Navdušujoče – se da! Knjiga Prenovitev me je navdušila, ker župnik in njegov najožji župnijski sodelavec na zelo nevsiljiv, pogosto duhovit in hkrati zelo realen način opisujeta njuno “odisejado” glede vodenja župnije od klavrnih, neuspešnih začetkov do župnijskega razcveta. Pri tem sta avtorja zelo iskrena, skromna in preprosta: ne izpostavljata svojih zaslug, temveč izpostavljata način dela. Nazorno povesta, kako je bilo prej, kaj je bila prelomna točka, kako je sedaj in katera področja še ostajajo nedorečena. Gre za pričevanje, v katerem se bo prepoznal marsikateri duhovnik, kaplan, sestra, župljan in bo marsikoga spodbudilo k večjemu ter rahlo drugačnemu angažiranju v župniji. Dobrodošlo branje za vse kristjane, ki si želijo nekaj spodbudnega, realnega in izvedljivega. Na koncu knjige si hvaležen avtorjema za delitev njunih izkušenj in si želiš spoznati še izkušnjo domačih duhovnikov pri iskanju delujoče pastoralne strategije.
Verniki – potrošniki. V prvem delu knjige opisujeta stanje v župniji v prvih letih njunega delovanja. Zelo dobro sta ubesedila t.i. kulturo neredkih “nedeljnikov” – neke vrste duhovno potrošništvo, kjer so verniki hitro nezadovoljni, če niso dovolj dobro “postreženi” in da v primeru nezadovoljstva z župnikom hitro zamenjajo duhovno “trgovino” (župnijo). To sta ugotavljala in izkušala že ob manjših spremembah, ki bi olajšale prihod oddaljenim kristjanom k nedeljskemu bogoslužju – verniki, ki so nevede zapadli logiki kulture potrošništva, so zavračali vse, kar jim je zmanjševalo duhovno “ugodje”, ne oziraje, da bi to lahko pomagalo “izgubljenim”, da se vračajo v župnijo, medtem ko verniki, ki so pa v prvi vrsti želeli postati Jezusovi učenci, kar je kasneje postala osrednja pastorala strategija za vse župljane, pa so se osredotočili na to, kako se počuti t.i. “novi-stari” vernik, ki je prvič po dolgem času spet v cerkvi, kaj bi lahko naredili, da bi se lažje približal Kristusu in se k njemu vračal – to je postal temelj in smer njunega delovanja in načrtovanje v župniji.
K izvirom spodbude. Po mnogih bolj ali manj neuspešnih poskusih pastoralnega dela, kar jima je vzelo veliko energije, napolnilo s kopico razočaranj ter ju nevarno približalo k zelo razširjenemu pastoralnemu malodušju, sta se začela ozirati po župnijah in občestvih, kjer tega malodušja ni bilo. To je bila zanju prva prelomna točka, kjer sta na lastne oči videla, da je možno tudi v tem, na videz, Cerkvi neprijaznem okolju.
Razumeti kaj delam. Začela sta se učiti razumeti svoje delo, česa jima ni treba več delati, kaj morata spremeniti in kaj je bistvo njunega dela. Sta zelo iskrena, ko povesta, da sta pred tem pogosto nekaj delala, pri čemer nista točno vedela kaj je bil namen tiste dejavnosti. Recimo; videla sta, da se je v nekem občestvu zelo dobro obnesla kava in pica po maši. Tudi onadva sta to storila, vendar brez učinka. Ob tem sta se spraševala, v čem je razlika med kavo v njihovi župniji v primerjavi z drugo župnijo. Manjkal je jasen namen, ki ga naj bi imelo to srečevanje po maši in ki bi se ga zavedala ne samo onadva, temveč tudi vsi župljani: bom s to kavo pričeval in pomagal drugemu župljanu, da bo boljši Jezusov učenec? Če bi šlo samo za kavo, jo v kakšni kavarni gotovo boljše skuhajo.
Postati učenci. S pomočjo izkušnje žive cerkve v drugih občestvih, lastne molitve in razločevanja z župnijskimi sodelavci se je izoblikovalo temeljno poslanstvo župnije: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence (Mt 28, 19) in ne kot prej – zgolj udobno duhovno okolje. Ugotovili so, da Jezusovi učenci ne skrbijo zgolj za 99 ovac v hlevu, ampak gredo iskat izgubljene. Tako so definirali značilnosti oz. profil, potrebe, doživljanja, razmišljanja tipičnega predstavnika oddaljenih kristjanov (v ZDA je 2/3 krščenih prekinila reden stik s Cerkvijo): na kakšen način povabiti tega posameznika, da ga že prvi stik ne bo odvrnil od župnije in Kristusa? Temu so potem podredili vse ostale dejavnosti: skupino za sprejem vernikov pred nedeljskimi mašami, skupino za slavilno glasbo, skupino za otroške kateheze in varstvo otrok,…, tudi pridige so bile temu prilagojene. Skratka, začetek njune prenove župnije z obstoječimi nedeljniki dobro povzema slogan: “spraviti ljudi ne v cerkev, temveč ven iz cerkve” ali “Jezusov učenec je tisti, ki služi drugim” – v nasprotnem primeru smo blizu duhovnega potrošništva.
Darovalci. Upala sta si dregniti tudi v zelo občutljive stvari, ki pa so nujne za delovanje župnije (ter uspela), to je denar: dati Bogu napitnino (drobiž) ali desetino? Ugotovila sta, da je darovanje oz. desetina prestopni prag, ko postane župljan osebno zavezan župnijskemu pastoralnem načrtu. Ob tem dodajata, da naj župnija ne zbira sredstva za posamezne projekte, temveč vzgaja redne darovalce, vsak mesec darujmo določen odstotek in iz tega potem župnija financira vse programe in gradnje (podrobno razložita, kako se tega izjemno občutljivega projekta lotiti). To prakso potrjuje izkušnja mnogih katoliških skupnosti in gibanj, ki so nastale po 2. vatikanskem koncilu.
Začela sta moliti za prenovitev. Verjetno se postavi tudi vprašanje, kakšen pomen sta v tem iskanju in načrtovanju dala molitvi. Bistvenega. Preko molitve sta postala še bolj odprta za notranje vzgibe, da sta si upala vstopiti v neznano, se prijavila na “nenavadno” pastoralno konferenco, kjer sta izkusila živo skupnost in dobila zagon; da sta začela ustanavljati male župnijske skupine, kjer se je lahko še bolj intenzivno udejanjala pastoralno delo in da ste se znala vživeti v oddaljene ter s svojim vzgledom pritegniti župljane, da so se jima množično pridružili pri njihovem temeljnem poslanstvu: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.
Drago Jerebic deluje v Skupnosti Emanuel, knjigo Prenovitev lahko naročite na Časniku.
