Ko je prejšnji teden tajnik SD Uroš Jauševec na Twitterju napovedal Jankovićevo ˝uničenje levice˝, se je nemalo tako volivcev sedanje koalicije kot tudi opozicije z njim gotovo strinjalo. Saj ni nobena skrivnost, da ljubljanski župan ni ravno vzorčen primer levičarja, če si seveda pod pojmom levičar ne predstavljamo komunističnega samodržca. Bolj zanimiva je bila Jauševčeva utemeljitev svojih besed, ki so jo naslednji dan objavili mediji: ˝… na primer v Veliki Britaniji, ko kaže, da bodo laburisti izgubili volitve, ne pride neki magični rešitelj z novo stranko, prav tako se kaj takega ne dogaja v drugih razvitih zahodnih demokracijah. Nasprotno pa so v Romuniji, Bolgariji in nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah poznani primeri, ko so na mesto etabliranih strank stopili populisti, demagogi…˝
Od Splita do Murgel
Skratka, v normalnih demokracijah je povsem normalno izgubiti volitve. Poražene stranke gredo v opozicijo in se začno pripravljati na prihodnje volitve. Pri nas pa je predvsem levica že večkrat pokazala, da izgubo oblasti jemlje skorajda kot naravno katastrofo. Pri tem mi pridejo na misel znamenite Dolančeve besede: ˝V tej državi je na oblasti komunistična partija. Če bi na oblasti ne bila komunistična partija, bi bil pa kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.˝ Dolanc teh besed ni izrekel v časih normalne demokracije, so pa nekateri izmed dedičev tedanjega režima tudi po osamosvojitvi redno dali vedeti, da se v tem pogledu v njihovih glavah ni prav veliko spremenilo. Spomnimo se le samozadostne napihnjenosti ideologov v nekdanji LDS, ki so v varljivi senci Drnovškove karizme govoričili o obsojenosti levice na oblast v tej državi. Ko jim je začelo pred volitvami 2004 slabo kazati, je nekdanji predsednik države hitel ustanavljati Forum 21, ki bi naj dal levici novega zagona. Izid je znan – po volilnem porazu se LDS ni bila sposobna sprijazniti s porazom, pogledati vase in najti novih idej za ponoven vzpon proti oblasti, temveč se je preprosto razsula.
Podobna zgodba se ponavlja tudi te dni. Ko je postalo očitno, da je levi trojček zavozil državo bolj kot katerakoli koalicija pred njim in mu ankete, razumljivo, napovedujejo hud poraz, so se ponovno aktivirali botri v ozadju in začeli iskati odrešenika, ki bi jih rešil ponovnega sedenja v opoziciji. Dosegli bodo seveda samo to, da se stranke levice še enkrat več ne bodo imele časa in priložnosti soočiti s seboj in s svojimi napakami, ampak bodo preskakovale lekcije. Spet revolucija namesto evolucije, kar se je Milanček naučil, to Milan zna.
Kolosalen primer je včerajšnji nastop predsednika borčevske organizacije v Odmevih. Tovariš Stanovnik je več kot očitno pozabil, da že dvajset let živimo v demokraciji in je voditeljico z zanj značilnim povišanim tonom ves čas podučeval, kako bi morali novinarji poročati. Verjetno je imel v mislih Türkovo kvoto dobrih novic, ali kaj? Višek še kako žive komunistične misli pa je bilo njegovo pritoževanje, češ Janković vam je zgradil stadion, vi pa se pritožujete nad tem, da mu je zmanjkal kakšen dolar. Štirideset milijonov je zanj kakšen dolar? Sve će to narod da pozlati.
Tukaj niste dobrodošli, gospod Chance
Tajnik SD je s svojo izjavo v resnici zadel žebljico na glavico, pa čeprav se nekateri vsajajo nad njegovim kalimerovstvom. Socialnim demokratom je potrebno priznati, da poskušajo delati drugače. Grozeč poraz spremljajo dostojanstveno in tudi v težkih časih stojijo za tistim, za katerim so stali, ko so bili na vrhu. Še posebej opazno je, da razen nekaterih, zaenkrat maloštevilnih izjem, že mesece, pravzaprav kar od prejšnjih volitev, odločno kljubujejo vsem pritiskom in poskusom botrov, predvsem nekdanjega predsednika države, da bi pometali z njihovo stranko. Danes bi pač bilo najlažje brcniti opešanega in ranjenega leva, ter ga zamenjati s Kljukcem. Toda tako se vrt pač ne razvija. Zdi se, da se v SD tega zavedajo.
A videti je, da nekdanji predsednik in drugi rdeči botri niso gledali briljantnega Petra Sellersa v Dobrodošli, gospod Chance.
Vir fotografije: rtvslo
