Lanskoletna nedelja 25. avgusta 2013 nam je ostala v spominu zaradi slovesnosti v Rovtah, še bolj pa zaradi razburjenja „demokratične javnosti“, ki naj bi ga ta slovesnost povzročila. V Rovtah so se namreč to nedeljo spominjali 20. obletnice blagoslovitve farnih spominskih plošč, na katerih je zapisanih 218 v maju 1945 iz Vetrinja vrnjenih in nato pomorjenih domobrancev ter tistih, ki so se šli javit v Logatec. Seveda so pri tem povedali, da so rovtarski domobranci leta 1943 samo nadaljevali delo vaške straže, ki je nastala eno leto prej kot samoobramba pred partizanskim in italijanskim nasiljem.
Že v tednu pred 25. avgustom so mediji zagnali vik in krik, da bodo v Rovtah „proslavljali 70-letnico domobranstva, z drugo besedo slovenske kolaboracije z nacisti, nad čemer bi se morala Slovenija in tudi Evropa zamisliti“. Na sam dan slovesnosti je nekaj predstavnikov „demokratične javnosti“ pri partizanskem spomeniku na Židovniku ob cesti Logatec – Rovte uprizorilo nekakšno protestno manifestacijo: s partizanskimi kapami na glavah in z rdečimi zastavami ter slovenskimi z rdečo zvezdo v rokah so tam „zborovali“ in žugali avtomobilom, ki so vozili proti Rovtam. Med „zborovalci“ so bili tudi taki, za katere ni mogoče misliti, da ne poznajo naše polpretekle zgodovine, ki bi se lahko poučili o usodi več kot 150 rovtarskih domobrancev: ko so v junijski noči 1945 goli, bosi in pretepeni prehodili strmo pot iz Brnice na Hrastniški hrib, jih je zadela krogla strelca s podobno kapo na glavi, kot so si jih nadeli protestniki na Židovniku, in omahnili so v globino. Njihove kosti še danes trohnijo tam, kamor so padli, svojci v Rovtah pa tudi po 70 letih niso izvedeli, kje ležijo, in jim ne morejo prižgati svečke. – Je to manipulacija z mrtvimi? To je naštevanje golih dejstev, ki se jih ne da spremeniti.
Leto 1944 je bilo v Rovtah relativno mirno. Ljudje seveda niso mogli vedeti, da je to samo zatišje pred še večjim viharjem, in so začeli razmišljati, kako bi se oddolžili spominu na padle in pomorjene farane. Že leta 1942, ko so iz Lukančkovega gozda prekopali v blagoslovljeno zemljo 10 talcev italijanske represalije, iz Češirkovega gozda pa Pavla Lukana in druge žrtve partizanskega terorja, so čutili, da nekaj manjka. Nekoč je bila navada, da so na kraju redke nesrečne smrti postavili križ ali kapelico, ki so ji verjetno prav zato rekli znamenje. Sedaj pa je bilo med njimi v enem dnevu toliko okrutnih smrti. In v prvi svetovni vojni je padlo 73 Rovtarjev, ki tudi še niso imeli nobenega „znamenja“. Domači domobranci so začeli nabirko in kupili Marijin kip, za podatke padlih in pobitih ni bilo težav, župnik Jože Kapus, ki je kot begunec pred Nemci preživljal leta vojne v Hotedršici, je naredil načrt in kapelica je bila kmalu nared. V nedeljo, 5. novembra 1944, je bila slovesna blagoslovitev, o kateri je obširno poročal Slovenski dom. Na slovesnosti je zbrano množico nagovoril domobranski kurat France Kunstelj, ki je s svojimi vzpodbudami veliko prispeval h gradnji in dobrega pol leta zatem tudi sam umrl mučeniške smrti na Teharjah.
Pomudimo se za nekaj trenutkov pri usodah ljudi, ki so zapisani na plošče v kapelici. Med njimi so padli v prvi svetovni vojni. Kljub tako velikemu krvnemu davku, ki ga je fara tedaj plačala, je prišla za dve leti pod italijansko okupacijo, po odhodu Italijanov, leta 1920, pa zaradi nove državne meje izgubila sosesko Medvedje Brdo s podružnico sv. Katarine. Žrtve druge svetovne vojne in revolucije – 62 imen je bilo prvotno vklesanih v kapelici – so zelo raznolike, zato bomo omenili nekaj značilnih skupin in posameznikov. Dne 2. avgusta 1942 so Italijani v Lukančkovem gozdu ustrelili 10 mož in fantov; večino so prijeli, ko so se vračali od nedeljske maše v Podlipi, le nekatere so pobrali po domovih. Najprej so jih pokopali kar v gozdu, pozneje pa prekopali na farno pokopališče. Franca Hladnika in Janeza Cigaleta s Petkovca so Italijani ustrelili po partizanskem napadu pri Cestah, pravi vzrok njune smrti pa razkriva Franc Kogovšek v daljšem poročilu, ki je bilo že leta 1946 objavljeno v Ameriški domovini, v Rovtah pa so zanj zvedeli šele pred kratkim. Pavla Lukana s Praprotnega Brda in še šest drugih mož in fantov so konec julija 1942 umorili partizani v Češirkovem gozdu in kar tam površno zagrebli. Tri mesece kasneje so jih vaški stražarji prekopali v blagoslovljeno zemljo. Štirje vaški stražarji so 29. septembra 1943 padli v Rovtah pod nemškimi streli zaradi lažne partizanske prijave itn.
Posebnost rovtarske kapelice je v tem, da so Rovtarji v njej zapisali tudi farane, ki so do tedaj padli kot partizani. Čeprav so gradnjo vodili domobranci, padlih in pobitih niso delili na naše in njihove, ampak so vse zapisali po abecednem redu. Tudi ko je krajevna Zveza borcev postavila kasneje svojim posebno obeležje, so partizani v kapelici ostali zapisani. Torej leta 1944 v Rovtah niso imeli pomislekov in so skupaj zapisali vaške stražarje, domobrance in partizane, saj so v življenju vsi spadali pod zvon sv. Mihaela.
Popolnoma drugače pa je po maju 1945 ravnala nova oblast, ki je v želji, da bi zabrisala vsako sled za nasprotniki, ponekod ukazala grobove zravnati z zemljo, ponekod pa jih celo izpraznila in posmrtne ostanke odpeljala neznano kam. Tedaj so tudi v Rovtah dobili odločbo Okrajnega ljudskega odbora za rušenje spominske kapelice. Delo naj bi opravil stavbenik Jože Zupanc, ki pa se je izgovoril, da nima delavcev, saj v vasi razen otrok in starčkov res ni bilo moških. Domači somišljeniki nove oblasti se seveda sami niso lotili tega dela. Le kaj bi si sovaščani o njih mislili, če bi rušili kapelico, ki je tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
Tako je kapelica ostala in po padcu totalitarizma so v njej dopisali še nekaj faranov, ki so na raznih krajih padli oziroma bili pomorjeni leta 1945 – zadnje mesece vojne oziroma še po njej, med njimi tudi Miroslav Moljk, ki je izgubil življenje v osamosvojitveni vojni. Ob svoji 70-letnici je kapelica edinstven slovenski pomnik in dokaz, da je protirevolucionarna stran že tedaj nudila roko odpuščanja, vendar do danes ni dočakala stiska roke obžalovanja z nasprotne strani.
