Pred slabimi tremi leti so stranke slovenske levice, še bolj pa njihovi podporniki v zaledju in intelektualna baza, govorili o nujnosti nove politike, novih obrazov in o prekinitvi s fašistoidno politiko takratnih oblastnikov. Seveda so pri tem kot rešitev ponujali sebe in svoje politike. Samo tri leta kasneje, ko so državo pripeljali v najhujši krč doslej, pa namesto samorefleksije raje govorijo kar o krizi celotne politične scene pri nas.
Podobno mnenje je, resnici na ljubo, razširjeno tudi med mnogimi politično neopredeljenimi državljani, in to potrjujejo tudi ankete, ki kažejo zelo visok delež tistih, ki ne bodo šli volit ali pa ne vedo, koga bi volili. Prav tako velik delež predstavljajo takšni, ki bi volili nekoga drugega. Pravzaprav skoraj kogarkoli drugega. A tukaj nastane problem, ker drugega, kot kaže, ni.
Vsakdo-Nekdo-Kdorkoli-Nihče
Pa vendar se je našla četverica, ki se je odločila nekaj narediti. Prvi se je imenoval Vsakdo, drugi se je imenoval Nekdo, tretjemu je bilo ime Kdorkoli, četrtemu pa Nihče. Dogovorili so se za prvo, pomembno nalogo v zvezi s pripravami na volitve. Vsakdo je bil prepričan, da jo bo opravil Nekdo. Nihče je ni opravil, lahko pa bi jo Kdorkoli. Zato je bil Nekdo jezen, ker bi nalogo moral opraviti Vsakdo. A Vsakdo je mislil, da jo lahko opravi Kdorkoli, Nihče pa ni opazil, da Kdorkoli tega ni storil. Končalo se je tako, da je Vsakdo krivil Nekoga zato, ker Nihče ni naredil tistega, kar bi lahko naredil Vsakdo.
Ta izposojena zgodbica odlično ponazarja, zakaj smo in bomo še naprej obsojeni na takšno politiko, kakršno imamo. Samo kritiziranje preprosto ni dovolj, da bi premaknili vzvode, ki so trdno vpeti v kolesje poslovno-prisklednih interesov, ki bolj ali manj uspešno krojijo politični vsakdan kjerkoli na zemeljski obli, od ZDA, Švedske do Kitajske ali Pakistana. Od stopnje demokracije je seveda odvisno, koliko stranpoti si lahko dovoli politični razred. Od ljudstva pa je odvisno, koliko demokracije si vzame. Tam, kjer si je vzame veliko, seveda funkcionira vsa država na višji ravni. Tako denimo med pisanjem teh vrstic sedi avtor na vlaku med Frankfurtom in Marburgom – strojevodja se je kar dvakrat opravičil zaradi šestminutne zamude.
Če se, upam, strinjamo, da bi ostali v sferi najmanj slabega političnega okvirja, torej parlamentarne demokracije, imamo le nekaj možnosti. Morda imamo srečo in nekdo zastopa prav naše vrednote, povrhu pa je še simpatičen in sposoben. Sliši se skoraj idealno in verjetno nas je bilo v času nastajanja države kar nekaj, ki smo verjeli, da takšna ponudba obstaja. Dandanašnji je možnost za kaj takega seveda precej manjša. A večina verjetno vseeno najde koga, ki zastopa nekaj ključnih vrednot, s katerimi se lahko poistovetimo. Če ob tem še vliva nekaj zaupanja, da je sposoben obljubljeno tudi vsaj deloma uresničiti, mu lahko brez slabe vesti namenimo svoj glas.
Težava pa nastane, če med politično ponudbo ne najdemo niti prvega, niti drugega. Potem nam preostane le, da se odselimo v tujino, sprijaznimo z manjšim zlom, ali pa preprosto sami postanemo politično aktivni. Že mogoče, da je politika k…a, a če tako menimo in nič ne storimo zoper to, smo seveda zgolj njene stranke, ki ji pokorno plačujemo usluge. Če je torej situacija v državi in na levici tako zelo kritična, kot jo slikajo Štrajni in Vezjaki, bi bila njihova dolžnost, da sami poskusijo kaj narediti. Zgolj kritiziranje iz udobnih univerzitetnih foteljev pač diši po taktični kolaboraciji, ali ne?
Danes je seveda huje na levici, katere volivno telo so šefi KGB dotolkli z Ultrami, NPUji, bulmastifi in že kar farsično nesposobnostjo predsednika vlade, a slej ko prej se lahko v podobni stiski znajdemo tudi volivci na drugi strani. In takrat seveda ne bo dovolj, če se bo Vsakdo zanašal na Nekoga drugega, na Kogarkoli drugega.
Vir fotografije: blog Eugenia Ortega
