Od koliščarja do koliščarja in od jame do jame

0
Mitja Pucelj (Foto: lastni arhiv)

Spet se vozimo z drevaki kot koliščarji

Kot otrok sem rad prebiral zgodovinske romane. Od Finžgarja (Pod svobodnim soncem sem prvič prebral že v drugem razredu osnovne šole) Jurčiča, Scotta ipd. do Churchilla in de Gaulla konec osnovne šole. Med njimi so bili seveda tudi Jalnovi Bobri. Živo sem si predstavljal koliščarje, ki so na drevakih pluli po jezeru pri sedanji Ljubljani. Nanje me spominjajo sedanji suparji, pa najsi bo to na Krki, ob oblah Jadranskega morja ali na avstrijskih jezerih. Pogosto me motijo, ko eni manj, drugi bolj vešče krmarijo s supi med kopalci in plavalci, jim pravim kar mostiščarji.

Če zelo poenostavljeno potegnemo zgodovinski lok od koliščarjev prek različnih oblik čolnov, jadrnic, gliserjev, smučarjev na vodi, surfov, kajtov, skuterjev ipd., ki so se uporabljali za osebni prevoz in v zadnjem času predvsem za zabavo, smo sedaj zopet prišli nazaj na drevake (supe). To me takoj spomni na drugi lok: od jame do jame.

Ljubitelj narave in kulturne krajine sem že od otroštva

Že od malih nog živim z naravo in živim v naravi. Doma smo imeli velik vrt, pri tetah smo pomagali pri kmečkih opravilih, starši so mi razkazali, kolikor je bilo takrat možno, širšo in daljno okolico, veliko smo hodili okrog, od majhnega kampiram, smučam ipd. To mi je ob zanimanju za zemljepis in zgodovino (pa odlično profesorico umetnostne zgodovine sem imel), da sem postal tudi turistični vodnik, kar sem še danes z veljavnim certifikatom. V zadnjem času sem presmučal pol Alp, prekolesaril bližnjo in daljno okolico, celo teka na smučeh čez drn in strn sem se lotil, malce manj pa sem v visokih hribih.

Skratka. Zelo cenim neokrnjeno naravo, še bolj pa občudujem kulturno krajino, ki ji je dal pečat človek s svojo pridnostjo in skrbnim odnosom do narave. Zelo me jezi, da se je v zadnjih letih odnos do čistoče poslabšal. Zopet je več odvržene plastike, pločevink, papirja ipd. ob cestah, parkih ipd. Naravnost občudujem posameznike, ki jim še zmeraj uspe globoko v gozd privleči pohištvo, štedilnike, pralne stroje, gradbeni material ipd., čeprav imamo po vseh občinah zbirne centre za odpadke. Film pa mi poči, ko pridelovalci naše super hrane kurijo plastiko, ki je ostanek bal za krmo. Da ne govorim o zlivanju gnojnice, neprečiščenih odplak v potoke in reke, pranje avtomobilov na dvoriščih z obilico detergentov, o kuriščih na premog in mokra drva ipd. Glede tega sem prepričan ekolog.

Antropogena teorija o podnebnih spremembah nas vodi v velike težave

Ko pridemo do sodobnih ekologov, ki trdijo, da bomo z električnimi avtomobili, elektrarnami na veter in sonce ipd. rešili planet pred podnebno katastrofo, pa je moje pripadnosti ekološkim gibanjem konec. O tem, da se klima spreminja, ni dvoma. To se dogaja že ves čas. Spremembe so celo ključne za nove pomembne prelomnice v zgodovini človeštva. Ampak o tem se je treba malce podučiti. Ne misliti, da je zgodovina že to, če se spomnimo poletij in zim izpred nekaj let.

Bolj sporna pa je trditev, da smo ljudje tako mogočna in pomembna bitja, da smo sposobni vplivati na globalne klimatske razmere. Na lokalno območje smo, tu ni dvoma. Dober primer je že Ljubljana, ki je bila za časa kurjenja slabega premoga celo zimo v megli. Za globalno spreminjanje podnebja pa je vsaj zame antropogena teorija na zelo trhlih temeljih, in to neodvisno od tega, da je mnenje najpomembnejših znanstvenikov, članov IPCC, drugačno od mojega. Ampak o tem na tem mestu ne mislim razpravljati.

Je pa dejstvo, da verjetno Rusija ne bi napadla Ukrajine, če ne bi bila Evropa tako odvisna od ruskega plina, ki naj bi bil sprejemljiv energent. Za kaj takega se Rusija ne bi čutila zadosti močna, ker Evrope pač ne bi mogla držati v šahu. S tako imenovanimi zelenimi viri pač ni mogoče izpolniti energetskih potreb sodobnega življenjskega stila, ki ga gojimo prebivalci razvitega sveta (Evropa, Severna Amerika, del Južne Amerike, Vzhodna Azija, Oceanija, Indija, z nafto bogate arabske države ipd.). Če ob tem sprejmemo dejstvo, da so se mnoge države uklonile fanatičnemu nasprotovanju jedrski energiji s strani posameznih okoljevarstvenih organizacij, smo v zelo velikih težavah.

Razvoj človeštva je neposredno odvisen od energije, ki mu je na razpolago

Brez novih nukleark ob zaprtju plinskih pip ipd. ni možno zagotoviti zadostnih količin električne energije. Brez energije pa ni možno uživati standarda, kot ga imamo. Prepričan sem pa tudi, da se zagrizeni ekologi niso pripravljeni odreči sedanjemu standardu. Zanje velja verjetno isto kot za komuniste, ki se držijo reka, ki ga sicer pripisujemo duhovnikom: držite se mojih besed, ne mojih dejanj.

Če zelo poenostavimo. Razvoj človeštva se je začel iz jam (vsaj za Evropo naj bi to veljalo) s postopnim vključevanjem energetskih virov, ki so nam pomagali pri vsakodnevnih opravilih. To so:
• živalska vprega in voda za potovanja, obdelovanje polj, poganjanje obrtniških in industrijskih obratov ipd.,
• les, premog in naftni derivati za ogrevanje in pridobivanje pare za poganjanje industrijskih objektov, promet ipd.
• in končno elektrika, ki je omogočila prenos energije na daljavo, za katero je na koncu postala vir tudi energija iz jeder atomov.
Ti so nas sčasoma pripeljali do stanja, da smo popolnoma odvisni od velike količine energije, ki jo porabimo za vsakdanja opravila.

Pomanjkanje lahko povzroči apokaliptični boj za preživetje

Velja splošno prepričanje, da je za jugoslovansko morijo v 90. letih kriva ideologija oz. da je bila to verska vojna, vendar je to daleč od resnice. V resnici je bila posledica gospodarske krize in brezperspektivnosti. Zmanjkalo je resursov za življenje v okviru standarda, kakršnega smo bili prebivalci Juge navajeni po prejšnjem življenju na up. V resnici je šlo za plenjenje. Večina je že pozabila, da so menda tudi iz Slovenije hodili vikend četniki z avtobusi v Bosno na plenjenje. Podobno kot so v malce bolj oddaljenih časih delali hajduki in Uskoki s pohodi v Osmanski imperij (Sarajevski pašaluk) oz. z druge strani Bošnjaki z vpadi na Kranjsko. V Vavti vasi je bil zato nastanjen oddelek 17. polka (kasneje imenovan polk Kranjskih Janezov) po napoleonskih vojnah ravno zaradi branjenja pred temi vpadi – od tu verjetno ime Straža za danes precej veliko naselje na drugi strani reke Krke.

Ob pomanjkanju energije vseh vrst, ki bo posledica nespametnega ravnanja vlad ob pritiskih okoljevarstvenih organizacij, ki so postale tako kot naša civilna družba (NVO) izjemno vplivne, se nam zelo hitro lahko ponovi jugoslovanski scenarij z veliko hujšimi posledicami. Razmere znajo biti apokaliptične. T. i. trajnostni viri brez pomoči stabilnih virov, ki še zmeraj ne onesnažujejo okolja (termoelektrarne z ustreznimi filtri, jedrska energija) pred naslednjim tehnološkim prebojem na področju energetike (npr. sedaj še zelo utopična fuzija) nam v nobenem primeru ne morejo zagotoviti zadosti energije za nadaljnje življenje po standardu, kot je sedanji. Če nam bodo še naprej vladali politiki, ki se uklanjajo ekofanatikom, je zelo blizu scenarij, da se vrnemo nazaj na začetek – v jame. Seveda samo tisti, ki jim bo to apokalipso uspelo preživeti. In lok iz jame v jame se bo zaključil.