja med temi mediji razlika glede na obravnavo, se morajo, tako sem prepričan, vsi mediji, rumeni in manj rumeni, torej resni, ukloniti in pokloniti poštenosti, verodostojnosti, objektivnosti, celovitosti. Gre torej za takšno politiko poročanja o posameznostih, ki ne ogroža, ne spodbija in ne krní ali okrni celovitosti. Vsi so poklicani, da so »neodvisni« od centrov moči, kapitala, zasebnih interesov ipd. Vsi so poklicani, da so v službi resničnih človekov pravic, da niso hlapci določene »parcialne« politike, da ustvarjajo razumno in trezno lestvico vrednot in končno, da oblikujejo človeka v nekoliko boljšega, ne pa, da so pripravljeni in voljni »za skledo leče« prodati svoje delo in svoj medij ali pa da se požvižgajo na usodo končnega uporabnika. Da jim je vseeno, ali ga bo ta medij formiral ali deformiral, zavedel ali vzpostavil, ga uničil in zmaličil ali osvobodil in zgradil …

Mediji so velik dar 

Prav v vsem tem se kaže, da so mediji velik dar. Toda ustvarjati in oblikovati jih mora zrel, pošten in odgovoren človek – delavec. Postati morajo »center« resnice, kajti iz tega centra se kakor v koncentričnih krogih širi novica, dobra ali slaba, resnična ali zavajajoča. Zato je odgovornost novinarjev in urednikov mnogo večja kakor odgovornost uporabnikov – čeprav tudi ti niso brez nje. In če je tako, je razvidno, da morajo biti oblikovalci in ustvarjalci medijev res izgrajene, dostojne, izkušene in verodostojne osebnosti, ki zanje ni dovolj le tehnično obvladovanje jezika in svojega poklica, temveč je potrebno, da imajo tudi moralno, kognitivno (spoznavno), duhovno in človeško integriteto.

Senčna in temna plat medijske stvarnosti

Do sedaj sem govoril o sončni podobi (rumenih) medijev. Žal obstaja tudi senčna in temna plat te stvarnosti. Ali niso mnogi (rumeni) mediji postali prodajalci obscenih vsebin, ki si polnijo denarnice na račun propada uporabnikov in celo otrok. Ali niso mnogi takšni mediji postali režimski »botri«, ki podpirajo režim, ki sam od sebe ne bi mogel shoditi in tudi zdaj ne more, saj je njegov temelj prevara in izključevanje. Skratka, ali niso mnogi tovrstni mediji leva ali desna roka oblasti, ne da bi bili to iz razloga državotvornosti ali spoštovanja do institucij, ampak iz razloga ohranitve finančnega deleža, udobnega položaja in brezskrbnega življenja, ki pa takšno nikakor ne more biti, vsaj če se človek ozre vase, če se hoče srečati in se sreča s sabo, kajti takrat peče in peče, da, grize v vesti.

Na kratko povedano, ali niso naši mnogi tako rumeni kakor t. i. resni mediji postali »prostor obrekovanja ali opravljanja«, okolje, ki so ga včasih napolnjevale vaške klepetulje, mesto, v katerem se bahači in ošabneži derejo drug na drugega, si poredno na- in podstavljajo polena, kjer kričijo na vse grlo, kajti če bi govorili normalno in trezno, jih bojda ne bi slišal (in uslišal) nihče. Zato so se sprevrgli v okolja, kjer vpijejo na ves glas kakor otroci, ki se v trgovini valjajo po tleh, ker od staršev niso dobili zaželenega, pa čeprav imajo vse in več kot dovolj, a so še vedno nezadovoljni. Ali niso premnogi naši rumeni in resni mediji postali kakor vrtiljak, ki se vrti in vrti, teče in teče, dokler človek izmozgan od slabosti in vrtoglavice, bolan v glavi in na telesu, ne omahne, pade in trešči na trda ter realna tla, za katera Bog daj, da bi mu odprla oči, da bi videl, da je svet lep in da mora biti takšen tudi sam.

Pa smo pri Kristusu

Svet bo lepši, če ga bomo videli v stvarnih barvah. In pri tem imajo veliko, dragoceno in skoraj nepopravljivo in nenadomestljivo poslanstvo novinarji. Če bodo slikali življenje v takšnih barvah, v kakršnih je in v kakršnih bi naj bilo (kajti tudi življenje je treba kultivirati – ne pa ga kvariti). Toda za takšno poslanstvo je potreben izkušen, izobražen (v vseh pogledih, ne le v tehničnem oziru ali v ozki profesionalni stroki), celovit, urejen, vrednostno orientiran, resnično razumen, pošten, moder in dejansko pravičen človek.

In zopet smo tam, kjer se vse dobro začne. Pri Kristusu! On namreč človeku kaže in razodene njegovo najvišjo poklicanost, vrednost in dostojanstvo – in mu ga tudi podari. On naredi iz človeka človeka. Iz ranjenega človeka pravega, pristnega in pravičnega človeka. To je treba uvideti, to pot prehoditi.  In jaz bom postal resnično takšen, kakršen sem, in ti, kakršen si, in on, kakršen je … in mi, kakršni smo. Vsa prenova se torej začne pri tem. Če pa pride in se zgodi prenova človeka, pride do prenove zakona in družine, novinarjev in medijev, službenega okolja, družbe … stvarstva! Ali nismo poklicani, da se tako prerodimo in v tem duhu prerodimo tudi vse stvarstvo?!

Tako smo prišli do konca razmišljanja. O poslanstvu (rumenih) medijev, o trenutni praksi in o Kristusovi vlogi. Ali ni poklic, obravnavan v prejšnjem odstavku, poklic, ki je pred vsemi drugimi poklici? Če dobro opravimo ta primarni poklic, bomo zlahka opravili tudi sekundarnega, tistega, ki ga opravljamo v vsakdanjem življenju. Ta dva poklica sta namreč notranje povezana in se medsebojno dopolnjujeta. Tako bomo imeli dobre novinarje in z njimi medije, s tem pa tudi bolj celostno ekološko življenje.

Prijava

Za komentiranje se prijavite