Med liberalno demokratko, verjetno žrtvijo poskusa posilstva prof. Fordovo, in preprostim slovaškim dekletom, Kolesarovo, nedvomno žrtvijo posilstva in umora, je morje. A tudi obilo nauka za našo levo-liberalno elito – in za del katoliške.
Brett Kavanaugh je naposled le prišel do mesta vrhovnega sodnika, ameriška in mednarodna javnost pa se še kar ne moreta odločiti, komu naj verjameta. Njegova izpoved in izpoved domnevne žrtve sta bili namreč vsaj na čustveni ravni prepričljivi, hkrati pa se (še?) ni javila nobena zanesljiva priča, ki bi potrdila obtožbe prof. Christine Blasey Ford.
V bran sodniku Kavanaughu je stopil predsednik Trump, ki ima pri kandidaturi seveda svoje politične račune, tudi senat je odločal predvsem politično – in to ne le republikanski senatorji. Toda ne glede na vse, je kontroverzni ameriški predsednik podprl preiskavo FBI o navedbah Fordove. V ZDA torej tudi najmočnejši niso nedotakljivi, še zlasti ne, ko gre za vprašanje seksualnega nasilja. Poglejte, kako je končal slavni Cosby. Tudi zgodba Bretta Kavanaugha morda še ni končana, zoper sodnika vrhovnega sodišča je moč sprožiti postopek v senatu, kar se je parkrat v zgodovini že zgodilo.
Zoper Kavanaugha so se izrekle številne ženske. Gibanje #Me too proti seksualnemu nasilju se širi po vsem svetu. Potrebno je kritično reči, da se je – tako kot žal skoraj vsega v našem času – tudi te, v načelu še kako zdrave pobude, polotilo potrošništvo; zdaj je biti žrtev seksualnega nasilja že nekako trendovsko, oz. je trendovsko to razkriti, najsi se to sliši še tako nenavadno. Morda se današnja družba, na videz tako zelo odprta, v resnici pa duhovno in že tudi čustveno tako obubožana, na tak nenavaden način bori proti nemoči spregovoriti o teh težkih izkušnjah. Ali pa gre – zlasti pri šele uveljavljajočih se igralkah – deloma tudi za perverzno zbujanje pozornosti? Ni torej mogoče povsem izključiti, da tudi pri obtožbah proti Kavanaughu vsaj deloma gre, poleg politike, tudi za to. Kdo namreč ve, kaj vse se je dogajalo na zabavah tipa filma Ameriška pita, tako na moški kot na ženski strani.
Toda – kakor smo v Časniku že ugotavljali – se slovenska liberalna scena, kljub temu, da tako rada sledi trendom, feministični in gender agendi, tokrat ni pridružila toku; #Me too v zatohli Ljubljanski kotlini ne potegne, nobene znane žrtve se ne oglasijo. Bog ve, morda zato, ker je potrebno čuvati kakega župana, ki je – v nasprotju s kandidatom za vrhovno sodišče v tako opljuvani in gnili Ameriki – pri nas nedotakljiv.
Mnogo stvari se danes vrti okrog seksualnega nasilja: prejemnika Nobelove nagrade za mir sta osebi, ki sta se posvetili delu zoper seksualno nasilje kot orožju v oboroženih konfliktih, saga o pedofiliji v Cerkvi se še naprej nadaljuje, že omenjeni Crosby je za zapahi, obtožb je bil nedavno deležen Ronaldo… Vsaj sekularni svet se je (upravičeno!) strnil okrog vprašanja nasilja, tokrat okrog vprašanja nasilja, povezanega s seksualnostjo.
Toda zahodna sekularna družba je ob teh hvalevrednih pobudah žal slepa za dejstvo, da opisano seksualno nasilje deloma izvira tudi iz popolne zbanaliziranosti seksualnosti v sodobni družbi nasploh; iz nemoralnosti, če hočete. Do tega priznanja pač ta družba še ni prišla, ali pa v skladu s svojo ideologijo ne more. Kljub prevladi liberalne agende v sodobnem zahodnem svetu se seksualno nasilje očitno še vedno dogaja, in to ne le v Afriki.
A na drugi strani imamo v Cerkvi, v primeru pedofilije, drug problem: Cerkev le stežka priznava, da je problem seksualnega nasilja povezan predvsem z močjo, oblastjo (tako kot je to sicer tudi v primerih pedofilije izven okvira verskih skupnosti), da gre torej za nasilje, in ne le za povezavo s seksualno nemoralo. O tem slednjem nas bi namreč radi sedaj prepričali tisti, ki se boje, da bo Frančiškov boj proti pedofiliji v Cerkvi za seboj potegnil tudi cerkvene reforme na drugih področjih, zlasti na področju delitve moči v Cerkvi. Poglejmo primere seksualnega nasilja v filmski industriji: režiserji si nemoralo z igralkami dovolijo s položaja moči.
Pedofilijo – ki je z močjo izrazito povezana – se marsikje v Cerkvi še vedno obravnava kot (zgolj) moralni spodrsljaj, kot v primeru, ko se župnik spozabi z odraslo osebo, oz. natančneje, ko je skušnjava premagala oba. Nekaj tega nerazumevanja seksualnega nasilja je, žal, bilo tudi ob nedavni razglasitvi za blaženo Anne Kolesarove, slovaškega dekleta, ki se je ob koncu druge svetovne vojne uprlo sovjetskemu vojaku osvoboditelju, ki mu ni bilo dovolj običajno gostoljubje Kolesarove družine. Ob vsem spoštovanju do njene smrti in – ob tem, da je Cerkev pri razglasitvi gotovo vodil dober namen – se namreč kar vsiljuje občutek, da nekateri v Cerkvi še vedno menijo, da se ženska, ki je dovolj pogumna, da se upre potencialnemu posiljevalcu, pravzaprav upre skušnjavi oz. da se upre skrunitvi moralne vrednote s strani nasilne druge osebe. Kakor da ne bi razumeli, da je po-silstvo dejansko enostransko na-silje; kakor da ne bi razumeli, da se je Anna instinktivno uprla nasilnemu ponižanju. In kakor da bi bila v tem Cerkev podobna nekaterim predmodernim kulturam, ki so posilstvo videle ali vidijo predvsem kot kršitev tabuja prepovedanega spolnega stika, zaradi česar krivdo zanj zvrnejo na obe strani.
V krščanstvu ima čistost malo opraviti s telesno nedotakljivostjo. Spomnimo se Jezusovih besed: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« (Mr 7,15).
Takšno absolutiziranje tabuja izvenzakonskega spolnega stika navsezadnje privede v relativiziranje teže posilstva (pedofilije) za žrtev, saj se vse začenja vrteti okrog tabuja samega (okrog nemorale), ne pa okrog žrtve in nasilja – in zaradi tega so številni v Cerkvi pedofilijo pometali pod preprogo, ker so v tem videli predvsem spodrsljaj zoper spolno moralo. Pometli pa so jo lahko seveda le s pozicije moči; verna ovčica bi težko kaj pometla. V takšnem načinu razmišljanja je v ospredju šesta, ne (pomembnejša) peta zapoved – posilstvo dostikrat duševno ubije žrtev.
Christine Ford verjetno še ni slišala za bl. Anno Kolesarovo. Med liberalno demokratko, verjetno žrtvijo poskusa posilstva prof. Fordovo, in preprostim slovaškim dekletom, Kolesarovo, nedvomno žrtvijo posilstva in umora, je morje. A tudi obilo nauka za našo levo-liberalno elito – in za del katoliške.
