Od kod protiimperializem in osvobodilnost OF

OFZdi se, do so se potencialni pisci sprijaznili z dejstvom, da je KPS fronto ob njeni ustanovitvi res poimenovala »protiimperialistično«. Celo brez večjih težav. Ni namreč mogoče zanikati, da je partija s pomočjo fronte, ne glede na njeno ime, sprožila množični odpor proti okupatorju.

V »Pismih bralcev« Dela sem se 10. oktobra 1996 na kratko vmešal v prerekanje in predlagal piscem, naj prepustijo odgovore na to in podobna sporna vprašanja zgodovinarjem. Samo mimogrede sem skušal pojasniti, zakaj je KPS imenovala fronto protiimperialistično, pa tudi, zakaj jo je kmalu nato preimenovala v osvobodilno. S tem sem prevzel obvezo za popolnejše pojasnilo. Umiritev ozračja se zdi lepa priložnost, da jo izpolnim. Okoliščina, da nisem zgodovinar, prinaša s seboj sicer precej tveganja, moje verjetne napake pa naj poklicni zgodovinarji vzamejo kot povabilo, da jih popravijo.

Pojem imperializma in s tem antiimperializma, kakor so ga v XX. stoletju uporabljali komunisti in njihovi privrženci nasploh, je kajpak Leninov. Imperializem je najvišji stadij kapitalizma, v katerem se protislovja kapitalizma razvijejo do neznosnega obsega ne le znotraj posameznih držav, ampak se razširijo tudi na odnose med državami. Tako kot se znotraj kapitalističnih družb do skrajnosti zaostrijo razmerja med delavskim in kapitalističnim razredom, se v njihovih medsebojnih odnosih do skrajnosti zaostrijo nasprotja med imperialističnimi in kolonialnimi državami. Prve uporabljajo za urejanje odnosov imperialistične vojne, ki povsem ustrezajo bojem buržoazije proti delavskemu razredu znotraj posameznih dežel. Imperialistične vojne so zato nepravične, kot je nepravičen boj buržoazije proti delavskemu razredu. Da bi bil v nepravičnem boju kapital uspešnejši, organizira fašizem kot »udarno pest kapitalizma«.

Naloga delavskega razreda, kakor mu jo je zadala partija, je izvedba revolucije in vzpostavitev socialistične ureditve. Marx in Engels pa sta na podlagi izkušenj ugotovila, da se v razmerah sodobne tehnologije delavska revolucija posreči le izjemoma. Čeprav sta napovedala konec kapitalistične ureditve že za 1848, sta se namreč prevarala. Zato sta postavila pravilo, da se revolucije v sodobnih razmerah posrečijo predvsem za časa vojn, posebno neuspešno vodenih, ki zrevolucionirajo vojake, pretežno delavce in kmete, hkrati pa tudi velike dele meščanstva, zlasti inteligence. Pred natančno štiridesetimi leti sem v svojem učbeniku politične ekonomije (kapitalizma) združil podobne, za revolucijo ugodne razmere pod skupnim pojmom osvobodilne vojne.

Lenin je Marxove in Engelsove izkušnje izkoristil za uspešno izvedbo oktobrske revolucije. Če se omejimo na teoretično stran njegovega nauka, mora proletariat v imperialistični vojni moč, ki jo ima zaradi svoje koncentracije pod orožjem in opremljenosti z njim, izkoristiti proti svoji buržoazni vladi. To vlado mora vreči in »imperialistično vojno pretvoriti v državljansko vojno«. Ker je proletariat v manj razvitih deželah številčno nezadosten, si mora pomagati s primernimi zavezniki, ki jih pridobi na svojo stran. V oktobrski revoluciji so bili to predvsem kmetje. Ko je zmaga revolucije zagotovljena, postanejo zavezniki proletariata njegovi sovražniki in jih mora likvidirati, če si noče na poti v brezrazredno družbo podstavljati cokle. Strategija proletarske revolucije je tako taktika dveh etap revolucije. Najprej z zavezniki, potem pa po njih.

To strategijo proletarske revolucije, katere odkriti cilj je bil boljševizacija Slovenije in Jugoslavije, so z manjšimi izjemami (npr. dr. Sima Marković) javno zagovarjali slovenski in jugoslovanski komunisti vse od Vukovarskega kongresa leta 1920 pa do Četrte državne konference KPJ v Ljubljani decembra 1934. Spremembe je prinesel prodor nacionalsocializma. Namesto, da bi bila Evropa boljševizirana, jo je zajel val protisovjetskega fašističnega nacionalizma. Komunizem se je znašel v defenzivi. Takšne trende je bilo treba zaustaviti in zaobrniti. Proti fašizmu je bilo treba sprožiti križarsko vojno. Stalin je to nalogo zaupal Georgiju Dimitrovu, proslavljenemu junaku leipziškega procesa, na katerem je kot obtoženec za požig Reichstaga večkrat spravil rohnečega nacista Hermanna Göringa v besno onemoglost. Že prej je bil delal za Kominterno, zadnje čase v Nemčiji, po zmagoslavnem prihodu v Moskvo (ker je bil Bolgar, mu je Stalin v ta namen podelil sovjetsko državljanstvo) pa so v Komunistični internacionali – Kominterni prav zanj ustanovili generalni sekretariat.

Besedilo je vzeto iz novega zbornika O vzponu komunizma na Slovenskem, ki ga lahko naročite na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

// //