Obstoj kristjanov v Iraku negotov

7
33

Athanase Matti Shaba Matok, bagdadski nadškof, Basile Georges Casmoussa, mossulski nadškof in Shlemon Warduni, pomožni babilonski škof, so 22. decembra 2010 obiskali Evropski parlament z namenom, da bi opozorili na probleme s katerimi se soočajo kristjani v Iraku ter vzpodbudili Evropsko unijo, da jim pomaga stabilizirati razmere in brez nasilja zagotoviti mir v Iraku.

Mario Mauro, vodja italijanske delegacije v poslanski skupini Evropske ljudske stranke, je izpostavil dejstvo, da kristjane v Iraku napačno povezujejo z Zahodom in so tudi zato pogosta tarča napadov. Takšna srečanja so priložnost, da se odkrito spregovori o teh ljudeh, ki se vsakodnevno srečujejo z različnimi oblikami nasilja ter se spodbudi mednarodno skupnost, da ustavi nasilje in zagotovi mir ter spoštovanje manjšin.

Usoda iraških kristjanov je negotova že od padca režima Sadama Huseina. Razmere so se še bolj zaostrile po 31. oktobru 2010, ko so teroristi med sveto mašo napadli bagdadsko katedralo. V napadu je umrlo 53 vernikov.

Mossulski nadškof je v svojem nagovoru na srečanju poslanske skupine Evropske ljudske stranke poudaril, da bi bilo potrebno ustanoviti mednarodno preiskovalno komisijo, ki bi ugotovila, kdo so bili načrtovalci napada na katedralo ter ostalih zločinov, ki so jim priča iraški kristjani. Poleg tega so škofje pozvali Evropsko unijo, da bi pripravila kongres o statusu manjšin v Iraku.

Škofje so na tiskovni konferenci v Strasbourgu skupaj z evropskima poslancema Mariom Maurom in Jaimom Mayorem Orejo ter drugimi gosti: Melhemom Riachyjem, strokovnjakom za geostrategijo iz Libanona, Eliasom Murrom, svetovalcem libanonskega podpredsednika vlade in ministra za obrambo inMarounom Karamom, predsednikom Maronitske lige v Evropi, predstavili hudo zaostrovanje varnostnih razmer za kristjane v Iraku in poudarili, da vlada sama ne more zagotoviti stabilnosti. Zato je po njihovem mnenju nujno, da Evropska unija sodeluje pri vzpostavitvi miru, saj tudi sama večkrat poudarja, da se bori za človekove pravice.

Škofje upajo, da ne bo ostalo zgolj pri obljubah, ampak jim bo EU resnično pomagala. Kristjane v Iraku je namreč potrebno zaščititi, saj so avtohtono prebivalstvo na tamkajšnjem območju in imajo pravico, da tam ostanejo in živijo v miru ter sožitju z ostalimi verskimi skupnostmi. Veliko je bega kristjanov v imigracijo, toda izselitev je lahko le začasna, nikakor pa ne trajna rešitev, menijo škofje.

Trpljenje iraških kristjanov se bo končalo šele takrat, ko bodo lahko zaživeli v miru in brez strahu pred prihodnostjo, ki pa je trenutno še zelo negotova. Najpomembneje je, da se borijo, so odprti in si želijo sodelovati z drugimi skupnostmi, ki se soočajo s podobnimi problemi.

Poslanska skupina Evropske ljudske stranke-krščanskih demokratov želi oblikovati pisno deklaracijo s katero bi  bila verska svoboda vključena v zunanjo politiko EU, in sicer tako, da bi dodali obvezujočo klavzulo o spoštovanju verske svobode k sporazumu s tretjimi državami.

Škofje so večkrat poudarili, da je naloga kristjanov, da povsod po svetu prinašamo luč. S temi mislimi so se odpravili proti Španiji, kjer se te dni udeležiujejo različnih srečanj in konference o verski svobodi v Madridu.

Vir: Monika Novak, stažistka ELS v Evropskem parlamentu

Več: European Parliament resolution of 25 November 2010 on Iraq: the death penalty (notably the case of Tariq Aziz) and attacks against Christian communities

7 KOMENTARJI

  1. Kar priznajmo si, za mizerno stanje kristjanov v Iraku smo krivi najprej in predvsem kristjani sami. Predvsem tisti iz ZDA, ki so v veliki večini podprli agresijo na to državo, v kateri je umrlo blizu milijona ljudi. Za smrt tolikšnega števila ljudi smo torej sokrivi in bil bi čas, da to priznamo in se pokesamo ter pomagamo povrniti škodo, ki smo jo prizadejali.

    Seveda so Iračani kaj kmalu opazili, kdo tako izrazito podpira uničevanje njihove države in kulture, zato ni čudno, da so se znesli nad svojimi sonarodnjaki krščanske vere. Ne zato, ker so Iračani, zato ker so kristjani, torej pripadniki vere, katere pripadniki na drugi strani sveta so brezsramno podrli in še podpirajo storilce, ki so jim prizadejali neznansko veliko zlo!

    Ko torej iščemo vzrok za neznosne razmere kristjanov v Iraku, začnimo najprej kar pri sebi, predvsem pri krščanskih fundamentalistih v ZDA. Pa ne samo tam, kar spomnimo se, kakšen odziv iz krščanskih krogov je bil na dogodke v Iraku pri nas, predvsem v medijih kot sta Družina in radio Ognjišče!

  2. S takšno logiko delitve krivde se ne strinjam. Človek – to velja tudi za kristjane v Iraku – je lahko kriv in odgovoren samo za tisto, kar sam stori ali opusti. Iraški kristjani niso imeli nobene vloge pri odločitvi ZDA, da napadejo njihovo državo. Njihovo preganjanje je nesprejemljivo in je očitno kršenje človekovih pravic.
    Res je, da so Američani lahko predvideli, kakšne bodo posledice njihovega napada. V tem smislu nosijo svoj del odgovornosti za vse posledice, vključno s preganjanjem kristjanov.
    V nobenem primeru pa to ne more biti opravičilo, da se islamski skrajneži znašajo nad nedolžnimi sonarodnjaki.

  3. Ni poanta v tem, ali obstaja opravičilo za umore nedolžnih Iračanov, tako kristjanov kot ostalih (seveda ne obstaja), poanta je v tem, da kristjani sami niti malo nimamo pravice, da o tem sodimo, dokler najprej ne pokažemo s prstom na tiste med nami, ki so s svojimi dejanji pripomogli k trpljenju iraškega naroda. Katerega del so tudi kristjani.

    Torej nimamo pravice, da govorimo o “islamskih skrajnežih, ki se znašajo nad nedolžnimi sonarodnjaki”, dokler ne najprej odločno opravimo s krščanskimi skrajneži, ki se posredno znašajo in povzročajo trpljenje tolikim ljudem po svetu. Na koncu tudi kristjanom samim!

  4. Tega se na tem svetu verjetno ne da doseči. Vedno bodo med nami grešniki in skrajneži, včasih malo močnejši, drugič ne tako opazni. Na praktični ravni vaše stališče verjetno pomeni, da moramo molče opazovati krivico. Ali pa se obrniti stran, da je ne vidimo.

  5. Nikakor ne smemo molče opazovati krivice, seveda ne. Vendar pa, če se smemo in moramo postaviti proti krivici, ki se dela nam, se moramo še toliko bolj postaviti proti tistim med nami, ki povzročajo krivico drugim. Ne delajmo torej drugim tistega, kar ne želimo, da oni nam!

  6. Za slabo stanje kristjanov v Iraku so krivi islamski skrajneži in levičarji. Oboji namreč nasprotujejo demokratizaciji Iraka.

    Janko, zato se zamisli nad sabo, kako skrajno levičarske neumnosti pišeš.

    Ali bi bilo zate bolje, da na oblasti ostane zločinec Sadam Husein, zaradi katerega je tam dol vsako leto umrlo 100 000 otrok? Nismo za vse krivi zahodnjaki. Pravzaprav večinoma nismo krivi za sranje tam dol.

    Muslimani naj najprej priznajo, da so druge vere enakovredne njihovi in da njihova ni nič boljša od ostalih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite