OGLASNO SPOROČILO. 
Knjiga Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo je dvojna knjiga, saj bi bila lahko tako prvi del Tragično življenje Janeza Topliška kot drugi del Koroška v plamenih samostojni knjigi. Druži ju »bomba« oziroma poskus z eksplozivom doseči določeni cilj. Emigrant Janez Toplišek je namreč skušal (seveda neuspešno), daljnega leta 1963, z nasilnimi sredstvi zrušiti diktaturo v domovini in vzpostaviti samostojno slovensko državo. Luka Vidmar in Marina Blaj pa sta po nalogu jugo-slovenskega režima, septembra 1979, izvedla ponesrečeno mednarodno tero¬ristično akcijo na dvojezičnem Koroškem.
Tragično življenje Janeza Topliška
Ker je Janez Toplišek neznan v Sloveniji, je pa eden izmed povojnih prvoborcev za samostojno Slovenijo in edini, ki je – od slovenske politične emigracije – pri zasledovanju tega cilja hotel uporabiti orožje, najprej natančno opisujem njegovo življenje (rojen leta 1930). To je bilo do leta 1960 najbolj zaznamovano s premeščanjem Topliška po različnih nemških begunskih taboriščih. Tu se je v stiku z slovensko, hrvaško in srbsko emigracijo »nalezel« totalnega antikomunizma in osamosvojitvenega nacionalizma. Zato ni nič nenavadnega, da je v Nemčiji ustanovil Organizacijo slovenskih protikomunistov (OSP). In ker je bil človek prakse, tehnike in akcije ter fanatično predan idejama demokracije in samostojne slovenske države, je zbiral in zbral orožje in propagandni material ter se za časa letnega dopusta, namesto na počitnice z družino – žena Krystyno, poljskega rodu in dvema dečkoma – odpravil ilegalno v Jugoslavijo oz. Slovenijo. Toda nesrečnik ni vedel, da je okoli njega slovenska Udba spletla obroč sodelavcev in da so naši tajni policaji spremljali vsak njegov korak. Celo eksploziv in vžigalnike za na pot v domovino mu je preskrbel sodelavec Žan (Milan Borič), temu pa jih je dostavila Udba preko diplomatske pošte!
Tudi pri ilegalnem prehodu meje (avgust 1963) sta bila z njim dva sodelavca Udbe in zato ni nič čudnega, da je bil kmalu po prečkanju meje ujet in aretiran. Bil je sojen v Ljubljani, dobil je 14 let in poslan je bil na prestajanje kazni najprej na Goli otok in nato v Staro Gradiško. Tu je bil novembra 1965 pri poskusu bega prerešetan s 26 kroglami. Vdova Krystyna se je potem, tudi to natančno prikazujem v knjigi, kar lep čas trudila, da bi zvedela, kaj se je nje¬nemu soprogu v Stari Gradiški pripetilo.
Koroška v plamenih
V drugem delu, kot že povedano, najprej opisujem 12 bombnih atentatov na dvojezičnem Koroškem v letih 1972 – 1977 in nato preidem na podrobno analizo trinajstega in zadnjega atentata (september 1979). Gre za sicer izveden a hkrati ponesrečen bombni atentat na Domovinski muzej brambovcev v Velikovcu, saj sta bila storilca udbovec Luka Vidmar in udbovska sodelavka Marina Blaj pri tem ujeta, zaradi tega, junija 1980, obsojena in leta 1981 zamenjana za avstrijskega vohuna Gerharda Lacknerja.
Iz podatkov in dokumentov predstavljenih v drugem delu knjige, dokumentirano dokazujem, da je šlo pri velikovški bombi za direktno vpletenost jugoslovanskega in slovenskega režima. Natančno seciram tudi takratno strukturo slovenske tajne politične policije, njeno povezavo z vrhom Udbe v Beogradu, kadrovsko sestavo ljubljanskega centra SDV (kjer je bil zaposlen Luka Vidmar), kadrovsko sestavo mariborskega centra SDV (kamor je bila sodelavsko vezana Marina Blaj) in mariborski posebni podcenter SORA, ki je bil zadolžen za delovanje na dvojezičnem Koroškem (njegovo načrtovano in dejansko oborožitev, njegove uslužbence, sodelavce in njihovo delovanje).
Vir: avtorjev opis knjige
Foto in recenzija: Mohorjeva.si
Cena: 32 Eur. Naročilo: [email protected]
Aktualno: kolumna Igorja Omerze: Arhivi še zaprti
