Koga bi lahko motilo ocenjevanje zadovoljstva študentov z učitelji?

1
Zoran Vaupot je visokošolski učitelj na Fakulteti za pravo in poslovne vede in profesor na doktorski šoli univerze UCV, Valencija (Španija)

Vprašajmo se: koga bi lahko motilo ocenjevanje zadovoljstva študentov z učitelji? Nikogar takšnega, ki je prejel dobre ocene študentov, ne poznam, a kar precej tistih, ki z njimi niso zadovoljni in jih to moti. Zelo človeško, zato razumljivo.

Zakaj bi ocene, ki jih učitelji prejemamo od študentov, bile a priori slabe? Študenti so pač izrazili, kako so zadovoljni z učitelji. Na primer z njihovo točnostjo prihajanja na predavanja – ne marajo zamudnikov; trajanjem predavanj: 35-minutno ali 4-urno predavanje brez premorov res nista sprejemljiva za običajne ljudi; samo izvedbo predavanj, saj je že Einstein izjavil: If you can’t explain it simply, then you do not understand it well enough; z urejenostjo in dostopnostjo literature – 19-letni študenti prvega letnika pač težko razumejo visoko strokovna znanstvena besedila v angleščini, pa tudi 1200 strani za preštudirati v petih dneh je enostavno preveč; in osebnim odnosom do študentov: žaljenje, aroganca ali ignoriranje raznovrstnih prošenj študentov so pač nesprejemljivi načini obnašanja.

Visokošolski učitelji različno reagirajo na slabo oceno, ki jim jo dajo študenti – to o njih veliko pove

Ko torej oceno zadovoljstva z učitelji merimo s konkretnimi merili, se hitro izkaže, da so ta še kako smiselna. Če so rezultati pri večini njih slabi ter je torej slaba skupna ocena zadovoljstva z učiteljem, je to še kako objektivna ocena dela, nad katero se mora zamisliti. Morda še ni velik problem, če prejme takšno oceno od enega študenta. Ko pa to izrazi npr. 80 odstotkov študentov, pa je čisto vseeno, ali gre za osem ali osemsto oseb, to že postane realna težava. Sploh ko se to ponavlja skozi več let in/ali pri večjem številu poučevanih predmetov ter zato odpade morebiten izgovor glede premajhnega števila prejetih anketnih odgovorov. Ocena je dejansko slaba in učitelj ima pravzaprav dve osnovni možnosti: ali bo na osnovi pridobljenih ocen kaj spremenil v svojem delu ali pa bo te ocene ignoriral, npr. s prepričevanjem sebe in drugih, da je »metodologija merjenja študentskih mnenj neustrezna«.

Seveda, kill the messenger!

Prva možnost zahteva empatično, osebnostno uravnoteženo osebo, pozitivno in iskreno usmerjeno k lastnemu in posledično tudi k napredku tistih ključnih odjemalcev pedagoških storitev, zaradi katerih učitelj sploh ima službo: študentov.

Izbira ignoriranja mnenj študentov pa je lastna učiteljem, ki se bodisi previsoko cenijo ali pa si zaradi že itak nizke samozavesti nočejo priznati lastnih napak, ker bi jih potem pač morali skušati odpraviti in se morda bojijo, da jim to ne bi uspelo. Zato je bistveno enostavnejša pot izbira obrambnega mehanizma, ki ga psihologi popularno imenujejo »obrambni mehanizem kislega grozdja« po znani LaFontaineovi basni.

Skratka, ne bojmo se ocen študentov, ampak jih izkoristimo lastnemu razvoju v prid, kakršnekoli so že. Tako ravnanje dnevno izbirajo številni zaposleni v raznoraznih dejavnostih, kjer so vseskozi deležni odzivov s konkurenčnega trga na kakovost svojega blaga.

Obstaja vzročna zveza med zadovoljstvom študentov s profesorji in osebnim razvojem teh študentov

Naslednje vprašanje je povezava med nivojem zadovoljstva študentov z učitelji in dvigom sposobnosti študentov pri reševanju nalog. Ne poznam nobenega študenta niti nisem še nikjer bral raziskav, ki bi dokazale, da so študenti, ki so bili nezadovoljni z delom učiteljev, torej so negativno ocenili njihovo izvedbo predavanj, strokovnost, oseben odnos in drugo, od teh istih učiteljev kljub vsemu bili deležni dviga kompetenc. Sem pa, nasprotno, že velikokrat bral ali slišal izjave študentov, da jih je celovito profesionalno delo učiteljev pripeljalo do želenega osebnega razvoja.

Skratka, slabo delo učiteljev, ki ga lahko merimo tudi z ocenami študentov, če že ne škodi, pa vsaj nikakor ne pomaga pri zagotavljanju ustreznih kompetenc študentov. Obratno pa dobro delo učiteljev (saj to pa je naše poslanstvo, mar ne?) pripomore k celovitemu razvoju študentov. Tisti, ki se s slednjim ne strinja, bi se moral torej vprašati, kaj sploh počne v tem poklicu, če pa je za študente po njegovi oceni pravzaprav nekoristen. Lahko se sicer prepričujemo, da mi, učitelji, smo že v redu, ampak študenti pač ne razumejo naše veličine … Vseeno pa smo, tudi če bi to držalo, slabi vsaj v tem, da jih o tej naši superiornosti očitno preprosto ne znamo prepričati.

Spuščanje študentov čez izpite brez ustreznega znanja izkazuje predvsem težave učiteljev, ne študentov

Če je za opravljanje izpita zadosti reproducirati naučene materiale in alineje iz študijskega gradiva – ta enostavnost opravljanja izpitov in posledično menda samo iz tega izhajajoča priljubljenost takšnih učiteljev med študenti je pogost očitek sivih učiteljskih eminenc –, pa to spet ni problem študentov, ampak je problem v sestavi in izbiri načinov preverjanja znanja s strani učiteljev. Povprašajte npr. učitelje, če poznajo Bloomovo taksonomijo znanja. Po mojih izkušnjah jih 60 odstotkov zanjo še nikoli sploh ni slišalo, vsaj 80 odstotkov pa ne zna dovolj točno povedati, kaj to sploh je. Kdo je torej tukaj (spet) problem, študenti ali učitelji?

Kadar učitelji spustimo študente čez izpite brez ustreznega nivoja znanja, je tudi to težava učiteljev, ne študentov. Spuščanje čez izpite je prav tako velika napaka kot metanje študentov, ker po ciljni implicitni logiki: zahteven predmet = zahteven učitelj = dober učitelj pač želimo najprej vzpostaviti ali ohraniti imidž zahtevnosti predmeta. Tudi o dejanskem obstoju te povezave še nisem videl nobenih ustreznih dokazov. Tako je učitelj, ki študente neupravičeno spušča ali meče, v osnovi problematična osebnost, vse drugo so le njegove pojavne oblike.

Tudi praktične izkušnje naj se vključijo med merila za ocenjevanje univerzitetnih učiteljev

Pogosto slišana izjava, da je edini izziv učitelja zadostiti minimalnim kriterijem NAKVIS-a (in si zato nočejo komplicirati življenja z negativnimi ocenami študentov), je preprosto nesprejemljiva. Dejansko so merila NAKVIS-a preveč splošna in omejena. Dovolj natančno opredeljujejo zgolj kriterije znanstvenih objav kot pogojev za izvolitev v nazive. To je bistveno premalo in posledica tega je, da imamo pač učitelje, ki so pri delu (racionalno) osredotočeni predvsem na svoje raziskovalne objave in z njimi povezane SICRIS točke, ne razumejo pa celovitosti poslanstva učiteljskega poklica, ki je bistveno širše. Po mojem bi NAKVIS-ova merila morali podrobneje dopolniti tako z merili za oceno kakovosti pedagoškega dela (katerega sestavni del je tudi ocenjevanje zadovoljstva študentov z delom učiteljev), predvsem pa s predpogojem praktičnih izkušenj učitelja, da lahko sploh opravlja pedagoško delo.

Fakultete so namreč polne teoretikov, ki predavajo vsebine, iz katerih nimajo niti dneva praktičnih izkušenj.

Pa sploh ne gre za to, da bi učili prakso (kar je zgolj pojem), temveč zagotavljali praktične kompetence študentov, katere edine potrebuje trg dela. In če jih sam nimaš, jih težko prenašaš na študente. Poleg tega je tistim z izkušnjami laže učiti tudi teoretične koncepte, saj jih največkrat enostavneje pojasnijo. Ne pa da npr. mednarodno poslovanje predavajo učitelji, ki nikoli niso delali v podjetju, ker so znotraj ene fakultete šli po poti: diplomant–mladi raziskovalec–asistent–doktorand–habilitiran učitelj, torej niti niso delali v mednarodnem poslu. In potem na številnih fakultetah srečaš ponavljajoče se obravnave evergreen case-studies à la Coca-Cola, Intel in podobno.

Mislim, da bi morali podobno kot pri pogoju znanstvenih objav med merila NAKVIS-a uvesti tudi pogoj praktičnih izkušenj, npr. za docenta ekonomsko-menedžersko-poslovne smeri pet let dela gospodarstvu, za izrednega profesorja 10 let dela v gospodarstvu, za rednega profesorja pa 15 let dela v gospodarstvu, od tega vsaj pet let na vodilnih položajih. To bi bil hec!

Dober univerzitetni učitelj zna svoje znanje prodajati tudi gospodarstvu

Skratka, uravnoteženo vzdrževanje triade pedagog–raziskovalec–tržno dejaven učitelj, ki zna kakšnemu podjetju prodati dejansko koristen projekt, katerega podjetje plača z lastnim denarjem, je za učitelje na fakultetah zahtevna naloga. Redki so dobri na vseh področjih. Moramo pa na vseh treh izpolnjevati vsaj minimalne pogoje. In če jih ne, niso študentje nič krivi za to, da nas na to opozorijo. Lahko smo mimozno užaljeni in npr. preoblikujemo metodologijo merjenja študentskega mnenja tako, da slabi rezultati anket postanejo manj očitni in tako nemoteči ali po nojevsko vtaknemo glavo v pesek (hear no evil, see no evil, speak no evil) in se delamo, kot da se rezultati anket nas sploh ne tičejo.

Ali pa se vendarle odločimo spremeniti na bolje. Najenostavneje tako, da si iskreno priznamo, kdo je od nas boljši, in ga skušamo učinkovito posnemati.

Tako preprosto je to.

Zoran Vaupot je visokošolski učitelj na Fakulteti za pravo in poslovne vede in profesor na doktorski šoli univerze UCV, Valencija (Španija)

1 komentar