Drugi Vatikanski koncil je oživil pomen krajevne cerkve – škofije
Prelomni dogodek se je zgodil v ponedeljek, 14. marca 2005, ko je v sklopu slovenske cerkvene pokrajine Slovenska škofovska konferenca sprejela zgodovinski sklep o ustanovitvi najmanj treh novih škofij v Sloveniji: v Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Ustanovitev nove škofije je vedno prvovrsten dogodek za krajevno Cerkev, lokalno skupnost in za državo. Mesto, v katerem je sedež škofije, pa pridobi veliko splošnega ugleda in mednarodnega pomena.
Prva, sicer anonimna pobuda za ustanovitev škofije v Novem mestu po drugi svetovni vojni je bila napisana že jeseni leta 1977. Drugo pobudo pa je 25. novembra 1993 podal Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič takratnemu predsedniku Skupščine občine Novo mesto Franciju Konciliji.
Samo nekaj mesecev kasneje, 23. junija 1994, pa je neformalna skupina izobražencev, županov, predstavnikov takratne slovenske vlade in članov državnega zbora z Dolenjske in Prekmurja takratnemu apostolskemu nunciju v Sloveniji, nadškofu msgr. Pieru Luigiju Celati predala uradno prošnjo za ustanovitev škofij v Novem mestu, Celju in Murski Soboti.
Dokument za ustanovitev škofije v Novem mestu so podpisali takratni podpredsednik vlade Republike Slovenije in minister za zunanje zadeve, prof. Lojze Peterle, dr. Vida Čadonič-Špelič in Franc Černelič, oba poslanca v državnem zboru Republike Slovenije, državni sekretar na Ministrstvu za promet in zveze Marjan Dvornik ter župana Danilo Siter iz Krškega in Franci Koncilija iz Novega mesta. Dokument za ustanovitev škofije v Murski Soboti pa sta podpisala takratni poslanec v državnem zboru RS Ciril Pucko in državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo Vinko Obal.
Tudi prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu v Rimu dr. Štefan Falež ima veliko zaslug, da imamo v Novem mestu škofijo. V ta namen so bili na Kapitlju v severnem delu proštijskega doma tudi urejeni prostori, ki so čakali na prihod prvega škofa. V sedanji škofovi sprejemni pisarni pa so bile odkrite in obnovljene dragocene freske.
Nove škofije – sad zasedanja II. Vatikanskega koncila (1962–1965)
Tudi Cerkev je poklicana, da brani primerno razporeditev dobrin in pristojnosti od posameznika do države po načelu subsidiarnosti. Kot protiutež globalizaciji sodobna družba vedno bolj gradi na posamezniku.
Zato je pojem in vsebino krajevne ali delne Cerkve drugi Vatikanski koncil oživil. To je bila posledica prenovljenega pojmovanja Cerkve in njene odrešenjske vloge. Problematika delnih in krajevnih Cerkva je še danes tesno povezana z mnogimi žgočimi vprašanji Cerkve v sodobnem svetu. Na ekleziološkem področju gre za vprašanja bistva Cerkve, njene zbornosti in subsidiarnosti ter za vprašanja cerkvenih služb sploh. V praksi pa se je ta problematika kristalizirala pri demokratizaciji in decentralizaciji Cerkve, iskanju najugodnejših oblik cerkvenih struktur za evangelizacijo in nadaljevanje krščanskega odrešenjskega poslanstva. Za škofijo je koncil izbral izraz krajevna Cerkev, kar pomeni, da je škofija del božjega ljudstva, ki je izročeno pastirski službi škofa, s katerim sodeluje zbor duhovnikov.
Pri ustanavljanju novih škofij na Slovenskem se zato nehote vsiljuje vprašanje, kako se uveljavlja krajevna Cerkev v pokoncilskem času pri nas, v naših obstoječih škofijah in cerkvenih skupnostih.
Zakaj škofija v Novem mestu?
Svet, v katerem živimo, se globalizira. Splošne razmere v svetu in v Sloveniji kažejo, da se ljudje vedno bolj zavedamo medsebojne odvisnosti. Dolenjska in Bela krajina morata to upoštevati pri ustvarjanju svoje boljše prihodnosti in razvoju na političnem gospodarskem, kulturnem in religioznem področju. Dolenjci in Belokranjci smo v slovenski zgodovini večkrat odigrali ključno vlogo za narodov obstoj in razvoj. Sedanji čas velikih izzivov pa terja od naše generacije, da to vlogo oplemeniti in obogati z novimi dejanji. Eno izmed takšnih dejanj je gotovo ustanovitev škofije v Novem mestu. Naj naštejemo glavne razloge za ustanovitev škofije.
• Princip teritorialne zaokroženosti, ki vključuje versko pastoralne razloge, kjer bi škofija združevala vernike Dolenjske in Bele krajine v cerkvenoupravno enoto zaradi lažje in kakovostnejše pastorale. Tako bodo verniki in duhovniki bolje povezani s škofom. V to škofijo bo vključenih predvidoma od 140 do 160 tisoč prebivalcev. Z ustanovitvijo škofije in četrte univerze v Novem mestu bi dolenjska regija pridobila veliko ugleda in pomena.
• Sociološki vidik, ki vključuje pojem Cerkve kot središče dogajanja in približevanja svojih struktur človeku in verniku. Pomeni pa tudi povečano skrb za ljudi na robu družbe tako na deželi kakor v mestih, skrb za status posebnih kategorij prebivalcev, njihovo socializacijo, inkulturacijo in drugo. Sociološki vidik vključuje tudi novo evangelizacijo.
• Ustanavljanje novih škofij v Sloveniji sovpada tudi z reorganizacijo državne uprave, ki vključuje ustanavljanje regij oziroma pokrajin. Praviloma bi dolenjska regija teritorialno sovpadala s teritorijem škofije. To je ideal, h kateremu je smotrno težiti. Element sovpadanja in primerljivosti teritorialne zaokroženosti škofije in pokrajine prinaša vsem gotovo samo koristi in kakovostnejšo raven odnosov in tvornega sodelovanja med občinami, pokrajinami, državo in Evropsko zvezo.
• Kulturološki in gospodarski vidik. V zgodovini je bila Cerkev na Slovenskem vedno nosilka pristnega duhovnega ter splošnega gospodarskega in kulturnega življenja. Zato mora Slovenija imeti močna obmejna središča s sedeži novih škofij, z dobro razvitim gospodarstvom, turizmom, kulturo in sedeži univerz.
• Logistični pogoji so sicer pomembni, niso pa najpomembnejši za delovanje škofije v Novem mestu. Novo mesto kot regijsko središče je gotovo sposobno dostojno zagotavljati vse pogoje, ki so potrebni za normalno delovanje takšne ustanove. Kapiteljsko cerkev bo potrebno razglasiti za stolno cerkev, v sedanji proštiji pa bo sedež škofije.
Ustanavljanje cerkvenega sodišča, semenišča in teološke fakultete v Novem mestu ni potrebno, inkardinacija duhovnikov pa bo urejena kasneje v soglasju z dušnimi pastirji. Vse te institucije lahko po dogovoru o delitvi cerkvenih ustanov še naprej ostanejo in uspešno delujejo v Ljubljani.
• Delitev premoženja z novo ureditvijo Katoliške cerkve na Slovenskem naj se rešuje z dialogom, strpnostjo in v duhu načel solidarnosti. Izvršena naj bo na osnovi predhodnega dogovora in elaborata vseh premičnin in nepremičnin po teritorialnem načelu in bilanci stanja med ljubljansko škofijo in novo škofijo v Novem mestu.
Ustanovljen iniciativni odbor za ustanovitev škofij v Novem mestu, Celju in v Murski Soboti
Začetek več kot desetletnih prizadevanj za ustanovitev škofije v Novem mestu sega v pomlad leta 1994, ko sta k takratnemu predsedniku Skupščine občine Novo mesto Franciju Konciliji prišla Ivan Bombek in dr. Karel Bedernjak, oba duhovnika iz mariborske škofije. Predstavila sta zamisel oziroma pobudo za ustanovitev novih škofij v Novem mestu, Celju in v Murski Soboti, ki je temeljila na 212., 369. in 373. kanonu Zakonika cerkvenega prava. Pobuda je naletela na plodna tla. Ustanovili smo iniciativni odbor in začeli delati.
Štiri leta pozneje, ko je v Sloveniji že uradoval apostolski nuncij Edmond Farhat, ter po imenovanju dr. Franca Rodeta za nadškofa in slovenskega metropolita je ideja o novih škofijah v Sloveniji znova zaživela. Iniciativni odbor za ustanovitev novih škofij v Sloveniji, ki je bil uradno ustanovljen šele 30. maja 2001, je neformalno deloval že od vsega začetka. Dolenjcem in Prekmurcem so se kasneje s svojimi pobudami o novih škofijah pridružili še Celjani in Kranjčani.
Tako je bilo prvo srečanje predstavnikov odbora z nuncijem Farhatom že 23. februarja 1998, nadškof Rode pa je delegacijo sprejel dva meseca kasneje, 27. aprila 1998. Oba sta pobudo sprejela z navdušenjem in obljubo, da bodo postopki za ustanovitev novih škofij v Sloveniji kmalu stekli. Nadškof Rode je kmalu zatem imenoval posebno komisijo, ki jo je vodil dr. Janez Gril, z namenom, da ugotovi upravičenost pobud za ustanovitev novih škofij iz vseh zornih kotov. Rezultati so bili presenetljivi. Sedeži škofij v Novem mestu, Celju in Murski Soboti so popolnoma ustrezali, idealne pogoje pa je imel Kranj, kjer pa zaradi bližine Ljubljane še zlepa ne bo škofije.
Zadeve so se začele zapletati, zato se je iniciativni odbor bolj zavzel za uresničitev ideje
Potem pa so se zadeve nenadoma začele neverjetno zapletati. V Rimu po pravilih nikoli ne ukrepajo mimo volje škofov krajevne Cerkve. Navdušenje za ustanovitev novih škofij je zlasti pri nadškofu Rodetu hitro plahnelo, nuncij pa mimo škofov ni mogel veliko narediti. Najnižjo točko je ta projekt dosegel spomladi 2001, ko so z nunciature uradno sporočili, da je zadeva »nove škofije v Sloveniji« postavljena v mirovanje! Niti obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, še manj pa papeškega poslanca in državnega tajnika kardinala Angela Sodana, zadeve nista premaknila z mrtve točke. Zanimivo je bilo tudi dejstvo, da večina duhovnikov ljubljanske in mariborske škofije ni bila naklonjena ustanavljanju novih škofij.
Vse to je sodu izbilo dno. Iniciativni odbor se je na srečanju v Celju 30. maja 2001 zavzel odločna stališča in sprejel več sklepov:
• odbor je obžaloval, da so slovenski škofje pri papežu v Rimu na obisku ad limina zavajali kurijo z izjavami, da je v Sloveniji glede novih škofij vse v redu in podobno;
• odbor je ugotovil, da v sklepnih dokumentih slovenske sinode ustanavljanje novih škofij skorajda ni omenjeno;
• odbor je bil kritičen z oceno, da se uradna Cerkev v Sloveniji bolj ukvarja s politiko kakor pa s pastoralnimi problemi, duhovno prenovo božjega ljudstva in novo evangelizacijo;
• odbor je sklenil, da bo njegov pooblaščenec odšel v Rim, kjer bo Kongregacijo za škofe seznanil z dejanskimi razmerami glede ustanavljanja novih škofij v Sloveniji;
• odbor je ugotovil, da je postalo katoliško izobraženstvo v Sloveniji izrazito pasivno in indiferentno do problema ustanavljanja novih škofij;
• odbor je ugotovil, da je po ustanovitvi protestantske škofije v Murski Soboti narasla pastoralna dejavnost in gorečnost evangeličanov v Prekmurju;
• odbor bo s sistematičnimi pritiski in lobiranjem začel odločno akcijo za uresničitev zamisli o ustanovitvi novih škofij v Sloveniji.
Škofije so bile ustanovljene
Temu zgodovinskemu in prelomnemu srečanju pobudnikov nastanka novih škofij, združenih v Iniciativnem odboru v Celju, je sledila cela vrsta najrazličnejših dogodkov. Tako so peticijo za nove škofije napisali in jo posredovali nunciaturi, Slovenski škofovski konferenci in celo Državnemu tajništvu v Rim sledeče institucije in društva: župani z Dolenjske, Posavja in Bele krajine, Društvo za razvoj jugo¬vzhodne Slovenije, Slovenski krščanski izobraženci (SKI), Društvo Novo mesto, Društvo izobražencev Dolenjske in Društvo krščanskih izobražencev Pomurja.
Tudi apostolski nuncij in nadškof Santos Abril y Castello kakor njegov predhodnik, nuncij Giuseppe Leanza sta bila vedno izrazito naklonjena ustanavljanju novih škofij v Sloveniji. Na eni izmed sej slovenske škofovske konference je nuncij Castello dejal, da si Sveti sedež želi, da bi tudi v Sloveniji čim prej imeli vsaj nekaj novih škofij.
Tako smo končno dočakali 14. marec 2005, ki je bil za slovensko Cerkev velik in pomemben dan. Slovenska škofovska konferenca je namreč sprejela sklep, da bodo v Sloveniji ustanovljene najmanj tri nove škofije: v Novem mestu, Celju in Murski Soboti.
Žal je medtem umrl papež Janez Pavel II., kar pa ni pomenilo, da novih škofij v Sloveniji ne bo, ampak da bodo postopki potekali z določenim časovnim zamikom. Novi papež Benedikt XVI. je imel takrat gotovo nujnejše naloge in skrbi, saj je potrditev predloga za nove škofije v Sloveniji lahko malo počakala, slovenski metropolit pa je moral tako ali drugače zbrati nekaj potencialnih kandidatov za nove slovenske škofe in jih predlagati papežu. Navsezadnje je zagotovilo, da nove škofije bodo, podal v svoji pridigi tudi nadškof Alojzij Uran na slovesnosti blagoslovitve prenovljene kapiteljske cerkve, ki je bila 27. aprila 2005. V Novem mestu je tako za ustanovitev nove škofije bilo že nekaj časa vse pripravljeno.
