Od Lutrovih do Gržanovih 95 tez je minilo 500 let

3
417

Ali bodo Gržanove teze tudi tako vneto »praznovali« kot tiste Lutrove, ki so nastale pred petsto leti, je vprašanje, na katerega še nimamo odgovora.  Kot ni videti konca plesa korupcijske spirale, v katerem se je po volitvah leta 2008 s pomočjo političnih botrov zavrtela slovenska politična elita z Borutom Pahorjm na čelu, z njo se vrti bančni in s tem tudi gospodarski kriminal neslutenih razsežnosti.

Da spoznamo resnico je potrebno pogledati v leto 2008, ko je za vladno krmilo sedel Borut Pahor. Ni res, pa je! Prav v tistem nepolnem vladnem mandatu je Slovenija postala velika pralnica tujega denarja, ki je bil namenjen za finansiranje terorizma po Evropi in tudi širše v regiji. Tako ugotavljajo tuji mediji. Da je temu tako, potrjujeta tudi dve parlamentarni komisij, na podlagi njunih poročil pa je to dejanje soglasno obsodil tudi Državni zbor.

Zakaj njihovim ugotovitvam ne pritrjujejo organi pregona, bi bilo odgovor potrebno poiskati pri takratnih politikih in posameznikih, ki so v tistem času sedeli na odločilnih mestih: v politiki, v NLB ter na ključnih mestih v represivnih organih v naši državi. Pri tem ni pomembno, kdo je koga nastavil, pač pa kdo ni opravil svojega dela, za katerega je prejemal plačo od vseh nas davkoplačevalcev.

Žal je takratni predsednik vlade (2008 -2011) Borut Pahor Slovenijo zadolžil za skoraj 10 milijard evrov. Z izgovorom, da mora država plačevati obresti za stari dolg, katerega višina je leta 2008 znašala 7,2 milijarde evrov. Danes že vsak osnovni šolarček zna izračunati, da dolg za obresti nikoli ne znaša (ne bi smel) več kot glavnica. Pardon, to smo doživeli v komunističnih časih, ki jih danes nekateri tako nostalgično pogrešajo. Takrat so obresti na najeta posojila zaradi visoke inflacije pogosto presegala višino glavnice. Zato so se takrat utapljala in potopila števila velika in mala podjetja. Posebno tista, ki niso imela svojih botrov pri takratni komunistični oblasti.

V ponedeljek, 30. novembra 2017, na predvečer dneva reformacije, je na državni proslavi predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez v svojem nagovoru ob petsto letnici protestantizma povedal tisto, za kar se, naj to posebej poudarim, slovenski kristjani še posebno zavzemamo in smo se zavzemali tudi v času, ko te Trubarjeve vrline niso bile čislane in dopustne. To so bili časi, ko je politična elita s pomočjo pedagoških elit vzgajala mladino v duhu materializma. Beseda duhovnost je bila brisana tako kot ljubezen do bližnjega, da o desetih božjih zapovedih ali navajanja citatov iz Svetega pisma ne omenjam. Hoditi v cerkev in poslušati božjo besedo je bilo sramotno in poniževalno. Številni so takrat zaradi vere izgubili svoje službene položaje, mnogi tudi službe in nekateri celo življenja. Mladi nismo imeli toliko možnosti za študij kot ga imajo mladi danes. Nad vsem je bedela komunistična partija, ki nas je s pomočjo njihovih »špicljev« nadzirala.

V cerkvi sem vedno, tako je tudi danes, poslušal le o ljubezni in spoštovanju bližnjega, molitvene priprošnje pa so bile namenjene vsem politikom, tudi vsem tistim, ko so hujskali proti Cerkvi in sovražili cerkveno oblast.

Spoštovanje vsakega in vsakogar je bilo slišati v tistih temnih časih in tako je tudi še danes. Spoštovanje vsakega in do vsakogar je v svojem govoru poudaril tudi predsednik slovenskega Državnega zbora dr. Milan Brglez. V njegovem govoru ni bilo besed, s katerimi se pošteni državljani, verni ali neverni, ne bi mogli strinjati. Čestitam!

Ali je bil Brglez iskren, ve samo on. Ali je bil Brglezov govor le eden od uvodnih nastopov pred volitvami, ki bodo v prvi polovici naslednjega leta, lahko le ugibamo?

Kot lahko ugibamo, če je že kdo od aktualnih politikov prebral »95 TEZ pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma«, ki jih je napisal pater Karel Gržan.

Če je nevzdržnost razmer v Cerkvi pred 500 leti Martina Luthra primorala, da je 31. oktobra 1517 nadškofu Albertu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal protestno pismo, ki mu je priložil svojih 95 tez, s katerimi je pozval Cerkev naj se vrne k nauku Svetega pisma, je nevzdržnost današnjih razmer bila razlog Gržanovega poziva, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega hrematizma in obudimo nauk ekonomije, katere temeljno poslanstvo je skrb za dom – poskrbeti za slehernika. To so teze nad katerimi bi se morali zamisliti slovenski politiki in tudi vsi, ki vodijo svetovno politiko.

Gržanove Teze je vredno prebrati in se ob njih zamisliti. Ali jih bomo (bodo) tudi tako vneto »praznovali« kot tiste Lutrove, ki so nastale pred petsto leti, pa je že drugo vprašanje?

3 KOMENTARJI

  1. “… dr. Milan Brglez. V njegovem govoru ni bilo besed, s katerimi se pošteni državljani, verni ali neverni, ne bi mogli strinjati.”

    Ja, res je. To je vse v stilu socializm/komunizma. Ponujujajo samo čudovite stvari in to brez Boga! Ljudje, kupite to še ta trenutek, sicer bo dr. Milan Brglez šel drugam! Še ta trenutek!

  2. Ne pozabimo, »Kreditov ne bomo vračali!«, je bilo sporočilo Janševi vladi.
    Obsojeni menedžer MERKURJA Bine Kordež je kot prevzemnik še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Janševa vlada je še novembra 2007 trdila vse je skladno z direktivo EU. Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko je torej menil, vse je v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje ima dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Kje je to lahko kot moralno sprejemljivo, da se tako pridobi lastnina nad podjetjem? Če bi bila tista leta konjunktura, bi Kordež in podobni uspeli in tako pridobili lastnino, kot v primeru prevzema BTC, vendar bi kredit poplačalo kar »prevzeto-kupljeno« (?) podjetje. Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!
    Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Nič se mu ni zgodilo!
    »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Tako je že l. 2002 dejal Jože Lenič, direktor najpomembnejšega državnega sklada – Kapitalske družbe. Tako stališče je imel tedaj tudi predsednik RS Milan Kučan, ki je izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.» Tudi tedanja ministrica za gospodarstvo, dr. Tea Petrin, je imela veliko podobnih pomislekov. Ministrica je razmišljala o ukrepih, nad katerimi bi bedela država in je dejala: »Treba bo pregledati tudi predpise, ki veljajo za zavarovanje bančnih posojil z zastavo vrednostnih papirjev in tistih, ki se nanašajo na spremembe namembnosti danih posojil.« A šele leta 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne gospodarske družbe in zastavo delnic prevzete družbe.
    Berem sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148 seji, 28. novembra 2007, o noveli zakona o prevzemih: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem.
    Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb.«Berem tudi dokument; EVA: 2007-2111-0154, PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), kjer je povsem jasno navedeno: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Torej je vedenje o problematičnosti naše »divje privatizacije« glede na vrednote in regulativo EU le obstajalo. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Žal je to pri nas še vedno »tabu tema«. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Tako smo državljani po privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Te se že 20 let kršijo tudi delojemalcem z neplačevanjem njihovih že zasluženih pokojninskih in drugih prispevkov. Kdo vse bi torej moral pravočasno zaustaviti divjo privatizacijo in tajkunizacijo Slovenije? Politika, vlade, pravna država, stroka in nadzorni sveti. Kar pa se je zgodilo in se dogaja, je zame še vedno nezaslišano, predvsem pa neodgovorno in tudi kaznivo!
    Kdaj bodo odgovorni predsedniki parlamentarnih političnih strank, levih in desnih odgovarjali volivcem?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite