Obstoječ pokojninski sistem kot Damoklejev meč

12
417
Foto: Aleš Čerin.
Foto: Aleš Čerin.

Dušan Mramor, bodoči finančni minister, je članom parlamentarne komisije za nadzor javnih financ pojasnil, da bo cilj njegovega ministrstva skrbeti za ekonomsko osamosvojitev države. Po njegovem je treba skupen javni dolg spraviti v okvir 60% BDP-ja, za kar bi bilo treba predvsem znižati državne izdatke ter uravnati strukturni primanjkljaj, ki trenutno znaša nad 3% BDP.

Znižanje javnega dolga pod 60% BDP je precej ambiciozen cilj. Za to bi bile potrebne nekatere ključne strukturne spremembe v delovanju našega javnega sistema. Če pogledamo k izdatkovni strukturi državnega proračuna ugotovimo, da je samo pokojninska blagajna pridelala približno 1,5 milijarde evrov primanjkljaja, kar predstavlja praktično celoten strukturni primanjkljaj. Torej bi bilo najprej treba razmisliti o smeri spremembe pokojninskega sistema na način, da ta ne bi obremenjeval tekočega proračuna in bi tekel samostojno, kot avtopilot, če se izrazim z besedami kolega ekonomista Anžeta Burgerja s FDV. V nadaljevanju bom skušal skicirati, kako takšno spremembo doseči.

Trenutno stanje v pokojninskem sistemu je zaskrbljujoče, saj le približno 1,4 zaposlenega financira prihodke enemu upokojencu. Ob tem se lahko razmerje v naslednjem obdobju še nekoliko poslabša, saj v tem obdobju postaja delovno aktivna populacija iz začetka devetdesetih, ko je število rojstev pričelo upadati. Popravilo se je šele s koncem prejšnjega desetletja. Pred trenutnim pokojninskim sistemom je torej 12-15 let precej kritičnih let. Sliko lahko delno izboljša neto priliv delovno aktivnih ljudi iz tujine, ki bi se zaposlili v Sloveniji, vendar to ne bo spremenilo šibkosti obstoječega pokojninskega sistema.

Osrednja značilnost obstoječega pokojninskega sistema je ta, da prenaša denar iz računov zaposlenih neposredno na račune upokojencev. Tako v veliki meri konča v potrošnji končnih dobrin in na hranilnih vlogah v bankah. Upokojitev je življenjsko obdobje, kjer ljudje predvsem trošimo v aktivni dobi privarčevani prihodek in nismo več aktivno usmerjeni k ustvarjanju nove vrednosti in k sistematičnemu varčevanju. Denar upokojencev po definiciji ni primeren vir financiranja dolgoročnejših investicij, kjer mora tisti, ki posoja denar, upoštevati daljši časovni okvir za povračilo svojega vložka. V gospodarstvu, kjer se velik del ustvarjene vrednosti zavrti od aktivne in k ustvarjanju ter varčevanju usmerjene populacije k pasivni in k trošenju usmerjeni populaciji, ni pogojev za vznik akumulacije kapitala, ki zahteva dolgoročnejše vire financiranja. Krog se zavrti v manj intenzivnem investiranju in v manjši dinamiki ustvarjanja novih poslovnih priložnosti in v šibkejših možnostih zaposlovanja. Sistem ne omogoča izkoristka varčevalno-kapitalskih potencialov, ki jih osebni dohodki sicer ponujajo. Z makroekonomskega vidika gre za nastajanje škode, ki jo v teoriji imenujemo mrtva izguba: ljudje zaradi monopolnega položaja prisile vlaganja v Zavod za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje izgubljajo velik del potenciala za dolgoročno varčevanje svojih prihodkov.

Morda še pomembnejši vidik od zgoraj skiciranega makroekonomskega vidika obstoječega pokojninskega sistema je njegova nepoštena inercija. Delovno aktiven posameznik vsak mesec odvaja več kot petino svojega bruto mesečnega osebnega dohodka v pokojninsko blagajno. Implicitna pogodba z državo mu jamči državno pokojnino ob dopolnjeni starosti in ob določenem obdobju vlaganj v pokojninsko blagajno. Pogodbeni odnos med državljanom in državo je v tem primeru izrazito naravnan v škodo državljanu, ki ne more oceniti svojih prihodkov ob upokojitvi niti nima na voljo možnosti izstopa iz tega implicitnega pogodbenega odnosa in taisti denar namenjati za dolgoročno varčevanje, država pa mu lahko kadarkoli s sklepom spreminja njegovo pokojnino. Že ob hrambi denarja v obliki depozita pri banki, bi privarčevani denar ob 40 letih nalaganj na varčevalni depozit prinesel bolj ekonomično in racionalnejšo možnost, ki bi bila v lasti varčevalca in ne pod roko države. Tak depozit bi imetnik lahko prosto podaril njegovim potomcem v obliki zapuščine, saj bi to bil njegov denar. Obstoječ pokojninski sistem je nepošten tudi do tistih, ki umrejo relativno hitro po upokojitvi in izrazito dobrodušen do tistih, ki jim je dan privilegij dolgega življenja. Stopnja donosnosti in višina mrtve izgube iz naslova implicitne pokojninske pogodbe posameznika z državo v obstoječem sistemu torej ni odvisna od njegovih prizadevanj in ustvarjene vrednosti, temveč od življenjske dobe, torej v veliki meri od naključja.

V svetu obstajajo številne odlične prakse pokojninskih sistemov, ki v resnici delujejo samostojno, omogočajo akumulacijo kapitala in so do vplačnikov bistveno bolj pošteni od sistema sprotnih izplačil, kot ga imamo v Sloveniji. Gre za varčevalni pokojninski sistem, ki namesto v končno potrošnjo zaslužke usmerja v varčevanje in jih daje na razpolago za akumulacijo kapitala. Vlagatelj je popoln suveren nad svojim varčevalnim računom.

Prehod na tak sistem zahteva visoko mero odgovornosti in previdnosti pri tempiranju dinamike prehoda, ki mora potekati postopno s ciljem uravnavanega nalaganja bremen med različnimi skupinami trenutnih vplačnikov v obstoječ sistem glede na njihovo dobo vplačevanja ter med prejemniki izplačil iz obstoječega sistema. Ni namreč vseeno, kako obravnavamo nekoga, ki je tik pred upokojitvijo od nekoga drugega, ki je komaj pričel a aktivnim ustvarjanjem. Prvi bi moral večino prispevkov vplačati na svoj zasebni račun, slednji pa na račun skupne blagajne. Z naraščanjem delovne dobe bi zaposleni vedno večji delež vplačevali na svoj zasebni račun in vedno manj v blagajno starega sistema. Posledično bi vsak novi upokojenec vedno večji delež prihodkov prejemal iz svojega računa in vedno manj iz blagajne starega sistema. Po dvajsetih letih prehajanja bi novi upokojenci vsi imeli le še svoje račune in bi prejemali prihodke iz naslova lastnega varčevanja. Takšno varčevanje bi bilo obvezno, le da bi lahko posamezniki sami izbrali komu zaupati svojo varčevalno vlogo: banki posebnim varčevalnim skladom, zavarovalnicam ipd. Tak prehod bi moral biti nastavljen na način kar se da gladkih in enakomerno naraščajočih razbremenjevanj tistih, ki so na začetku aktivne dobe in izplačil novo upokojenim. Uravnavanje takšnega prehoda bi denimo lahko bila ena izmed osrednjih nalog analitskega oddelka prihodnjega ministrstva za finance.

Na varčevanju utemeljen pokojninski sistem ni vezan na staranje prebivalstva, je neodvisen od dinamike zaposlovanja in ne obremenjuje državnega proračuna. Tak sistem omogoča prenos privarčevanih sredstev glede na voljo lastnika in je precej bolj pošten od trenutnega sistema sprotnih izplačil pokojnin. Mrtve izgube praktično ni, gospodarstvu pa varčevanje omogoča akumulacijo novega kapitala in ustvarjanje novih delovnih mest. Implicitni dolg, na katerega nevarnost je bodoči minister za finance prav tako opozoril, se počasi zniža in ob popolnem prehodu na nov sistem skoraj v celoti izgine.

Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Berem: “… približno 1,4 zaposlenega financira prihodke enemu upokojencu.”

    Tumu se pravi izumiranje. 🙁

  2. Zelo lepo napisano teoretično. Žal je ta teorija zelo nejasna in si je težko predstavljati kako bo to delovalo v praksi. Trenutna rešitev je ustvarjanje delovnega prebivalstva z dostojno plačo, ker le to prinese dovolj velik priliv v pokojninsko blagajno. Za prvo silo bi lahko našli krivce za trenutni polom države in jim zarubili in prodali vse kar imajo.

    • Ja, koliko je “odličnik teoretikov”, si nisem mislil, da je tudi avtor med njimi…Iz praznega žepa si ne boš kupil kosila in če v banko nalagal hkrati…

  3. Hvala Bogu, da gre denar direktno od zaposlenih k upokojencem ! Zato ker smo v SLO in bi banke “zagonile” tudi denar, ki bi ga kdo tam hranil za penzijo, da o “skladih za ropanje”, ki prekladajo delnice sploh ne govorim….Drugič pa zato, ker denar v bankah nima več nobene cene in bo treba kmalu plačati, da ti ga v banki hranijo….

  4. Seveda je edina možnost veliko število novo zaposlenih, ki pa bi morali ostati v takem sistemu, torej obvezno plačevati…Veliko ljudi v SLO namreč kar noče več plačevati za pokojnino in bodo veliko BREME ZA DRŽAVO na starost…Računajo da bo takrat tukaj “demokratični socializem” in bodo nekaj že dobili….

  5. Kakšno teoretiziranje?! Neverjetno. In ker seveda ljudje ne vemo kako stvari delujejo v tujini, nam lahko naštrikajo karkoli želijo. Nisem pa tega pričakoval s katoliške poslovne fakultete.

    V vseh državah poznajo državno penzijo. Le pri nas so jo ukinili! In to celo minister Vizjak, če me spomin ne vara.

    Da se nataliteta popravlja? Poglejte malo globje statistiko! Da ne boste nakladali. Povprečna starost mater s prvim otrokom je skoraj 30 let.

    Pokojninska reforma je že tu. Mladi, ki delajo do 30 leta na napotnico. Samo preštejte jih in poglejte, da ti nikoli ne bodo prišli do penzije. Ob tej zakonodaji je pokojnininski sistem popolnoma vzdržen, celo viške bo prideloval.

        • AlFe, ne klobasaj.
          Aniti hvala za podatek. Žal tudi desnica se na ustavi. Končno je menda ustavno sodišče vrnilo del pokojnin, ki ga je desna vlada vzela s tistim famoznim ZUJFom. Naša državotvornost je na psu, tudi na desnici. Zato pa nam ne gre nič od rok. Kar z roko zgradimo, poderemo z ritjo.
          Tu je Janšev problem: nima pojma kaj je to državnost. Kaj pomeni biti državljan.
          Medtem ko levica sistematično krši temeljne državljanske pravice, jih desnica povozi z ritjo.

  6. Točno tako Hrvatini in Zdravko! Tako teoretiziranje sodi v Švico ali Avstrijo, ne pa v udbomafijsko državo, kjer vse državne institucije samo tuhtajo, kako bi varčevalcem spizdile zadnji euro!

  7. Nekaj takšnega bi slovenija nujno potrebovala: dolgoročni načrt reševanja pokojninskega vprašanja, ki bi poudarjal zmanjšano vlogo države in več osebne iniciative in odgovornosti. Ker dlje kot se vleče trenutna agonija sistema, na slabšem bo vsaka prihodnja generacija upokojencev.

  8. Kaj pa otroci!

    Po trenutnem sistemu bodo naše pokojnine odvisne od dela naših otrok enako, kot sedaj mi plačujemo v pokojninsko blagajno. Isto je z privarčevanim denarjem v bankah. Banke posojajo denar tistim, ki ga potrebujejo za delo, stroje, nove tehnologije. Banke ne morejo obstajati, če ni ljudi, ki bi delali.
    Banke so narejene na zaupanju. Včasih je bil denar v banki vsaj konkretno zlato. Sedaj je pa moj denar tam le nekaj mikronov dolg zapis na disku, do katerega boljši dostop DURS, kot jaz! Banki moram verjeti, da ji bom dal denar. In glede na izkušnje z našimi bankami je avtorjev predlog ciničen! Posebno v tem trenutku, ko so obresti na depozite žalitev varčevalcev.

    Kaj naj danes storim za svojo starost? Edino pametno si mi zdi vzgojiti moje otroke v poštene ljudi. V ljudi, ki bodo zaradi svoje izkušnje iz otroštva tudi sami radi imeli družine. Potem številni družini z ženo ne bova preveliko breme. Posebno, ker bodo imeli kje pustiti vnuke. Vsekakor drugače kot v družini dveh edincev, ki bosta morala zaslužiti za štiri pokojnine.

    Eksponentne funkcije dajo zabavne rezultate!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite