Od relativnosti h karizmatičnosti

16
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Večkrat nanese neformalna debata na zanimivo področje organizacije “desnega” pola prebivalstva (namesto desnega, si lahko vstavite “konzervativnega”, “katoliškega”, “demokratičnega”, “pomladnega” ali kaj podobnega, saj vsi pojmi ustrezajo), ki takoj iznese na plan kar veliko razočaranja ali celo obupanosti nad aktualnim in brezizhodnim podrejenim položajem. Silna želja po enotnosti, a hkrati takojšna kritika vsega in vsakogar, so simptomatična reakcija in hkrati povod za nujno dozo pesimizma.

Slovenci smo nasploh nagnjeni k temu, da smo sami s seboj v nasprotju. Imeli bi enotnost, a hkrati bi ljubosumno pazili, da bo vsaka posebnost čim bolj prišla do izraza. Zdi se, da bi najraje živeli v federativni Sloveniji, ki bi jo sestavljalo najmanj 10 različnih republik in kjer bi vseh 200 občin ohranilo popolno samostojnost. In v to razdrobljenost najraje vnesemo dve ostri začimbi: rivalstvo in ljubosumje. Te lastnosti imajo značaj nadideološkosti in nadpolitičnosti, saj ob dodatku denarja in vprašanju njegove razdelitve nastane iz teh lastnosti pravi boj na vse ali nič, kjer v parlamentu hitro stopijo skupaj poslanci iz istih regij in mirno pozabijo na svojo strankarsko pripadnost.

Kaj nam torej manjka, da bi enotnost res lahko ali imeli v delujoči in zadovoljivi obliki, ali pa željo po njej enkrat za vselej pokopali, kakor recimo utopični socializem? Ena izmed osnov je vsekakor zavest, da prav »desni« pol izhaja iz demokratičnih načel – torej je pot do enotnosti precej težja, saj je treba upoštevati pravico do svobodnega izražanja mnenj. Ta zavest nam dela izredne probleme, saj bi težko našli »desno« organizacijo, kjer bi se izražanje kritičnih mnenj zelo hitro ne označilo za rušitev enotnosti in ne našlo še kakšnega zunanjega dejavnika, ki spodbuja tako rušenje zaradi lastnih koristi ali slabih namenov. Ne bi rad zašel v konkretne primere, saj sem prepričan, da si jih bralke in bralci kaj hitro lahko zamislijo več kot dovolj. Že samo na polju »pomladnih« strank jih lahko najdemo skoraj na dnevni ravni. Ozrite se naokoli in iste podobe se nam odvrtijo pred očmi.

Demokratični dialog je možen le ob nekaterih nujnih pogojih. Najprej mora biti pripravljenost za razmišljanje o novih, tujih pogledih. Kaj pomaga dialog o izvršenih dejstvih? Takrat je samo še kritika… Bojim se, da se v osnovi naš »desni« prostor najprej odloči in šele nato pogovori. Pomisleki so napoti in se jih zato hitro omalovažuje; da bi omahljivce prepričali, pa je dobro vplesti še kakšno osebno diskreditacijo in tako zagotoviti, da se zadeve vrtijo o osebi ali osebah in ne o vsebini.

Naš problem je, da ob izogibanju resnični razpravi uničujemo tudi razvoj intelektualnih naporov, kjer bi se trudili doseči nove poglede, nove argumente in nove rešitve. V iskrivi debati dobronamernih bi hitro našli nastavke elite, ki bi iz povprečja začela izstopati in hkrati na sebe vezala zanimanje drugih. Kar zamislite si udeležbo na kakšni konferenci: ste raje sedeli in poslušali vnaprej pripravljene monologe ali pa je pozornost pritegnilo omizje s kresočimi se mnenji in voditeljem, ki je znal izzivalno peljati pogovor? Prav tu delamo napako mi, ki na »desnem« polu takega pogovora ne znamo sprejeti kot pogovor o vsebini, ampak smo hitro užaljeni, če sogovorniki niso enotni.
Za odprt dialog pa najprej potrebujemo samozavestne mnenjske voditelje: ljudi, ki znajo odkrito in z argumenti (temelječimi na znanju in izkušnjah) o vsebini kaj povedati. Prav tu smo pa na »desnem« polu najbolj šibki. Vzgoja voditeljev se je iz nerazumljivih razlogov umaknila zelo daleč iz zavesti naših organizacij. O tem, kaj naj bi voditelji bili in kako bi jih izbrali, prevladuje nekakšna doktrina vzgoje »prvih med enakimi«, ki pa so bolj ali manj v poslanstvu služenja in ne vodenja. Del tega vidim v šolah, kjer so vodstveni položaji naprteni tistim učencem in dijakom, ki nato dobijo dodatno delo. Podobno se zadeve odvijajo tudi na farah in v okviru drugih katoliških organizacij. Vodenje se vidi kot nekakšno tehnično opravilo, za kar je sposoben tako rekoč vsak, ki doseže potrebno starost.

Načelo egalitarnosti (kjer smo spet Slovenci v čudnem nasprotju s samimi seboj, saj glede na vse objektivne raziskave sodimo med najbolj »enake« narode v Evropi, hkrati pa smo prepričani točno v obratno) nas je tako prevzelo, da smo pripravljeni hitro prirezati peruti tistim, ki bi stopili malo bolj v ospredje. V takem vzdušju bomo težko vzgojili odgovorne voditelje, ki bodo izmed mladih pripravljeni na sprejem bremena oblikovanja javne razprave.

Mislim, da se bomo morali vseeno vrniti k zgledom generacije mladih in njihovih voditeljev iz časa pred, med in po drugi vojni, ter v begunstvu in kasneje emigraciji. Res, današnja mladina je precej drugačna v svojih potrebah in željah, kot je bila mladina tistih dni. A za začetek bo treba razmisliti o tem, da mladine ni treba crkljati (ne telesno in ne psihično), saj jih to ne bo izzvalo. Recimo, da je biti ganjen nad množičnostjo oratorijskih animatorjev širom naše dežele lahko, če je to dejanski vrhunec mladinskega udejstvovanja. A vendar se zdi, da se prehitro zadovoljimo z zelo majhnimi rezultati. Zakaj vsa ta množica mladih ne razvije talentov mladih udeležencev tako, da bi posegla na področje športa (si predstavljate katoliško poletno medžupnijsko ligo mladih v nogometu, odbojki, košarki, atletiki?) in kulture (katoliški poletni dramski festival ali festival veseloigre…)?

Organizacijo je treba krepiti in v takih okvirih dati priložnost mladim, da se kalijo (tudi v tekmovalnem duhu) in razvijajo. Sam bi pričakoval, da bo leto za letom ta množičnost dobila tudi kakšne bolj otipljive rezultate na drugih področjih: morda v razmahu mladinskih pogovornih skupin, ki bi se upale lotiti malo bolj resnih tem naše državne sedanjosti in bodočnosti? Za razvoj mladih v odgovorne državljane in voditelje bodočih rodov bo potrebno vseč jasne besede, discipline in tudi zahtevnosti pri sedanjih voditeljih. Lahko je biti mladinski voditelj, če je za to potrebna le uglašena kitara in dobra volja. V strahu, da bi mlade izgubili, smo se oprijeli lahkotnosti in prilagodljivosti, kar pa je privedlo do cenenosti – te pa nihče več ne kupi.

Slovenski »desni« pol, bo moral v bližnji prihodnosti opraviti veliko razpravo o lastnih ciljih, lastnih prepričanjih in lastnih vrednotah. Ta bo morala biti dvosmerna – od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Obeta se nam katoliški shod, ki je lahko del te razprave. Prav bi bilo, da bi se o njegovih ciljih malo več pomenili že zdaj, sicer bo vse skupaj banalno enkratno. Nič ne bi bilo narobe, če bi ta shod nadgradili tudi s sinodo slovenske Cerkve. Prepričan sem, da bi po zgledu papeževega pristopa in poziva k iskrenosti (sinoda o družini) lahko odkrito spregovorili o marsikateri temi, ki nas tare. Tudi politični programi bodo morali biti stvar resne prevetritve: do razvoja ne bomo prišli, če bomo zgolj premetavali stare ideje in besede.

V tem času pesimizma in naveličanosti bomo postavljeni pred izziv, kako »desno« vizijo oblikovati, predstaviti in izpeljati, da bo z zaupanjem sprejeta in večinsko podprta. V to razdrobljeno in razdeljeno deželo moramo vnesti javno razpravo, ki bo ljudem dala zaupanje, da enotnost ni hkrati tudi odpoved lokalnim posebnostim in potrebam. V taki javni razpravi pa bomo močni le v toliko, kolikor bodo iz lokalnega okolja zrasli sposobni voditelji. Iz sposobnih voditeljev pa si lahko obetamo tudi kakšnega karizmatičnega narodnega ali cerkvenega voditelja.

Vzgoja se začne v najbolj oddaljenih majhnih krajih, kjer bodo o problemih razmišljali in razpravljali ne le možakarji v gostilni, ampak predvsem mladi, ki bodo izzvani, da poiščejo realne rešitve. Prva naloga nove vzgoje je obrniti mlade od čakanja na druge in jim vcepiti odgovornost za lastno prihodnost. Ne more biti za nas »normalno«, da smo med prvimi narodi sveta po statistiki razširjenosti izvenzakonskih skupnosti, deleža krstov otrok neporočenih staršev in po starosti otrok, ki še vedno živijo pri starših. To kaže na popolno odsotnost odgovornosti in iz takih statistik si ne moremo obetati kakšne svetle prihodnosti, saj iz takih razmer ne bo kredibilnih voditeljev. Na vse to mislim, ko se navdušujem za resen in poglobljen dialog usmerjen v prihodnost.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. “Vzgoja voditeljev se je iz nerazumljivih razlogov umaknila zelo daleč iz zavesti naših organizacij.”

    Nerazumljivih? Jaz pa trdim, da so še kako “razumljivi”! Razloge delim v dve skupini:

    UDBA in prostozidarji so podtaknili svoje ljudi, ki vtikajo palico med špice kolesa.

    Vodja ne dopušča razvoj karizem, saj ga ogrožajo.

  2. Zanimivo: “smo med prvimi narodi sveta po statistiki razširjenosti izvenzakonskih skupnosti, deleža krstov otrok neporočenih staršev in po starosti otrok, ki še vedno živijo pri starših”. Ja, nekatera prva mesta nam niso v ponos …

    Drugo: mladinski animatorji. Pritegne akcija, konkretna dejavnost. Na oratoriju je lepo,’imamo se fajn’, tudi če je naporno – a kam ponikne vsa ta mladina po oratoriju? No, ne vsa, toda kar nekaj jih je, ki med letom cerkve od znotraj ne vidijo prav pogosto. Je to pravi lik animatorja?

    Podobno bi lahko modrovali pri politikih, javnih delavcih ipd. Zgolj sklicevanje na krščanske korenine in vrednote ni dovolj. »Po njih delih jih boste spoznali …«

    Na splošno: preveliko prilagajanje te naredi neverodostojnega in neresnega. Na verskem področju še toliko bolj. ‘Mrzel ali vroč’ – in ne mlačen, obračajoč se po vetru in tržnih zakonitostih (ponudba – povpraševanje). Sicer pa se vse začne in konča pri družini: trdne družine so vedno bile vir in steber pokončnih kristjanov in državljanov. Družina pa je že dolgo na udaru in tisti moteči dejavnik, ki ga z vsemi topovi rušijo. Samozavestni, z lastno glavo misleči utegnejo biti moteči – lažje je manipulirati z ‘brezvretenčarji’ …

  3. Pri nas je tisti, ki se poteguje za pravico, osovražen. Ne samo s strani oblastnikov ampak tudi od malih ljudi.
    Zelo hitro izgubiš vse sogovornike. Celo več, še v navijače za oblast se spremenijo. V navijače za krivico.
    Sprašujem se, ali je tako tudi med drugimi narodi?

  4. Vprašanje je, ali od človeka želimo in pričakujemo, da razmišlja in da razmišlja s svojo glavo, ali pa nas to moti. Če pričakujemo, da človek, mlad človek, mlad kristjan svobodno razmišlja, potem to predpostavlja neko temeljno toleranco dialoga in pluralnosti mnenj. Ne le toranco, tudi spodbudo za tak pristop.

    Na slovenski “desnici”, tudi katoliški, je žal, verjetno tudi zaradi zgodovinske izkušnje, zelo močan obraten, že celo kar paranoiden pristop. Izključevalen. Skratka, če nekdo o čem malo po svoje razmišlja, je hitro sumljiv. Ni “pravoveren”. Je moteč. Morda je podtaknjen iz Murgel. Npr. vzajemna netolerantnost med nekaterimi pristaši SDS in N.Si in obojih na SLS spominja včasih že kar na deželno blaznico, ne na neko razumno civilizirano skupnost.

    Potem imamo pa “mlade katolike”, ki ob prvi verbalni preizkušnji z nevernim okoljem stisnejo rep med noge. Izven prijetnega druženja “istomislečih”, kjer se fino imajo, malo kolektivno pomahajo z rokami ob kaki pesmi, menda sakralni, ampak vsebine nihče niti dobro ne premisli, ni od vere navzven skoraj ali povsem nič. Nobenega prepričanja. Prepričanje prepuščajo Luki Mescu in podobnim.

    Če na “desnici” ne bo svobodnega, dialoškega, pluralnega okolja, kjer bojo vse stvari, vključno z vero ali politiko, globoko premišljane in tolerantno prediskutirane, individualno in v skupnosti, potem ne bo prepričljivih pametnih ljudi, ki bi se s svojim ratiom odgovorno odločali in ne bo ne dobrih voditeljev, ki bi prepričali svojo ( katoliško) skupnost, kaj šele da bi prepričali svoj narod ali evropsko družino narodov.

    Še naprej bomo lahko samo jamrali, kako smo “bogi”, ker imajo komunisti tako vse v rokah …

      • Kdo to protežira? Papež? Kateri papež? Naši škofje? Kateri? Katoliški mediji? Kateri? Katoliške organizacije? Katere? Za tako težko trditev rabiš dokaze in si jo skoraj dolžan argumentirat.

        • Mogoče jaz lahko malce odgovorim na to tezo komentatorja Zdravka.

          Luzerska mentaliteta razumem predvsem nezmožnost videti slovenske Cerkve v širši evropski sliki, odprto soočiti se z problemi na terenu – primarno stanje mladinske pastorale, stanje glede urejenosti delovanja določenega dela župnij (osamljenost duhovnikov, alkoholizem), spodbujanje avtonomije laikov, kjer je le-ta potrebna (gospodarsko vodenje župnij) ter napačna družbeno-politična ocena situacije ter popuščanje Cerkvi sovražnim silam s strani klera oz. nepokončnost (sprejem Zidarja v Vatikanu, podpora Škrabčevemu lobiju, nerazkritje homoseksualnih lovk ki segajo v Cerkev).

          Kdo to protežira:
          – problematično je vodstvo časopisa Družina, ki je kljub svoji zgodovinsko neprecenljivi vlogi trenutno uredniško preveč povezana direktno z škofi in ne odpira teh tem
          – Radio Ognjišče občasno glede nekaterih teoloških tem nekritično zajadra v površinski ekumenizem (revija ognjišče je tu presenetljivo res trdna)
          – del laiškega vodstva, ki se ne odziva na krizo mladinske pastorale in se (čeprav sta sama po sebi pozitivna in vredna ohranitve) zanaša na Stično in Oratorij
          – določene laiške organizacije, ki ne zmorejo preiti v širšo akcijo (impotentno društvo katoliških izobražencev, cel kup manjših pobud od katerih nekatere sejejo zmedo – npr. Karizmatična prenova v Duhu)

          Med bolj pozitivnimi bi sam izpostavil:
          – Karitas
          – revijo Ognjišče
          – skavte (ki se trudijo ampak jih del katoliške avantgarde vleče nazaj in zato ne morejo številčno zrasti)
          – katoliške založbe, ki vseeno izdajo veliko dobrih duhovnih katoliških knjig, poslujejo preudarno, trdo delajo
          – določena župnijska občestva, ki trdo delajo, imajo aktivne molilne skupine, se trudijo z resnim pristopom
          – nekatere pobude (iskreni.net, zavod Živim)

          • Gospod Rok,
            ste v vašem razmišljanju upoštevali dejstvo, ds je Cerkev zelo hierarhična organizacija? Da se brez škofa lahko le malo stvari zgodi?

      • Cerkev protežira??? Močno dvomim. Trdim, da je pravilneje imenovati kakšen sloj v Cerkvi, ki to protežira. Ali pa nekaj posameznikov.

        :::::::::::::::::::::::::::::::::::::

        Cerkev je skrivnostno Jezusovo telo sestavljena iz Jezusa, klera in laikov…

      • Torej naša, Cerkev pri Slovencih. Naša gospoda, dostojanstveniki. Naši škofje, tisti ki plešejo na odru v Stični. Naj bo kar dovolj za identifikacijo. Oni podpirajo to “dvigovanje” rok in petje in potem vse tako kot je bilo, do naslednjega leta. Njim je pomembno, da se “mladi katoliki” zberejo takrat ko jih želijo, ko pa stisnejo rep med noge, pa nič zato.
        Oni podpirajo vero, dokler je prazna in nenevarna oblastem. Dokler je v zakristiji vsa modrost in svoboda, zunaj pa samo leporečenje in suženjstvo. Vsaj od revolucije dalje je tako.

  5. Frančišek pa je okrožnico strnil v glavnem v 202. Odstavku, ki pravi:

    202. Mnogo reči mora urediti svojo smer, toda pred vsem se mora spremeniti človeštvo. Manjka zavest skupnega izvora, vzajemna pripadnost in bodočnost vseh in za vse. Ta osnovna zavest dovoljuje razvoj novih prepričanj, dejanj in oblik življenja. Tako izstopajo veliki izzivi omike, duhovnosti in vzgoje, za kar bodo domnevno potrebni dolgotrajni postopki obnove.

    Kaj? Kako? In kdo?
    Mislim, da je sleherniku jasno, da nekaj kar ljudje »rabijo«, jim je treba nuditi, drugače bodo pridobili, kjer je pač možno, na belo, sivo ali črno. Vemo, da kar ni belo je končno dražje in tu se pojavijo zlorabe, tudi uradno. V tem pogledu je popolnoma napačno ravnanje tudi pri Greenpeace. Ljudem je treba ponuditi izbiro in ko bo ta na trgu, bo vse kar je do sedaj nujno in škodljivo, opuščeno, ker ne bo donosno. Nikoli se v takih primerih ne obnesejo prepovedi, temveč položaj samo poslapšajo. Posebno v tem primeru, ko je življenskega pomena.
    Odgovor na ta vprešanja so v štirih. točkah v»BERI KNJIGO STVARSTVA« in če želiš mir, varuj stvarstvo«.
    1) je zagotovitev virov sie.
    2) izboljšati izkoristek
    3) okolju prijazne vire.
    4) »širiti okoljsko odgovornos«.

    To kar sicer izgledajo dandanes napotki posvetni stroki, je dejansko bistvo vere, zato Frančišek navaja:
    214. Politiki in različnim združenjem pristaja prizadevanje za zavedanje ljudi. Tudi Cerkvi. Vsa krščanska občestva imajo važno vlogo v tej vzgoji, ki jo morajo izpolniti. Pričakujem, da se tudi v naših semeniščih in verskih vzgojnih hišah, vzgaja za resno odgovornost.( A la política y a las diversas asociaciones les compete un esfuerzo de concientización de la población. También a la Iglesia. Todas las comu¬nidades cristianas tienen un rol importante que cumplir en esta educación. Espero también que en nuestros seminarios y casas religiosas de for¬mación se eduque para una austeridad responsa¬ble,) (St.163. Od.214)

    Spreobrnenje je tako kakor v sv. Pismu jedro pisanja, samo, da je tu predvsem v vidiku življenja na zemlji, toraj za preživetje, ker je okrožnica namenjena vsem ljudem dobre volje, čeprav je povsem povezano z bistvom našega Ustvarjenja. To povezanost večkrat omenja po odstavkih.

  6. Zanimivo in koristno razmišljanje o problemih naše stvarnosti, posebej na konservativni vrednotni strani. Problem demokratičnega dialoga je v pomanjkanju poslušanja in stvarnega pogovora. Prepogosto zadeve gredo ad personam z cinizmon, namesto ad rem v človeški spoštljivosti. To se kaže tudi pri Časnikovih komentatorjih, žal !? Kot drugi problem je praksa neodgovarjanja na sporočila vsakemu človeku, ker je to demokratična dolžnost vsakega odgovornega človeka.
    Iz avtokratskega časa je praksa neodgovarjanja, ker avtokrat je samozadosten, odgovarjanje je praksa demokratov, ker gre za spoštovanje vsakega človeka. Te vrednote so popolnoma zapostavljene.

  7. Dobronameren članek z dobrimi idejami. Pogrešam pa dejstva, da naš javni prostor ni povsem “razdejan”. Imamo udarne publiciste, zgodovinarje, raziskovalce, kot Juhant, Štuhec, Senegačnik, Dežman, Žadela, Vasle, Šurla, Boštjan Turk, Pavle Ferluga, Petkovšek, Petek, Maja Sunčič … in še preštevilni drugi, ter politike, zbrane zlasti v SDS (Janša, Tanko, Gorenak, Zver, Grims, Irglova …), ki skupaj s civilnimi iniciativami, raznimi odbori ter svojim volilnim telesom ter podporniki oblikujejo trdno miselno podlago, na kateri raste demokracija in z njo spremembe. Veliko se je že spremenilo na bolje in to kar trdno astoji, bi bilo res nespametno rušiti, da bi začeli graditi na novo. Morda v tem članku ni bilo tako mišljeno, toda v mnogih podobnih člankih, ki zahtevajo, da se vse začne na novo, se skriva prevratništvo zaradi prevratnštva. Recimo v tem stavku: “Slovenski »desni« pol, bo moral v bližnji prihodnosti opraviti veliko razpravo o lastnih ciljih, lastnih prepričanjih in lastnih vrednotah. Ta bo morala biti dvosmerna – od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol.” tiči, vsaj jaz tako razumem, veliko nezaupanje do ljudi, ki se že četrt stoletja trudijo za demokratične spremembe, obsodbo prejšnjega sistema (in zločincev), dostojen pokop mrtvih in revizijo zgodovine. To se mi zdi malo nehvaležno do ljudi, ki so v bistvu žrtvovali življenje, saj se jim zdi življenje v laži nesmiselno.
    Poglejmo zadnjo poniglavost NS1 s sprejetjem ponižujočega zakona o prikritih vojnih grobiščih in dostojnem pokopu žrtev. Gre za Faustovsko pogodbo, kot je proniciljivo dejanje opredelil Marko Štrovs v Demokraciji.

    Kdor ne vidi, kdo je ta, ki se bori za pravičnost in resničnost, ne vidi prav. Eva Irgl, SDS, neprestano opozarja na te krivice in ponuja kvalitetne, človeške in strokovno ustrezne restive, s katerimi bi dostojno pokali pobite s strani boljševikov ter ohranili spoštljiv spomin na žrtve. POvsem jasno je, kam bi morali iti volilni glasovi. Očitno pa je, da je na demokratični strani preveč podtaknjencev, ki tekoče skrbijo za škodljivo razdrobljenost volilnega telesa.

    Jasno – brez vsakršnega ljubosumja – je treba povedati, kdo je demokratično usmerjen in kdo rovari. In to ne na podlagi lepih besed pred kamerami, ampak na podlagi njegovega dela (pozitivne stranke lahko prepoznamo po enormni dejavnosti, predlogih zakonov oziroma ustreznih sprememb, po jasno opredeljenih predlogih, ki iščejo pot iz meglenega boljševističnega javnega prostora …

Comments are closed.