“Ne le da ste izenačili zunajzakonsko skupnost z zakonom, poteptali ste tudi zakrament sv. zakona. Cerkvena poroka nima nobenih civilno pravnih posledic. Če pa dva živita določeno dobo skupaj, nastopijo takoj dedne in druge pravice. Potem pa nam vedno znova odzvanjajo krilatice o enakopravnosti in enakovrednosti vseh v naši ustavi. Zakaj se mora verni človek dvakrat poročati? Ateistu je dovolj enkrat. ”
Dogajalo se je leta 1965, ko sem začel hoditi v šolo. Takratna domovina SFRJ je praznovala svoj rojstni dan. Kdo se ne spominja 29. novembra?! Cicibani smo bili sprejeti in »povišani« v pionirje. Na glavi plava titovka, okoli vratu rdeča rutka. »Naša četica koraka strumno in veselo.« Spomnim se, da sem tisti dan prvič jedel hrenovko. Za kmečkega otroka so bila to nebesa.
Nazoren prizor iz partizanskega filma je povzročil nočne more pri sedemletnem fantiču
Doma še nismo imeli radia, kaj šele televizije. Tisti dan so nas peljali v mestni kino v Laškem. Zame je bil to popolnoma nov svet. To je bil čas črno-bele slike in filma. In kaj smo gledali? Zelo uspešen partizanski film …
Mogočno drevo, deblo z neverjetnim premerom. Vsak na svoji strani tega debla sta se zalezovala partizan in Nemec. Oba z bajonetoma v rokah, da bi drug drugega zabodla. In potem srečen konec. Partizan je do smrti zabodel Nemca, ki je obležal v krvi. Ves sem se tresel od groze. Znojil sem se in v sebi ječal. Glasno si nisem upal hlipati. Doma sem ponoči imel nočne more. Kričal sem in se prebujal v grozi tega prizora. Dolgo, dolgo je minilo, da so spomini na to grozo vsaj malo zbledeli. Oče in mati sta bila ob meni v grozi, kaj dela sistem z njunimi otroki. Kakšni zločini nad malimi dušami!
Kadar smo imeli doma koline, nas je mati vse odpeljala v najbolj oddaljeni kot hiše (štibelc). Zaprli smo se in je bila z nami, dokler uboga žival ni popolnoma utihnila. Niti pri klanju kokoši otroci nismo smeli biti zraven, dokler nismo bili primerne starosti.
V filmu pa sem gledal zakol človeka … V meni je ta groza porušila svet nedolžnega otroštva. Kakšna zloraba malega otroka! Kdaj bo možno pri nas govoriti tudi o tem. Ste se kdaj vprašali, tovariši?!
Velika večgeneracijska kmečka družina ni bila nikoli lačna, bila je pa politično zaznamovana
Bili smo klasična kmečka družina. Enajst otrok se je rodilo v petnajstih letih. Nobenih dvojčkov, čeprav si jih je mati tako želela. Živeli smo samo od kmetije. Lačni nismo bili nikoli. Pri hiši nas je bilo šestnajst: z nami so živeli še stric in stari starši po očetovi strani. Samo za zajtrk smo potrebovali od sedem do osem litrov mleka. Mati je pekla dvakrat na teden po devet pravih hlebov kruha. Pravi kmečki hleb lahko tehta okoli tri kilograme. Ko smo odraščali, je šlo res veliko hrane. Toda Bog nas je blagoslavljal.
Obstaja neka slika mojega doma. Na njej naši predniki strežejo beguncem, ki so ob koncu vojne bežali pred maščevanjem zmagovalcev. Verjetno so bili vmes tudi kakšni ustaši. Pomešani civilisti in vojaki. Postregli so jim s kruhom in jabolčnikom. Ta slika je bila za vse življenje naše prekletstvo. In je še vedno. Otrokom se nam ni sanjalo, kaj so belogardisti … Vsi smo bili zaznamovani. V šoli smo vedno morali poslušati namige, iz kakšnega gnezda izhajamo.
Starša sta občutila negativen odnos zdravstvenega osebja do večjega števila otrok, a sta ostala pokončna kristjana
Kadar je prišla mati rojevat v bolnišnico v Celje, so si med seboj šepetali: »Spet je prišla tista zajklja.« Med eno od nosečnosti je zakrvavela, tako da je morala v bolnišnico. Vsevedni ginekologi so odločili, da mora biti storjen abortus. Na hitro so poklicali očeta, da bi podpisal izjavo, da se strinja s tem. Ko je izvedel, zakaj so ga klicali, ni šel niti na obisk k ženi v bolniško sobo, k moji materi. Brez besed je šel nazaj na vlak. Mislim, da je šlo za osmo nosečnost.
Vedno sem moral poslušati v šoli, ko je bil govor o človeških in družinskih vrednotah: »Ja, včasih so imeli veliko otrok, kolikor jih je pač Bog dal. Niso bili napredni, ker so poslušali Cerkev.«
Kolikokrat sem premleval, v čem sta naša oče in mati bolj zabita od drugih zakoncev, ki imajo po enega ali dva otroka. Bil sem že besen na toliko sester in bratov, ker smo si vedno morali deliti dobrine na enajst delov. Če pa bi bil sam ali dva, bi mi pripadalo toliko več. Kakšno zlorabljanje malih in nedolžnih duš ste vršili, tovariši, s svojo prosvetljeno doktrino. Bili smo kmetje – verni – številni otroci staršev, ki si niso znali pomagati, da smo se rojevali kakor zajci. Sami atributi za posmeh in zabavo javno dominantnih (ne)vrednot … Kakšna zloraba, ob kateri smo morali samo molčati in jih prenašati … Potem pa tiste opazke, ki jih še danes slišim: »Kaj boš ti, kmet!« Še danes je kmet psovka. Kakšna zloraba in diskriminacija!
Starša sta skrbela za duhovno življenje v družini
Oče in Mati sta bila družinska duhovnika. Mati je znala na pamet verjetno med sto in dvesto cerkvenih in ljudskih pesmi. Na pamet je znala vse litanije. Veliko smo peli. Pesmi so bile v skladu z liturgičnim časom. V maju je krasila Marijin kotiček. Ne spomnim se, da bi bilo na vrtu kdaj kaj posebnega rož … Ljubila in občudovala je travniško cvetje. Tudi ob novi maši sem imel okrasitev, tako v cerkvi kakor doma, s travniškim cvetjem. V maju je do konca, dokler ji je zdravje dopuščalo, vzdrževala Marijin oltar. V kozarčkih od zdravil, za vsakega otroka, zeta, snaho in dvainštirideset vnukov: v teh miniaturnih vazicah je bilo vedno sveže travniško cvetje. Mati je imela v mladosti željo, da bi šla v samostan.
Veliko denarja so porabili za knjige, revije in časopise. Ko je izšla ekumenska izdaja Svetega pisma leta 1974 je oče kupil za vsakega otroka posebej en izvod. »To je tvoje, ko boš šel od doma, ko se boš poročil(a), ko boš šel/šla na potovanje,« je rekel.
Oče je pripovedoval zgodbe nemškega mobiliziranca, pogovori s stricem so bili intelektualni biseri
Oče je bil med drugo svetovno vojno kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko ujet v Franciji. Angleži so te ujete vojake odpeljali v okolico Edinburga. Nameraval je ostati v Angliji. Tam bi po amnestiji postal duhovnik. Toda od doma je prišla novica, da je brat, ki naj bi prevzel kmetijo, umrl za jetiko. Ni mogel pustiti staršev samih. Vrnil se je iz Anglije. Poročil se je in z mamo sta skrbela za očetova starša in nas, enajst otrok.
Zraven nas je bil stric, ki je bil intelektualni biser. Z njim smo se ogromno pogovarjali. Med delom na travniku in na njivah. Tudi če nas je zajela noč, pa kaj. Na koncu smo že vsi videli ponoči kakor mački. Dolgo nismo vedeli, da je bil na skrivaj brat tretjega reda pri kapucinih v Celju. Ko je prišel čas, je odšel v samostan. Glavnino življenja v samostanu je preživel v Vipavskem Križu. Tam je tudi pokopan. Zavestno je daroval življenje na kmetiji, da je pomagal očetu pri vodenju in obdelovanju kmetije, da smo se mi lahko izobraževali.
Religiozno je bilo v prejšnjem sistemu izločeno iz javnega življenja, verna družina pa poniževana
Skupaj z nekaterimi sorodniki smo za Božič bojkotirali šolo. Dobivali smo ukore. Nekoč je oče podpisal ukor. Na hrbtno stran pa je pripisal: »Lahko ga napišete še kar za prihodnje leto, ker ga spet ne bo v šolo.« Učitelj je bil penast od besa, a ni mogel nič. Potem pa je posmehljivo rekel: »Ste imeli družinski praznik, a ne?« »Ne«, sem rekel, »to je bilo že 29. novembra.«
Učitelj je skoraj ponorel, ko sem koline izenačil z 29. novembrom. On je prej izenačil Božič s kolinami. Jaz sem mu samo vrnil milo za drago. Tu moram poudariti, da je takrat izraz družinski praznik veljal izključno za koline! O, ko bi bilo deset odstotkov takih mož in žena kot sta bila naša starša, bi danes Slovenija ne cepetala na mestu (ne)vrednot rdeče zvezde …
Izločenost vsega religioznega iz javnega življenja. Vrhunec pridobitev zahodne družbe. To moram gledati in poslušati vse življenje. Kličeš na nacionalni radio, naivnež, da bi nekomu poslal za god religiozno melodijo ali cerkveno pesem. Ignoranca. V časopisu želiš objaviti osmrtnico s križem. Ni bilo možno!
Dvoličnost in hinavščina vsemogočnih. Božične znamke samo za tujino. Gasparijevi motivi, ko je ponoči razsvetljena cerkvica, ljudje pa z baklami gredo k polnočni sv. maši. Za notranji promet po Balkanu je bil možen samo snežak. Ljudje v tujini pa so bili prepričani, kako je pri nas komunizem prijazen in s človeškim obrazom.
Kakšno poigravanje z vsemi nami, vernimi, ki se danes kaže ob kljukastih križih na fasadah zavodov, ki niso požegnani od velikega brata.
Izločenost civilnega in religioznega življenja nas dela patološko družbo. Verni in vsi, ki ne sprejemamo velikega brata – imamo status debilov, mračnjakov, fašistov, nacistov. Vse tja do podgan. Ko pa človeka izenačiš s podgano … Podgana pa v naši (pod)zavesti kliče še samo po deratizaciji. Tako je povsem logično, da se vse bolj kriči po naši domovini: »Še premal’ smo vas poklal’.«
Slovenija je tudi zdaj na poti, ki ne vodi v boljše življenje
O Slovenija. Ko je bil dan trenutek, si ga zamudila. Kričiš s piromanom, ki je sam zanetil požar … Sedaj pa ga najbolj goreče gasi. Ko se Bog odloči, zbrisati neko civilizacijo s površja zemlje, tega navadno ne naredi čez noč. Nastopajo trije kazalci: a) pokvarjeni voditelji. LGBTQ so lobiji, ki dušijo in ubijajo Evropo na vseh nivojih; b) zapeljane množice ljudi, ki vse to podpirajo; c) otroci se ne rojevajo. Poglejmo si Evropo in Slovenijo okoli sebe. Vse to se nam že dogaja pred očmi! Naša skupna ladja se je že nagnila, voda napolnjuje podpalubje, mi pa si še kar pojemo:
»Ne skrbi, bodi vesel …«; »Mi ‘mamo se fajn, če vam prav je al’ ne … Nam važno je le, da ‘mamo se fajn.«
Ne le da ste izenačili zunajzakonsko skupnost z zakonom, poteptali ste tudi zakrament sv. zakona. Ni še daleč čas, ko je šel duhovnik v zapor, če je poročil par brez civilne poroke. Cerkvena poroka nima nobenih civilno pravnih posledic. Če pa dva živita določeno dobo skupaj, nastopijo takoj dedne in druge pravice.
Potem pa nam vedno znova odzvanjajo krilatice o enakopravnosti in enakovrednosti vseh v naši ustavi. Zakaj se mora verni človek dvakrat poročati? Ateistu je dovolj enkrat.
Predsednik države si iskreno prizadeva, da bi se požar strasti med Slovenci pogasil
V razžarjenem ozračju družbeno-političnega dogajanja je vsak gasilni aparat še kako dobrodošel. Takšen gasilni aparat je tudi predsednik naše države Borut Pahor. On je iskren v svojih prizadevanjih, da bi se požar strasti pogasil – z vseh strani. Kdor dvomi o iskrenosti njegovih namenov, v tem človeku je zdraharstvo. Kdor odklanja skupna srečanja, ta ne prinaša miru v naš prostor. Vztrajati za vsako ceno v sovraštvu in odklanjanju vsakega sodelovanja najširše skupnosti, je od hudega. Potreben je pogovor in odpuščanje vseh – vsem! Če nam to ne bo uspelo, bomo vsi vse izgubili. Res groza, da smo kot narod lahko odpustili vsem okupatorjem v drugi svetovni vojni, ne moremo pa pogledati v oči resnici o sebi. Resnica o revoluciji že med vojno in po njej je grozno krvava.
Sinovi in vnuki onih, ki so pustili po naših tleh okoli sedemsto množičnih grobišč, se edini pod soncem čutijo vredne in sposobne vladati državi in nam, ljudem. Vse, kar malo diši po desnosredinskem – je že klerofašistično in nacistično. Rdeča zvezda bi morala biti ravno tako prepovedana v parlamentu kakor svastika. Kakšne tvite si lahko privoščijo z levice … Pa nič! Grožnje s smrtjo tolikim, ampak evropski parlament molči. Ko tvitne JJ – je vedno vse en sam sovražni govor! Ga tožijo v Evropi, da dobi večjo težo, ko iz samega evropskega parlamenta intervenirajo zaradi ogroženosti svobode v orbanizirani Sloveniji. Tako imenovane jedrne države Evrope niso bile sposobne obsoditi Miloševića za »mesarsko klanje« na Balkanu. Niti po smrti ne, vsaj na simbolni ravni. Nekaj zelo gnilega je v deželi evropski!
Če bomo še kar naprej teptali Sveto pismo, če ne bomo skromno in ponižno pogledali sami vase – skozi očala Jezusa Kristusa –, ne bomo dobili potrebnih milosti za (u)videnje smeri rešitve. Odpuščanje, odpuščanje in sodelovanje vseh z vsemi. Samo to nas bo peljalo v boljši jutri.
