Oče in mama sta stereotip in predsodek

24
Moniche Cirrina', levo, foto: ilgiornale.it.
Monica Cirrina’, levo, foto: ilgiornale.it.

Če še kdo izmed vas vedno okreva od stavka »mama je antropološki pojem«, o katerem je bilo pisano meseca februarja, bo danes lahko osupnil nad pogledom italijanske poslanke, Monice Cirinna’, glede materinstva in očetovstva.
Pred nekaj tedni, natančneje 13. marca, je v okolici Milana potekala odprta debata (iz različnih virov je razvidno, da je bila v ospredju LGBT tematika), na kateri je prisostvovala italijanska poslanka Monica Cirinna’.

Delček omenjene debate, ki je bil posnet, prikazuje zbrano množico in mladega moškega, ki je – kot je sam povedal – čakal več kot eno uro, da poslanki postavi vprašanje. Naposled mu le dajo besedo. Mladenič se vsem prisotnim že vnaprej opraviči, da bo vprašanje morda za koga neprijetno, a poslanko vseeno vljudno vpraša: »Se vam ne zdi, da ima otrok pravico do mame in očeta?«. Poslanka odvrne: »Jaz mislim, da ne.« V dvorani se zasliši mešanica začudenja, polsmeha in vzdihovanja, a poslanka Cirinna’ nadaljuje. Svoj predhodni stavek pojasnjuje s primerom svoje mame, ki je bila vzgojena samo s strani njene mame in babice (dedek ji je namreč umrl.) Mladenič jo med tem prekine, saj ne želi slišati zgodbe »posebnih primerov«, v katerih drugačna vzgoja ni bila mogoča, ampak ga predvsem zanima njeno splošno mnenje o pomenu očeta in mame za otroka. Poslanka Cirinna’ se neposrednemu odgovoru zopet izogne in govori o Italiji kot o državi, kjer imajo ženske pravico, da rodijo otroke in jih pustijo v bolnišnici, kjer se ženske lahko odločijo, da zamolčijo ime očeta in o Italiji, kjer ima ženska po ločitvi pravico dobiti polno skrbništvo nad otrokom.

Že ob teh stavkih se človek popraska po glavi in se vpraša kaj za ena ženska je to. Pravice, pravice, pravice. A otroku najprej odreče pravico do mame in očeta, nato natovori celo serijo pravic, ki izključujejo očeta. (Seveda se ob tem zavedamo, da obstajajo primeri, ko je za mater in otroka bolje, da se jima oče ne približuje, a to je spet druga zgodba.) Poslanka nadaljuje takole: »Veliko nas je takih, ki nismo bili vzgojeni znotraj stereotipa ali predsodka ali …« Mlad mož, začuden nad tovrstnim odgovorom, ponovno vpraša: »Ali mi hočete reči, da sta oče in mama stereotip in predsodek?«. Poslanka: »Da, v veliko primerih da!« Prisotni ponovno planejo v smeh … Na tej točki se video konča. Najbrž pa tudi vsa človeška logika.

Heteroseksualna družina kot problem

Da nekaj označimo za »predsodek« in »stereotip«, kot je to storila Monica Cirinna’, pomeni, da nas ta stvar mora do neke mere motiti. Predsodek« pomeni »negativen, odklonilen odnos do koga ali česa«, »stereotip« pa pomeni »ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec«. Torej, če ti dve definiciji združimo in malce posplošimo, sta oče in mama za poslanko Cirinna’ »negativen, odklonilen vzorec«.

Zanima me, kako je lahko ta »odklonilni vzorec« vzdržal vsa ta tisočletja? Vsa ta pomembnost rodov, imen in priimkov, dedovanja genov, talentov, karakterjev, zakaj smo na to ponosni? Le kaj je v tej vzajemni ljubezni, v darovanju in rodovitnosti, da se še kar pojavlja in nas edina ohranja pri življenju? In kako to, da se še vedno nismo mogli znebiti simbolike očeta in mame? Le koga nam predstavljata? Morda pa je nekaj na tem, kar pravi znani italijanski sociolog, Pierpaolo Donati, da je družina »rešitev za najgloblje potrebe človeka in družbe«.

Najbrž bo gospa Cirinna’ vztrajala pri svojem in delila mizo z ljudmi, ki so mnenja, da je družina le ideološki konstrukt določenega zgodovinskega obodbja. Vse to me malo spominja na Judith Butler, ameriško teoretičarko spola, ki pravi, da heteroseksualnost (in potemtakem tudi družina) ni naravna, ampak mit, ki ga je oblikoval patriarhat, z namenom, da bi nadaljeval svojo nadvlado v družbi. In po Butlerjevi, moramo temu mitu odvzeti njegovo »navidezno normalnost« in privilegij.

Se moramo česa bati?

Francesco D’Agostino, profesor filozofije prava nas lahko pomiri, ko pravi, da bo družina vedno obstajala, saj bo privlačnost med moškim in žensko vedno prisotna. Za vprašati pa se je v kolikšni meri bo sistem družino, očeta in mamo podpiral, ju vrednotil.

Na določenih mestih ne izgleda ravno vzpodbudno. Lani so v bližini Trsta v nekem vrtcu ukinili praznik mame in očeta, letos so isto storili tudi v osnovni šoli v Ozzanu, blizu Bologne. Obe vzgojno-izobraževalni ustanovi sta se za to odločili na podlagi »spoštovanja otrok, ki nimajo obeh staršev«. Razumem, toda vsi ti otroci so v nekem trenutku imeli oba starša. Zakaj ju moramo sedaj pozabljati?

24 KOMENTARJI

  1. Zelo hitro sem trznil, ko je CSD ugrabila dva otroka.

    Njun oče je šel po ženo v Dominikansko republiko. Ona ga je zapustila. Iz gospodovalne posesivnosti, maščevanja in zlobe jo je umoril.

    Sprašujem se kako so bili njegovi starši bolestno gospodovalni in kako so sedaj do vnučkov?

    • Malo si pomešal, ni tako … iz Dominikanske je bila žena alk partnerica, to ne vem, v zadnjem primeru iz Celja.
      To kar omenjaš, pa se je zgodilo že prej, mislim da konec lanskdga leta, ko sta dva fantka ostala brez matere.
      Bolestno gospodovalni, ne vem. Morda gre za mejno osebnostno motnjo, kjer pride do težkih konfliktov v medosebnih odnosih.

  2. Avtorici članka vsa čast in zahvala.
    To je prispevek za meditiranje v kakšni družbi živimo in se spraševati kaj lahko dobrega storimo za družino in odnose v družini.
    V medicini smo se učili, da so za zdravje otrok potrebne zdrave matere, iz sociologije pa je jasno, da so za zdravo družbo potrebne zdrave družine.
    Vsak dan za ta namen lahko kaj storimo in poskušamo odpravljati negativizme !!?? iz odnosov med ljudmi in strokah, ki so temu namenjene.
    Samo korajžno z ljubeznijo naprej in upoštevajmo lep vzgled iz članka!!!

  3. Na fotografiji ni samo Monica Cirrina. Bi bilo prav, da bi tudi drugi dami dali ime in priimek. Tudi zato, ker je evidentno bolj čedna v tem paru. Sem najprej pomislil, da gre za Stefanio Prestigiacomo. Verjetno ne.

  4. Super senzacionalistično pisanje, ki pa ne pove čisto ničesar.

    Pa malo pomešam k članku še Pavlov komentar in sprašujem pavšalistično avtorico članka: “Kje je sedaj pravica otroka, da mamo in očeta, ko pa je oče umoril njegovo mamo?”

    In prosim avtorico, da, glede na to, da otrok ima to pravico (pravice, pravice, pravice..), da tema dvema nesrečnežema toerj zagotovi mamo in očeta.

    ….
    Kaj pa vsem ostalim otrokom, ki so brez staršev ostali na kakšen drug način – bolezen, smrt, ločitev, izginotje očeta po spočetju – kam naj si zataknemo njihovo “pravico” do mame in očeta?
    ….

    Veliko praznega besedičenja in mešanja megle… zakaj? Za ustvarjanje in širjenje strahu.

  5. Tista Monica je itak precej čez les in si niti ne zasluži avtoričine in naše pozornosti. Oče, mati in otroci, to je družina, so vedno bili in vedno bodo stebri človeštva, pa če se razni psihopati in čudaki postavljajo na glavo. To kar omenja obvezno ime so pač tragični in obrobni primeri, ki so se in se vedno bodo dogajali in jih je treba z vso pozornostjo in sočutjem individualno obravnavati, ne pa posploševati ali celo uzakonjati. Seveda mora civilizirana družba za otroka, ki je ostal brez enega ali obeh staršev, storiti vse, kar je mogoče. Razen seveda tega, da razvrednoti družino, očeta in mater drugih, večinskih otrok, ki jih taka nesreča ni doletela.

    • Se strinjam – oče, mati in otroci so družina. In tega ne bo nič spremenilo. .. Je pa družina tudi marsikakšna druga “formacija” oseb. In tudi tega ne bo nič spremenilo.

      Primeri kot je umor partnerice so, hvalabogu, pri ans res redki. “Drugačne” družine pa vse prej kot redke. Trenutno je pri nas cca 140.000 enostarševskih družin! Torej cca 25% vseh družin. Res tako obroben primer?

      Lahko še enkrat vprašam – kje je sedaj pravica teh otrok do mame in očeta?

      Zato je pomembno, da se “normalizira” tudi takšne “drugačne” družine. Da se teh 25% družin (predvsem pa njihovih otrok) ne počuti še bolj zapostavljene in nenormalne. Ne zato, ker bi si želeli, da naj bo čimveč takšnih družin (kot to pogosto zavajujoče in manipulativno navajajo (tudi avtorica pogosto)), temveč zato, ker so take družine dejstvo. In moramo kot družba poskrbeti za njihovo dobrobit. Ne pa jim turiti v glavo vsak dan, da so nenormalni in da njihova družina pa ni družina… Se pravi, ne razvrednotiti njihovih družin. (če pa se “normalne” drućine počutijo razvrednotene, ker se ima nekgo “drugačen” tudi za družinom, potem imajo hude probleme in naj poiščejo strokovno pomoč. sem pa v resnih dvomih, da je splho pametno, da taki imajo otroke)

      • Veliko od teh družin je samo navidezno enostarševskih, zaradi finančnih ugodnosti, pri tistih, ki so razvezane, ima otrok še vedno oba starša, le manjši del je takih, kjer enega starša dejansko ni in tudi to še ne pomeni, da bo vedno tako.

        Idealna družina so biološka oče + mati, ki se imata rada in se spoštujete ter otroci. Kljub temu, da tega ideala mnogi, morda celo večina, ne dosegajo, je še vedno pomembno, da obstaja, kot svetilnik družbe, ki kaže pravo smer.

        • Evo, to si zelo v redu zapisala. Gre za ideal in naravno željo in potrebo otroka. Ki naj se jo skuša čimbolj upoštevati, tudi v političnih odločitvah.

          Avtorica pa pretirava, ko to trdo, skoraj dogmatično, postavi kot pravico. Kako naj bo pravica nekaj, kar je neredko celo realno neizvedljivo?

        • Feministka – u viš, na to pa nisem pomislil. Sigurno jih je nekaj od teh tudi enostarševskih zaradi ugodnosti, vseeno pa dvomim, da gre tu za ogromne procente. Pa tudi če jih je 15%, jih še vedno ostane 10% – daleč od obrobnega “problema”.

          Ločitve so za otroka lahko zelo travmatična izkušnja (saj se še spomnimo “je suis norme”? in kako je še dandanes zaznamovana zaradi odsotnosti očeta. kljub temu, da ta je obstajal)

          Kot že ugotovljeno, idealnosti (žal?) ni! Zdi se, da je tako napisana “idealna družina” res najboljši približek idealnosti. Zgolj vtis. Najbrž bi lahko potem idealnost še razširili – da morajo biti minimalno trije (še bolje pa vsaj 5) otroci in med prvima dvema ne sme biti več kot dve leti razlike, da se lahko vzpostavijo res idealno nepatološki odnosi in starševsko-otroške refleksije…..
          V nekaterih kulturah očetov skorajda ni pri vzgoji. V drugih več žen istega moškega skupaj skrbi za kopico otrok. V tretjih…

          Zgolj v ponazoritev, da idealnega res ni, in je tudi težko govoriti v katero smer sploh je idealno).
          Se pa strinjam, da lahko mirno za svetilnik biološko družino (kjer se imata starša rada in se soštujeta (no, pa smo ob 85% družin 🙂 Ne smemo pa tistih, ki si hote ali nehote izbrajo druge svetilnike zaničevat in o njih zgolj na podlagi smeri plovbe o njih domnevati karkoli slabega.

  6. Če si mislil na enostarševske družine, včasih smo s tem mislili na nezakonske otroke, ali pa zaradi smrti ali ločitve in podobnega, je takih družin res mnogo in jim nihče statusa ne oporeka, kar je, kolikor vem, že davno vse urejeno v javnosti in pred zakonom in ni treba ničesar spreminjati. Noben otrok, ki je ostal brez enega starša zaradi smrti, ločitve ali očetovega odhoda, ne more imeti občutka manjvredne družine, kot namiguješ, tudi če jih je 25%, imajo vse zakonsko in statusno urejeno

    • Tako je – na srečo je sedaj to že urejeno. Ni pa bilo vedno tako. In s takimi družinami je družba ravnala zelozelo grdo.
      Se pa na momente dozdeva, da si nekateri deli desnice zelo želijo teh starih dobrih časov nazaj (pa še ženske je blo lažje pretepati takrat)

      Še dandanes jim nekateri odvzemajo/te pravico imenovati se družina. (se je lepo pokazalo na lanski referendmuski kampanji in v tvojem prejšnjem stavku “mati+oče+otrok= družina”, ki se ni nadaljeval, včasih pa mati+otrok=družina, včasih pa staristarši+vnuki=družina, včasih pa teta+stric=družina, včasih pa par+posvojenec=družina…..)

      ….
      Mislim, da bilo veliko konstruktivneje ako bi vsi ti “zaotrokegre”jeti in “samomojadružinajpravadružina”ti ter “kmalubomdoktoricavvatikanu”toti oz tudi “mojbogjedinipravi”ti svojo energijo in napore vlagali v ljubezen do soljudi. In s svojim znanjem in močmi pomagali konkretni družbi/ljudem, da bi naprimer, starši znali razreševati probleme še preden pride tako daleč, da je ločitev edina možnost. (in tako veliko kvalitetneje poskrbeli da bo več “pravih” družin)

      • Oh, jaz sem pa prepričan, da bo obvezno ime kaj kmalu tulilo “Allahu Akbar” in zagrinjalo ženske ter jim prepovedovalo voziti avto.

          • Pa je vseeno tudi smešno – ti lahko vsak dan (ali enkrat tedensko) govoriš allahu akbar – samo, da to poveš v slovenščini (zakaj pa ne bi internacionalno v arabščini?)

            Kje ti vidiš kakšno znanost? Je malo statistike, ki ne pove (še) ničesar, razen da, morda muslimani niso tako izvirni pri poimenovanju otrok?

            Lahko si najbrž misliš, da nisem navdušen ne nad islamom ne nad krščanstvom ne židovstvom ne harekrišnovstvom ne scientologi (zagamanosti je na svetu vrhglave dovolj, religije pa so lahko odlično gojišče tovrstnih “zabavščin”), ne sodim pa pavšalno, da so vsi kristjani zagamani. ali da so vsi muslimani teroristi…
            Kar se mene tiče nimam prav nobenih problemov imet 100 mohamedov za sosede (ali 100 janezov), dokler so kolikortoliko dobri ljudje in ne želijo drugim nič zlega. Ker mene prav malo briga pred kom kdo kleči (kot rečeno, dokler pusti druge pri miru in meni ni treba sttriči trave nam mojem vrtu po njegovih prepričanjih.

            In kje ti vidiš preganjanje klasišne družine pri tem?? ČE kdo, potem jo furajo muslimani, ki jih tako sovražiš.

            Vprašaj/te se raje, gleda na to, da je zadnja leta moderno, da se kristjani divite s tem, kako ste zaslužni za vse dobro v zahodnem svetu – kako vam je torej uspelo zj…. to klasičnmo družino v parih letih? Kaj ste torej delali narobe zadnjih 100, 200, 1000 let?

            (in na dnu tvojega članka imaš zacahnjene domenve, da bo v evropi 2030 še veno manj kot 10% muslimanske populacije) .. Torej še vedno veliko bolj obrobni problem, kot telih, recimo max 25%, družin z enim staršem, ki so tu in zdaj.

            Skratka – probleme bo vseeno še naprej trewba iskati pri sebi in ne pri nekih strašnihgroznih drugih. (so pa ti drugi vedno zelo priročni)

          • Boste videli, gospod z obveznim imenom. Boste videli. Do tedaj pa uživajte na kolikor toliko svobodnih internetnih straneh.

          • To pa 100% drži. Videli bomo! Vsi.

            Žal pa ne vidim, da bi “vaša” stran kakorkoli pripomogla k temu, da prihodnosti ne bi gledali črne. Temveč Odločevalci vseh strani prav veselo uživajo v orgijah, medtem ko nas gledalce zabavajo z raznoraznimi domislicami. Tako kot že tisoče let…

            In, jep, internet je kolikortoliko še svoboden. Človek pa ne ve kdo, desnica ali levica se bolj trudi ga čimprej razsvobodit. No, pravzaprav se ve- desnica.

  7. To s pravico otroka do očeta in mame je poskus opisati pomen družine kot take. Vendar je nič ne more opisati. Oče in mama sta to kar sta, družina tudi, nihče ne more tega opisati bolje ali celo razložiti.
    Zato pa je “hvaležno” tolči po tem, ker ti dejansko nihče ne more oporekati. Kako hudobno je to, si lahko vsak sam misli.
    Pravno gledano ima poslanka prav. In to je še kako pomembno stališče. Nobena drugačna ureditev ni mogoča in je tudi ne sme biti. Že pojem enostarševske družine je skriva razvrednotenje in nespoštovanje družine in zakona. Medtem ko so tudi posvojitve zelo razvrednotene in je veliko otrok, ki bi lahko bili posvojeni pa niso. Seveda mislim na normalne posvojitve s strani poročenih, normalnih parov.
    Kdor je tako strupen, kot recimo tu obveznoime, se nimaš z njim o čem pogovarjati.

Comments are closed.