Očetovska rana

59

oce sinPred časom je pri nas izšel roman ameriškega avtorja Briana J. Gaila, ki v slovenščini nosi naslov Brez očeta. Knjigo sem vzel v roke predvsem zaradi provokativnega naslova, saj gre za temo, o kateri se ne govori in ne piše prav veliko. Živimo namreč v prepričanju, da so naši očetje dovolj dobro poskrbeli za naše fizično preživetje oziroma vse, kar se je zgodilo med nami in našimi očeti, jemljemo kot dejstvo, ki ga ni mogoče v ničemer spremeniti in o katerem nima smisla razglabljati. V resnici temo očeta nezavedno izrivamo iz našega razmišljanja, saj odpira dostikrat nezaceljeno »očetovsko rano«.

Z izrazom očetovska rana v psihoterapevtskem jeziku označujemo ranjenost moške in ženske psihe, ki je nastala v odnosu z očetom. Nastala je lahko kot posledica fizične ali psihične zlorabe v otroštvu, še številčnejši pa so primeri, ko posamezniki niso utrpeli zlorabe, vendar kljub temu nosijo globoke rane, ki so posledica fizične ali čustvene odsotnosti očeta v času njihovega odraščanja. Posledice te odsotnosti pa so občutki strahu, negotovosti in praznine, zaradi katerih trpijo moški in ženske vseh starosti.

Zaradi očetovske rane še posebej trpijo moški, saj je stik z očetom ključen za izgradnjo moške identitete. Odrasel moški, ki ob očetu ni doživel potrditve, se bo tako vedno spraševal, ali je dovolj dober; moški, ki ob očetu ni začuti, da je svet varen, bo varnost in potrditev iskal zunaj sebe v uspehu, denarju, pri ženi ali drugih ženskah, vendar bo pri tem neuspešen in vedno znova razočaran.

Globlja kot je očetovska rana, močnejši je klic po očetu. V neki ameriški reviji je bila objavljena zgodba 13-letnega fanta, ki je v navalu jeze ustrelil očeta. Ko so ga vprašali, zakaj je to storil, je odgovoril, da je očeta sovražil in ga ni mogel več prenašati, ker je oče od njega zahteval preveč. Policisti, ki so fanta varovali, so povedali, da je bilo iz njegove sobe slišati, kako v spanju kliče očeta. Kljub temu, da je fant z umorom očeta prekinil po vsej verjetnosti zlorabljajoč odnos, pa klica po očetu v sebi ni mogle utišati.

Po nekaterih podatkih je med fanti, katerih očetje so bili fizično ali čustveno odsotni, bistveno več delikvence, samomorov, opustitev študija in bega od doma.

Za razliko od psihičnih ran, ki so posledica zlorabljujočega odnosa in jih običajno vsaj razumsko lahko povežemo s tem odnosom, pa je v primeru fizične ali psihične odsotnosti očeta vzrok težav težje prepoznati, saj izkušnje odnosa ni in torej oseba težko razume oziroma čuti, kaj manjka.

V enem izmed ameriških zaporov je duhovnik ob materinskem dnevu na željo zapornika razdelil večje število voščilnic, ki so jih potem zaporniki pošiljali svojim materam. Zanimivo je, da je bil odziv med zaporniki zelo dober in so svojim materam poslali lepo število voščil. Ko pa je duhovnik razdelil voščilnice ob priliki dneva očetov, na njegovo začudenje ni bilo niti enega zapornika, ki bi poslal voščilnico. Iz omenjene zgodbe lahko le slutimo praznino v odnosih med očeti in sinovi ter odsotnost pozitivnih čutenj, ki bi se zganila ob očetovskem dnevu.

Moški, ki prihajajo v terapevtske ordinacije zaradi težav v odnosih z ženo in otroki, še uspejo spregovoriti o negotovosti v teh odnosih, izredno težko pa povezujejo to negotovost z umanjkanjem tesnega odnosa z očetom. Ker ostaja oče za moškega vedno najmočnejši objekt identifikacije, njegov »lik« nagonsko ščitijo in njegovo fizično in psihično odsotnot najpogosteje opravičujejo s tem, da je moral oče materialno poskrbeti za družino. Soočenje z resnico, da je bil oče človek, ki je delal napake in svojemu sinu zadal tudi boleče rane, doživljajo kot ogrožajoče za lastno identiteto.

Z upoštevanjem dejstva, da sta se v prejšnjem stoletju zgodili dve svetovni vojni, ki sta za seboj pustili cele generacije mrtvih oziroma čustveno ranjenih moških, ki niso zmogli dati čustvene varnosti svojim otrokom, nam postanejo razumljive epidemične razsežnosti očetovske ranjenosti.

Pa je mogoče očetovsko rano zdraviti in pozdraviti? Prvi pogoj za zdravljenje je, da moški prepozna in si prizna svojo ranjenost s strani očeta. Drugi pogoj pa je, da pride v stik svojo bolečino in izrazi občutja, povezana z očetom: jezo, bes, strah, negotovost in žalost, s katerimi se v mladosti ni znal soočiti in jih je kot otrok moral potlačiti, vendar jih zato zdaj kot odrasli doživlja kot ogrožajoča. Le ob sočutnem pogledu na svoje rane je mogoča sprava s preteklostjo tako, da ta ne bo več pogojevala življenja v sedanjosti.

Svojo zamrznjeno notranjost bo moški lahko prebudil tudi, če bo zmogel biti sočuten do sina. Kdo bo lahko razumel stiske fanta in mladostnika bolje kakor oče, ki je sam doživljal tovrstne stiske, in kdo bo najbolje vedel, kaj otrok in mladostnik potrebuje, če ne oče, ki ve, kaj si je kot otrok in mladostnik od očeta najbolj želel. Ob sinu se bo moški naučil sprejeti in zdržati nemir, jezo in negotovost in se tako pomiril tudi sam s seboj.

Kaj pomeni biti moški, pa se bo moški lahko naučil tudi v družbi moških. Podporne skupine, ki v zadnjem času nastajajo tudi pri nas, so namenjene temu, da moškega razbremenijo pritiskov, ki izvirajo iz pričakovanj družbe do moškega, in mu pomagajo, da je lahko to, kar v resnici je. Ob podpori skupine bo moški lahko spregovoril o težavah in stiskah in prepoznal kot legitimna vsa občutja, ki jih ob tem doživlja. Odkril bo pomen moške družbe in moškega prijateljstva. Odkril bo bolj fleksibilno moškost, ki vključuje sprejetje vseh vidikov samega sebe; spoznal, da je lahko nepopoln, zmotljiv, nadomestljiv. Takrat bo ponosen na svoje »bojne rane«, saj ga pretekle izkušnje niso zlomile, ampak utrdile.

Matej Marc je zakonski in družinski terapevt, sodelavec Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

59 KOMENTARJI

  1. Gejevske poroke pa vse to a priori zavržejo kot nekaj brezveznega. In še vedno nekateri podpirajo gejevske poroke.

    • Romana sicer nisem bral, ampak kakor se da iz povzetka razbrati, ne govori o istospolnih družinah, temveč heterospolnih, kjer oče čustveno in/ali fizično zlorablja sina oziroma je čustveno in/ali fizično odsoten.
      Torej – oče je in obstaja (četudi ga naprimer nikoli ni doma), vendar zaradi svoje odsotnosti, nezrelosti in napačne vzgoje povzroča to očetovsko rano.

      Psihopat, ga imaš v družini, ti povzroči veliko več škode, kot tak, ki ga nimaš.

      • Gejevske poroke pa vse to a priori zavržejo kot nekaj brezveznega.
        A ti moram ponovit al res nisi sposoben razumeti poante? Namreč, da v gejevski “družini” sploh a priori ni očeta. Starš 1?!

        • zdravko – No, pozabil si omeniti, da sta lahko pa tudi dva očeta. Poanta je v tem, da otrok ne živi v vakumu in dobi “informacije” o obeh spolih iz družbe. Tako sin dveh lezbik dobi moškega vzornika, pri stricu, dedku, prijateljih, učiteljih, trenerju…
          Poanta zgornjega članka pa je, kako “odsotni” očetje v “normalnih” družinah škodujejo svojim sinovom. In tudi ti se lahko izvlečejo.

          • Če sta dva očeta, potem ni mame. Saj problemi so ravno tako, le drugačni – ker gre za drug spol.

            Za normalen razvoj otroka sta potrebna oba spola.

            V resnici je pa tako, da imajo lezbijke bistveno manj stika z moškimi kot ostale ženske, zato otroci težje pridejo do vzora z moškimi.

          • Ja, ja, seveda. Pri gejevskih porokah ni nobenega očeta, ne pa da sta dva!
            Odnos do nasprotnega spola pa je treba razviti v initimnosti družine, ne pa z opazovanjem stricev ali sosedov.
            Beden poskus razvrednotenja tematike članka.

          • Obvezno ime glorificiranje,enospolnih zvez je nekaj,kar z evolucijo človeka in celotne družbe nima nobenega logičnega zaključka!Praviš,da otrok v taki zvezi,kjer sta dva očeta,ali dve matere lahko najde vzorce očetovstva kjer koli,ali se ti zdi normalno govoriti o dedkih v družini homoseksualcev,krvno sorodstvo,dragi moj,je predpogoj za vsako družino!Kako naj “posvojen “otrok v enospolni zvezi govori o dedku,babici in stricih ?! Ali si o tem kaj razmišljal,očitno nihče od zagovornikov posvojitev v homosekualnih partnerstvih ne razmišlja o tem,kaj se bo dogajalo v glavah “posvojencev” v najobčutljivejšem obdobju razvoja v puberteti-adolescenci,ki ima tri razvojna obdobja !Navezanost in simpatiziranje otroka z ljudmi,ki ga obkrožajo,od sosedov,do učiteljev in “trenerjev”,je prirojena lastnost vsakega človeka,oziroma otroka in so lahko tudi čustvena,ali pa samo uporabna za dosego določenih ciljev in rezultatov v njegovem življenju!Poraja se še drug zelo pomemben problem,kaj se bo dogajalo s posvojenim otrokom,ki že v osnovi spozna,da je njegova “družina”nenaravna tvorba,ki je zgolj kaprica ljudi s katerimi se
            je narava kruto poigrala!Nič ni narobe,če se ljudje z enospolnimi nagnjeni družijo in ustvarijo med seboj čustveno
            zvezo,vendar je smešno,če se blago izrazim ,da se poročajo, kajti to je karikatura normalnih medsebojnih čustvenih povezav partnerjev različnih spolov,lahko bi rekli izničenje zakona v pravem pomenu besede !Dejstvo je,da se ne zavedajo,da lahko
            njihove zakonske zveze povzročijo v njihovih osnovnih družinah iz katerih izhajajo,nepremostljive težave obojestransko!Veliko vprašanje je,ali so se starši,ki imajo sicer radi svoje otrokoke ne glede na njihov način življenja,sprijaznili z dejstvom,oziroma poroko sina,ali hčerke s partnerjem istega spola,ali so zadevo sprejeli z določenimi zadržki,ki z ljubeznijo
            nimajo nobene zveze!

      • Za geje je psihološko značilno, da imajo bolan odnos z očetom in z mamo. Veliko je že to, da smo po 25 letih odkrili, da so gejevski psihoterapevti in psihiatri zlorabili oblast in izločili gejevstvo iz kataloga psihičnih motenj. Če se sinu ženske gnusijo zaradi mame oz. so jim moški privlačni zaradi nedostopnosti očeta.

        Ne vem koliko igrajo igre moči. Pri južnjaških najstnikih opažam, da jim seks pomeni nadvlado žensk, poniževanje žensk.

        Sedaj je motnja tako očitna, ker se ponosno bahajo z njo. Prej so vsaj nekateri delali na njej. Danes pa je večina gejev podobna psihopatskim straightom, ki se šopirijo z lažno izložbo, da jim ni treba pogledati v lastno grešnost in bedo.

        • pavel – To domnevno “psihološko značilnost” si precej poenostavil. seveda odnos s starši vpliva na celotno otrokovo (in kasneje odraslo) osebnost. zadeva s homoseksualnostjo je vseeno mičkeno kompleksnejša. Zakaj potem naprimer niso vsi sinovi in celo dvojčki takih staršev homoseksualni?
          Če si vsaj nekoliko znanstvenika in pošten, mislim, da je to vrh glave dovolj, da priznaš da ta domneva pade.

          Na srečo (in celo začuda), so psihoterapevti sprevideli in imeli toliko jajc, da so homoseksualnost črtali iz seznama. Ker ni nobenega pametnega razloga, da bi tam ostala. Ni bilo tudi nobenega razloga, da je na seznamu sploh pristala. (in glede na to, da je že oče psihoanalize ugotovil, da ni z njimi čisto nič narobe, je precej dolgo trajalo) Homoseksualci so pač ravno tako sposobni za življenje v družbi, kot vsi ostali.

          In kako se, po tvoje, šopirijo s to svojo motnjo? (nekateri se, drugi se ne. nekateri se šopiriji s svojim krščanstvom, drugi se ne. nekateri se šopirijo z oblekami, drugi se ne. nekateri se postavljajo z otroki, drugi se ne.)

          Lahko si prepričan, da se je večina gejev, recimo starejših od 20 let (ne vem kako je z mlajšim generacijami), zelo dobro poogledovala v svojih “grešnosti” in “bedi” – z nemalo trpljenja, preden smo uvideli, da ni te grešnosti in ni te bede (razen v ljudeh okoli nas. pa še to ponavadi v ljudeh, ki niso zares okoli nas)

          • obveznoime, tebi sem enkrat že razložil da gre za dejavnike tveganja. Ampak to očitno ne paše v tvojo ideologijo.

            In ne. Pri psiholoških raziskavah domneva ne pade – zgolj zaradi tega, ker ni pri vseh 100% isto. Imaš pravilo in so odstopanja.

            Na žalost je imel gejevski lobi toliko moči, da je homoseksualnost črtal iz spiska motenj, saj ni nobenega razloga, da bi to naredili.

            Tudi marsikdo s spolno motnjo je ravno tako sposoben za življenje v družbi, pa psihologom ne pride na kraj pameti, da bi zaradi tega motnjo črtali s seznama.

            Tvoj argument je torej brez vrednosti – ničen.

          • Kdo pa pravi, da homoseksualci niso sposobni za življenje v družbi? Tudi ljudje s štrlečimi ušesi so povsem sposobni za življenje v družbi, pa ni še nikomur padlo na pamet zahtevati, da bi se štrleča ušesa nehali opisovati kot stanje, ki je odstop od normale in ki ima svojo diagnozo. Ali je to dobro ali smiselno zdraviti, je pa povsem drugo vprašanje.

          • Argument z dvojčki je popolnoma napačen in zavajajoč. Dokazuje kvečjemu, da homoseksualnost ni genetska, ni biološka.
            In nič drugega.
            Pavel piše zelo utemeljeno.

  2. Dobro je napisal in dobro je o tem govoriti. Danes se družba izogiba govoriti o bistvenih problemih, ker so najbolj boleči. Polno socialističnega Lapanja je o brezzveznostih.

    Zadnjič me je znanka iz SKŽ (10 let starejša) spraševala, kje naj dobi informacije o moških čustvih.
    Kot prvo sem ji dal Milivojevićevo knjigo Emocije. Ker čustva so univerzalna človeku.
    Potem se ji omenil knjigo Moški so iz Marsa, ženske iz Venere.
    Nato izvrstno knjigo dr. psihologije in protestantskega duhovnika Eggericha :

    http://www.ljubezeninspostovanje.si/

    Potem sem ji omenil, da dela s skupinami za moške jezuit Vili Lovše v DSJ v LJ.

    O odnosu z očetom bom morda nekoč napisal knjigo. Morda mi bližnji niso pustili izražati sovražnih čustev, zato mu kakih 30 let nisem mogel odpustiti. (prvih 6 let tako ne morem šteti).

    Danes pri 5 in 9 letnikih okušam kako je težko vzgajati, koliko nemira, vojn imajo mulci v sebi. Takrat bolj zategnem z ušesi ko zaslišim na radiu od Dragojevića : Oprosti mi pape …

    Zadnji mesec je moj oče v bolnici. 2 operaciji, težki. Pred tednom so nas opozorili, da je zelo malo šans, ko sva ga z mamo obiskovala na CID v UKC. A se je že desetič izvlekel. Tu ga res občudujem, ker me čaka podobni križev pot zaradi dedne bolezni.

    Se pa spomnim, kakšna je bila muka na DV v tišini, ko mi je duhovni voditelj pri dnevni molitvi na temo PS 103, ki sem se ga učil na pamet med sprehodi v samostanu Uršulink, da pogledam katere dobre in katere slabe lastnosti sem prevzel po mami in katere po očetu. Slabe sem znal hitro našteti. Dobre pa samo pri mami.

    Bistveno vprašanje odraščanja je odnos z očetom in odnos z Očetom. Ravno zato je danes toliko starih ljudi množično nezrelih, infantilnih, praznovernih. Morda niso imeli tako hudega odnosa na nož kot jaz, a ravno zato odnosa z očetom niso vzeli zares. In so ostali mlačni. Otročji častilci države in ugodja.

    • Še eno knjigo o moških sem znanki priporočil: od patra Anselma Grüna: Moški bojevnik in.. kjer popiše različne značaja pomembnih mož v Svetem pismu.

      Dejstvo je treba priznati: danes smo moški v Sloveniji šleve, poženščeni. Tudi, če smo pretirano agresivni. Ženske pa so možače, gospodovalne.

      • Zato mora o moških čustvih brati iz knjig. 🙂
        Res, se mi zdi, da je iz “bitke med spoloma” nastalo pravo klanje. Mladina že v dvajsetih ne kaže nobenih znakov razumevanja nasprotnega spola. Večina je osamljenih.

        • Ne samo mladina. Ogromno je starejših moških in žensk, ki so ZAGRENJENO osamljeni, brez kakih omembe resnih izkušenj partnerskega odnosa (največ je sanjarjenja in začetkov zaljubljenosti) . Še več jih je, ki so strašno osamljeni v partnerskem, zakonskem odnosu.
          Ustvarjalen pa je lahko samo nekdo, ki ima na tem področju blagoslov. Ustvarjalen v odnosu: ker hitro mi bo kdo podtaknil čudaške, ki so bili izvrstni znanstveniki v tehniki…

    • Vprašaj se, in to je čisto dobronameren nasvet, koliko sam prispevaš k temu, če imata tvoja “mulca” preveč nemira in vojn v sebi. Saj nekaj nemira je lahko spodbuda k ustvarjalnosti in dejavnosti, preveč pa hromi in uničuje, na dolgi rok tudi fizično. Neredko se človek lahko zaloti in temu pritrjuje tudi psihologija, da ponavlja zgodbe iz svojega otroštva v obrnjenih vlogah, da torej kot oče, ne da bi se tega zavedal, kaj šele premišljeno to hotel, ravna prav na način, ki je njega v otroštvu najbolj ranil, mu vzbujal občutke frustracije, negotovosti, nemoči.

      Teh starševskih zdrsov, ki jih ne omenjam brez samokritičnosti, si otroci ne zaslužijo.

      • Ne glede, si predstavljam kaj misli, ko pravi koliko vojn bijejo v sebi. Oče si ne more nič pomagat z ugotovitvijo da “ravna prav na način, ki je njega v otroštvu najbolj ranil…”. To je samo psiho-očitek, s katerim prevzameš oblast nad vsemi, da bi jim solil pamet. Mnogokrat videno, ko razni “strokovnjaki” bi radi bili pametni… Poden od stroke!
        Kdor vidi te vojne je že veliko dosegel. Kdor pa misli, da jih lahko pomiri sam, pa …

        • Tega ugovora ne razumem povsem. Če se ozaveš, kaj delaš kot starš narobe in veliko tega je vezano na podzavestno ponavljanje slabih vzorcev, pridobljenih v lastnem otroštvu, tudi s pomočjo znanj, ki jih daje stroka ( brez utvar, da je vsemogočna, daleč od tega), imaš po mojem več možnosti, da z veliko vaje in napora zadevo v doglednem času vendarle popraviš. Seveda otrokovih notranjih vojn in trpljenja, tudi takšnega, ki je neizogibno vezano na odraščanje, s tem ne boš odpravil, te iluzije nimam. Hrepenenje po nedoseženemu miru, obvladanosti, varnosti in harmoniji, ki ga nekateri bolj, nekateri manj čutimo v sebi in potem skušamo okolico, vključno s člani lastne družine, urejati po teh aspiracijah, otroku v razvoju gotovo lahko tudi škodi.

          • Se strinjam.

            Danes starši preveč otroke nagrajujemo in hvalimo, ter premalo kritiziramo njihovo obnašanje, tudi premalo zahtevni smo. Šole pa sploh, tam so vse vrtci postali.

            Starš podzavestno ponavlja vzorce. Tu so najbližji odnosi, zato tu lahko največ zla povzročimo. Zato je potrebno biti dosti čuječ in samo kritičen.

      • Se dostikrat sprašujem, velikokrat iščem rešitve, se primerjam z očetom. Dostikrat ravnam instinktivno v dobri veri. Dostikrat ne znam in samo še molim. Imam tri sinove in sedaj so v enakih letih, ko se vsak bojuje za svoj prav.

        Za razliko od mojega očeta, jih jaz velikokrat pohvalim in spodbujam. Ne morem, da jih ne bi veliko kritiziral. Upam, da bodo nekoč pravi moški (podjetniki) in ne razvajeni, brez jajčni birokrati. Kar posebej pazim (in moj oče ter psihopati delajo) da ne grem v kritiko osebe, temveč zgolj v kritiko dejanj.

        Kljub strogosti mislim s pogledom za nazaj, da sem pretirano popustljiv. Ljudje, ki smo razvajeni, dostikrat nimamo srca, da bi bili strogi in dosledni do svojih otrok, če nam še pri samih sebih ne uspeva.

        • Če se otrem na tvojo kritiko, glej da ob kritiki puščaš prostor za preživetje. Tvoja kritika je velikokrat popolnoma zaprta, da niti miš skozi ne pride… 🙂

          • Eno je moja kritika nesposobnih socialističnih politikov z desetletji kilometrine in nič rezultati. Ti bi tukaj rad mišji prostor, da bi vsaj JJ ven prišel.

            A sem tebe kdaj kritiziral? Mislim, da prav dobro dihaš ob meni. Tudi If je do mene daleč bolj kritičen kot jaz do njega.

          • Ne gre za mene. Božje kritike so take, da moraš priti skozi šivankino uho. Človeške pa naj bojo take, da vsak svojo kamelo skozi stlači. 🙂
            (in vidiš, meni ni treba JJ sabo šlepat. ti pa zanikaš avtoriteto v celoti. to je otrokom slabo sporočilo.)

          • No, če si ti JJ osebno, potem ti mora biti ob moji kritiki tako kot si napisal. Ampak, a nisi napisal nekje, da si študiral na Elektro in te je nek prfoks za… l. In to tisti, ki je kasneje na SDS listi kandidiral.

          • In še o sposobnostih socialistov: 70 let nam vladajo! Torej, spoštuj nasprotnika. Je zelo sposoben in še več, zelo nevaren.

    • Ni predsodek. Po tvojih komentarjih je videti, da priznavaš samo papeža in Kristusa. Kot sam praviš. Če ne bi tega sam povedal, bi rekel da niti teh dveh… 🙂

      • ” kaj mi praviš Učitelj, samo eden je”, je rekel Jezus svojemu učencu.

        “ni dobro v človeka zaupati” je drug stavek iz SP.

        Kot žrtev socializma in kot pubertetnik sem se naučil, da je neumno na Tita in na svojega očeta gledal kot na Boga.

        Avtoritete imam različne na različnih področjih. Na področju duhovnosti je to nekaj jezuitov, tudi papež. Od intelektualcev mi je všeč Ihan, Vehovar, Vodopivec, Gržan, Rupnik, Štuhec. Na področju psihoterapije je Milivojević. Na področju psihologije Zadel. Na področju tehnike imam par ljudi, ki jih ti ne poznaš. Na področju novinarstva so Nežmah, Puharjeva, Žužek.
        Na področju klasičnega liberalizma so Brščič, Turk, Šušteršič in Kovač Matej.

        Kar veliko avtoritet za mala področja občudujem in se učim od njih. Nobenega pa ne malikujem. Koga ti malikuješ? Ti povem?

        • Žižek in Bogo Kovač torej? No, lepo. Pa smo te končno ujeli. Riki, Anthon in drugi te nimajo zastonj na piki.

          • Kot podrepna muha si siten. Izbiraš si slamnate može. Zato si isti kot Anthon in Riki in Zdravko. Ista motnja in isti malik.

            Aleš Žužek in urednik tega portala Matej Kovač.

          • Blefer Žižek ni novinar. Motnja špijonov je, da morajo ljudi stalno loviti, osvajati, zasledovati in iskati napako. Da ja dokažejo, da imajo prav in nihče ne posumi, da so sami moteni.

            A ste nekdanji udbovci ali ste tudi sedanji?

        • In ti boš kar meni povedal, koga jaz malikujem?
          Mah, zabij si jih v rit.

          Avtoritete pa si si sam izvolil. Razen papeža in Kristusa so vsi tvoji lastni izbranci.
          To niso avtoritete. Zato pravim, da zanikaš avtoritete, v celoti.

          • Celo papeža si si torej sam izvolil?! Niti papež ni papež zate? Takšni so sicer marsikateri tvoji komentarji tudi.

          • Lepo sem pisal in komuniciral. Tebi se pa kar naenkrat strga in postaneš pasji kot bi imel steklino.

          • In zdaj sem jaz pasji?
            Glede malikov sem ti povedal kaj z njimi, da boš vedel koliko jih malikujem. Kako naj ti drugače dokažem ali koga malikujem.
            Avtoritete si si sam izvolil. To najbrž ni žalitev?!
            Povej naravnost, ali ti je papež avtoriteta, ker je papež, ali ker ti je slučajno všeč?

          • Le zakaj naj si JJ po tvoje zavijem v rit? Mar ni to pasji način komunikacije.

            Papež mi je v večini všeč. Tudi prejšnji 4 so mi bi všeč. Ni pa meni papež nek faktor v osebni veri in v veri v Cerkev. V teologijo se ne poglabljam.Tako da kaj dosti od teh stvari ne vem kar jih Kerže piše o razkolu.

            Odgovori mi, kaj je zate avtoriteta? Meni je avtoriteta nekdo, ki nekaj zna, je v nečem dober.

          • Glede avtoritete, pa analiziraj papeža. Je lep primer avtoritete.
            Tvoj odnos do Cerkve je zgrešen. Ali pa morda se nimaš za katoličana? Doselj sem te razumel, da si katoličan.
            Tako da začni s papežem in ga spravi tja kjer mu je mesto. Kot avtoriteto.

  3. Seveda zapisano v veliki meri drži in Gail ni tega ravno prvi izpostavil. A prav tako obstaja v istem smislu in je morda še za kanček bridkejša tudi t.i.”materina rana”,čeprav je morda redkejša.

    • Tako je. Materina rana je hujša. Če otroci nimajo mame pogosteje v zgodnji dobi umrejo. Nestabilna, infantilna mama povzroča hude psihološke motnje, zasnove za prazno, ne ljubeče življenje, zasnove duševnih bolezni, zasnove za samomor.

      Če imamo normalno ljubečo mamo, je naš pogled na svet manj tesnobe, bolj optimističen in podjeten. Imamo globoke korenine.

    • Seveda. To je zelo obsežna problematika. Če je tu govora samo o očetovski rani, je to zgolj zaradi diskusije.

    • ne vem, niti ni redkejša … ker če ni bilo moža, pomeni da je bila sama za vse, da se ni zmogla samouresničit kot žena, postajala je nekaj kar sicer ni hotela a je morala, zaradi preživetja v materialnem smislu.

  4. No, ker me je na nevtralni temi spet napadlo par janšistov s steklino, jim bom povedal zgodbico o njihovem maliku. resnično.

    Moja žena je pred več kot 10 leti delala v Zdravilišču kamor je hodil na zdravljenje njegov oče. K njemu je na obiske hodil samo sin Rajko. Janez nikdar. Ko so tega preprostega, majhnega in prijaznega možička ljudje v Zdravilišču zvedavo spraševali o njegovem slavnem sinu, je ata samo razočarano zavzdihnil ” Ahhh, naš Janez!”

    Njegov Ata je bil nekoč domobranec, kar mu štejem v dobro.

    Milina tega preprostega moža in očetovska rana paše zraven pod ta naslov. Le da je moja zgodba obratna (oče je ranjen nad sprijenim sinom) , ki mi jo je povedala žena (hčerka domobranca iz Teharij), ki ni Janše nikoli marala, jaz pa sem takrat še ves naiven navijal zanj sredi Dolenjske, pa me je njihova žlahta pomilovalno gledala.

    • Pavel,
      vi pa poznate toliko “zgodbic iz zanesljivih virov” o različnih javnih osebah, da bi bil vaših objav vesel vsak rumen časopis 🙂

      Osebno imam že od mladih nog odpor do opravljivcev, ne glede na to, koga opravljajo. Pripovedovanje zgodbic, my ass – temu se reče opravljanje, v najslabšem primeru pa celo klevetanje.

      • Katere zgodbice poznam? Spet diskreditacija. To je ena redkih, ki sem jih povedal. Moja žena mi jo je pravila.

        • »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« /Mt 7,6/

          Zelo osebni komentarji, ki so lahko marsikomu v rast in razmislek, tistemu, ki hoče.

          Odpirajo pa tudi rane, ki bolijo…In se celo kdo nerealno počuti napadenega in se z napadom brani, kar je bistveno lažje, kot pa da bi se ustavil in se zazrl v ogledalo..

          Smo generacija brez očetov in starih očetov, zelo veliko zaradi dveh svetovnih vojn.

          Slovenski narod je poln notranjih ran – večina družin je krvavela v srcu, ne glede na to, na kateri strani je bil en in edini zemeljski oče, ko je umrl….živega očeta za otroke potem več ni bilo.

          http://www.slovenijaimasrce.info/

        • Pavel, ne diskreditacija, le konstatacija.

          V svojih komentarjih večkrat navržete, kar ste slišali od tega ali onega o tem ali onem, take babje čenče. Vsled hiperprodukcije zapisov se najbrž niti ne zavedate, da to počnete.

          Vi svoji ženi seveda verjamete, ne vem, pa zakaj menite, da bi morali njenim zgodbicam verjeti še ostali.

          • Gospa Vanja,
            pa ste prepričani, da gospod Pavel zahteva, da njegovim zgodbam verjamemo? Jaz osebno dvomim v to. Jaz osebno pričakujem, da imamo različna mnenja in da se kljub temu spoštujemo. Se pa zavedam, da s takim razmišljanjem marsikomu povzročim nelagodje, saj je navajen misliti kot zahteva njegov gospodar … da o psihopatih, ki vse vedo in vse znajo ne govorim.

          • Gospa AlFe,
            Pavel je napisal, da je zgodbica resnična. Ni napisal, naj bralci sami presodijo o njeni resničnosti. Seveda pa bralci kljub temu lahko sami presojamo o njeni prepričljivosti.

            Zdraviliška zgodbica, kakor jo o “slavnem sinu preprostega, majhnega in prijaznega možička” naokoli raznaša Pavel, ki je zgodbico slišal od svoje žene, nekdanje uslužbenke zdravilišča, ta pa jo je slišala od kdo ve katerega “zvedavega” človeka, ki je izkoristil “preprostega, majhnega in prijaznega možička”, da bi kaj več izvedel o možičkovem “slavnem sinu”, mene pač ne prepriča, da je verodostojna.

            Če povrh vsega izvemo, da Pavlova žena nikoli ni marala tega “slavnega sina”, o katerem razširja zgodbice, kljub temu, da tega človeka najverjetneje osebno sploh ne pozna, so take zgodbice, ki jih nato sorodniki “zvedavih” uslužbencev slovenskih zdravilišč razširjajo po spletu, zame popolnoma neverodostojne. Poleg tega vemo, da “slavnega sina” dandanašnji ne mara niti Pavel 😉

            Sploh pa, četudi bi držalo, da “slavni sin” očeta ni nikdar obiskal, lahko pomislimo, da je bil pred več kot desetimi leti (pred letom 2005), ko naj bi ta zgodbica nastala, možičkov “slavni sin” morda prav tedaj na enem od najpomembnejših političnih položajev v državi in je morda imel utemeljene razloge za svojo odsotnost. Morda, pravim.

            Lahko si tudi mislimo, da je bila kar Pavlova žena tista, ki je možička spraševala o njegovem “slavnem sinu”, da je nato Pavlu iz “prve roke” prenesla “pristno” občutenje razočaranja v možičkovih vzdihih. Če ni bilo tako, od kod sicer Pavlu to “pristno” občutenje, ki ga izrazi celo s stavkom v navednicah?

            No, naj bo dovolj. Da ne bo Nrk spet meni očitala da se odmikam od teme, čeprav se je od nje najprej odmaknil Pavel.

            AlFe, iz mojega razmišljanja lahko sami pridete do zaključka, zakaj menim, da je opravljivo razširjanje neverodostojnih zgodbic po spletu zelo nekrščansko početje.

          • Pavlov opis janševega očeta je namerno izproduciran pamflet,kot je po vsej verjetnosti tudi zlonamerno govorjenje nekaterih in imenovanje očeta J.Janše kravji mešetar in tat.Vsak,ki se poslužuje
            takih in podobnih žaljivk za diskreditacijo Janeza Janše,je človek
            brez lastnega ponosa in skrajno mizernega značaja!”Junakom”,ki
            to počnejo v njegovi odsotnosti,predlagam,naj svoje mišljenje
            povedo prizadetemu v obraz!Opravljanje je greh in če to prakticirajo ljudje,ki se sicer sklicujejo na svoje krščanske vrednote,niso vredni počenega groša!Po drugi strani pa je žaljivo tudi za očeta medijsko preganjanega in osovraženega človeka!

        • Če je temu tako,potem vama z ženo ni nikoli dolgčas,ob dolgih večerih
          družno sekata po Janezu in vsemu kar je v zvezi z njim,vse skupaj
          diši po mazohizmu,vsak po svoje si krajša čas!Kaj pa klinika v
          Avstraliji,je tudi kdaj na tapeti ,o tem še nisi spregovoril,vprašm te zato,
          ker praviš,da je zgodba iz zdravilišča ena redkih iz med mnogih,ki jih nisi povedal!

    • Na tvojo veliko žalost Pavel, si izprijen ti in ne vem,kakoko se odzivajo na tvoje početje tvoji znanci in prijatelji,če jih sploh imaš in tvoji starši,poslužuješ se nizkotnega načina obračunavanja z njim-Janšo! Pri svojih umazanih rabotah se celo poslužuješ Teharij,k so posvečen kraj in mnogo trpinov in mučenikov se je znašlo tam zaradi takih ljudi kot si ti z vsem svojim bitjem!Kaj pravzaprav ima janšev oče pri
      tvojem velikem sovraštvu do njegovega sina!

  5. Z zakoncem sva oba izgubila stara očeta v drugi svetovni vojni. Najina očeta sta vsak po svoje kompenzirala to izgubo in nekako zrastla ob trpljenju svojih mater, ki sta sami po vojni skrbeli za otroke. Zelo različni zgodbi, pa tako enaki. S staranjem prinašajo najini starši vse to trpljenje na površje; spomini na otroštvo. Če pogledam nazaj, vidim, kako sta včasih oba očeta, moj in od zakonca, delovala na nek način izgubljeno, ker jima je v času odraščanja manjkal oče. In sedaj midva z zakoncem? Psihologi bi večkrat lahko zaznali, da je manjkalo trdno očetovstvo.

    • Kam naj napišem, da ne bodo vsi užaljeni? Nadaljujem kar pod svoj mnenje in tudi sebi postavim zrcalo, imam kaj videti. Moja profesorica za slovenščino nas je večkrat opozorila v smislu: “Kdor je izobražen, uporablja tujke, kdor pa je še bolj izobražen, ta tujke prevede v slovenščino.”
      Da začnem pri sebi: kompenzirati,komentirati,…

  6. Zelo čustvene reakcije nikoli niso niti približno objektivne. Sovražne reakcije pa kažejo na nečisto srce. Ja, pot do kolikor toliko čistega srca je dolga.

    Zato je pretirano čustvene odzive treba jemati z nekaj rezerve. Je pa res, da tudi ti vplivajo na okolico. Največ strupa se sprosti, če je sporočilo spodbujeno s sovraštvom, ki na žalost tudi na tem portalu ni redkost.

Comments are closed.