Obsojen, ker je bil ubit (VIDEO)

6

Ne, niste narobe prebrali naslova prispevka. Z njim sem skušal jedrnato orisati usodo dr. Lamberta Ehrlicha, ki je pod streli atentatorja, narodnega heroja Franca Stadlerja-Pepeta, padel pred skoraj natanko sedemdesetimi leti, 26. maja 1942.  Zanj večina verjetno ni niti slišala, tisti, ki ste, pa ste ga bržkone največ srečevali v kontekstih, v katerih je bilo govora o narodnem izdajstvu, (klero)fašizmu in predvojnih katoliških skrajnežih.

Zgoščeni paradoksi 

Slovensko 20. stoletje je polno paradoksov in absurdnih položajev. Toda ob malokom so se slednji tako zelo zgostili kot ravno ob liku in delu dr. Lamberta Ehrlicha. Prvi paradoks ga druži še z nekaterimi zavzetimi narodnjaki, ki se jih kot njega prijel (in se jih v glavnem trdno drži) sloves izdajalcev slovenskega ljudstva. Pri tem je Ehrlichova trdna slovenskost na dlani. Rodil se je na skrajnem robu slovenskega etničnega ozemlja, v Žabnicah v Kanalski dolini, kjer se je moral še kako zavestno odločiti ali bolje kar naprej odločati za pripadnost slovenskemu narodnemu telesu. Vsi člani njegove družine niso ravnali kot on. Njegov brat je postal celo nemški župan tedaj izrazito nemškega Trbiža, na pogrebu drugega brata, tinjskega prošta, ni bila kljub Lambertovi navzočnosti izgovorjena niti ena slovenska beseda. Lambert je po drugi strani na pariški mirovni konferenci kot strokovnjak pomagal Kraljevini SHS pri njenem (neuspešnem) boju za rodno Koroško. Zato se pozneje na Koroškem ni smel preveč kazati, kakor se danes menda v rodni občini ne sme prikazati možakar s hrbtenico, ki je z namensko prehitro vožnjo zagotovil najzahodnejši dvojezični napis v Zahomcu v Ziljski dolini. Iz Lambertovih koroških let je tudi njegovo nepopustljivo nezaupanje do Nemcev, zaradi česar je bil nekoliko prijaznejši do Italijanov, ki jih v času njegove mladosti ni bilo v Kanalski dolini še nikjer.

Ne glede na to njegova spomenica italijanskim okupatorjem z dne 1. aprila 1942, ob glavnem namenu zastraševanja in izločanja potencialnih tekmecev eden razlogov za njegovo “smrtno obsodbo”, priča o pogumu, kakršnega v javnosti tedaj ni bilo veliko. Zasedbeni oblasti je zlepa nihče ni do te mere napel, pri čemer je Ehrlich ob glavnih očitkih – zadevajočih nesmiselno kolektivno kaznovanje Slovencev s požigi celih vasi – mislil tudi na podrobnosti, kot je bila prepoved vožnje s kolesi. Če se je v razgretem ozračju besnečega državljanskega spopada zdela ob koncu izražena zahteva, naj Italijani dovolijo oblikovanje slovenskih zaščitnih enot za boj proti komunističnemu terorju, ki je v tistem času za seboj že pustil precej žrtev, dovolj za moževo križanje, je vprašanje, ali je res dovolj za anatemo nad njim (tudi pri marsikom v katoliških vrstah) vse do danes.

Zategli mračnjak? 

Drugi vidik, ki jo dozdevno podpira, je sloves dr. Ehrlicha kot zateglega katoliškega mračnjaka, ki naj bi s svojimi stražarji, poimenovanimi po glasilu Straža v viharju, pripravljal pot slovenskemu (klero)fašizmu. Vendar se ta študentski duhovnik izkaže za precej nekonvencionalno figuro. Ne le, da se je kot znanstvenik in profesor ukvarjal z etnologijo in v njenem okviru predvsem z verovanji eksotičnih ljudstev, zaradi česar je postal pisec knjige o avstralskih Aboriginih že takrat, ko slednji še niso bili tako popularni in razvpiti kot zdaj.  Iz njegovih zapiskov o vrenju med mladino je jasno vidno njegovo zavedanje, da zgolj stroga disciplina in strumna vojaška organizacija, v katerih so videli rešitev tudi mnogi njegovi katoliški sodobniki, nista odgovor na njena stremenja in želje.

Seveda bi bilo po drugi strani nesmiselno zanikati Ehrlichovo vpetost v njegovo dobo. Če bi se kdo hotel v naših težkih časih, ko je vse bolj v ospredju iskanje grešnih kozlov za gospodarski in siceršnji polom, pogreti ob njegovih bajkah in povestih o grdobijah “svetovnega židovstva” (koga drugega bi utegnila navdihniti še njegova misel, češ da je komunizem najskrajnejša oblika kapitalizma), mu za to kajpak ne bomo ploskali. Niti se nima smisla navduševati nad za današnjega opazovalca nerazumljivim in z vidika kasnejših dogodkov tragikomičnim petelinjenjem petelinov na slovenskem katoliškem gnoju, kjer je Ehrlich za naklonjenost mladine tekmoval predvsem s Tomcem in Kocbekom.

Kocbekova zmaga 

A nič od tistega, kar je storil, naj je bilo dobro ali slabo, ni zares vplivalo na poznejšo sodbo Slovencev o njem. Odločilen je bil samo Stadlerjev strel, ki ni pokosil zgolj človeka Ehrlicha, ampak hkrati njegovo ime. Ker je postal žrtev pištole poznejšega “zmagovalca”, je bil koroški duhovnik obsojen. Veliko olja je sicer prilil še njegov predvojni tekmec Kocbek, ko je v svojem natanko sedemdeset let starem dnevniškem zapisku o njegovi “justifikaciji” po svoji navadi dal prosto pot zase značilnemu blebetanju, polnemu ekstatičnega larpurlatizma. Z njim je z mnogimi besedami samo zakrival izjemno profano sporočilo. Toda ne oziraje se na dejstvo, da lahko človek tridesetkrat ali petdesetkrat prebere vrstice pesnika iz Sv. Jurija ob Ščavnici, pa v njih ne bo našel rešilne bilke, ki bi jih naredila vsaj malo človeške, je Kocbekovo videnje prevladalo celo znotraj katoliške skupnosti. In osrednji teolog partizanstva se lahko po njej “sprehaja” kot ponosni pav, medtem ko je o dr. Lambertu Ehrlichu na glas pogosto še vedno mogoče govoriti samo napol v ilegali, še zlasti, če kdo o njem izreče kakšno pozitivno opazko. Heroj Stadler je svojo nalogo preprosto odlično opravil.

Dodano h kolumni

Na spominskem zboru ob 70-letnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha so nastopili: Janez Juhant (Ehrlichovo življenje in delo), Stane Granda (Ehrlich in slovenstvo), Tamara Griesser Pečar (2. sv. vojna in Ehrlichov umor), Ivo Kerže (Ehrlichova misel in nasledstvo), Aleš Maver (umor kot politična metoda), Justin Stanovnik (zaključna misel). Objavljamo posnetke njihovih nastopov.

Janez Juhant: Življenje in delo Lamberta Ehrlicha

Stane Granda: Lambert Ehrlich in slovenstvo

Tamara Griesser Pečar: 2. svetvona vojna in Ehrlichov umor

Ivo Kerže: Ehrlichova misel in nasledstvo

Aleš Maver: Umor kot politična metoda

Justin Stanovnik: zaključna misel ob zboru za Lamberta Ehrlicha

 

Foto: Wikipedia


6 KOMENTARJI

  1. Takole pa se Stadlerja – Pepeta (bil je tudi morilec bana Natlačena) spominjajo na Radio Slovenija in sicer še leta 2011 (sic!). Na dejstvo, da je bil serijski morilec so nekako pozabili, zato pa opozarjajo pa da je bil “vsestranski športnik” in pobudnik prvega pohoda “ob žici”:

    Na današnji dan leta 1915 se je v Ljubljani rodil FRANC STADLER. Po končani trgovski šoli se je zaposlil pri Poštni hranilnici v Ljubljani. Že od aprila leta 1942 je deloval v Osvobodilni fronti, pozneje pa je bil komandant Varnostno-obveščevalne službe in Narodne zaščite za mesto Ljubljana. Leta 1943 se je pridružil Cankarjevi brigadi in kmalu postal namestnik poveljnika Vojske državne varnosti, po koncu vojne pa je v Ljubljani deloval v okviru uprave Službe državne varnosti. Franc Stadler je bil v letih med obema svetovnima vojnama član telovadnega društva Sokol in tekmoval v atletiki, vodnih športih in gimnastiki. Kot vsestranski športnik je bil leta 1957 pobudnik prvega pohoda »Ob žici okupirane Ljubljane« ter pobudnik postavitve spominskih kamnov ob tej trasi, danes imenovani »Pot spominov in tovarištva«. Narodni heroj Franc Stadler Pepe je leta 1980 dobil nagrado mesta Ljubljane.

    Še link: http://www.rtvslo.si/radioprvi/novica/3510

  2. Vesela sem, da sem opazila tale naslov.
    Pred par dnevi sem na svojem blogu objavila tudi sama zapis o dr. Ehrlichu. Tukaj:
    http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=171151

    A zdaj mi nikakor ne gre iz glave/v glavo Kocbek. Tega človeka sem vendar vedno cenila – in ne morem si misliti, da more nekdo tako hladnokrvno oceniti in opravičiti neko smrt … neko kao izdajstvo. Je bil Kocbek resnično svoboden?
    Kaj vse je resnično izdajstvo!

    Nisem še vsega tukaj prebrala in poslušala, zelo si želim videti tisti dve spomenici.

    Vse dobro!

    • Predstavitev Ehrlicha je zame novost. Ni še raziskan.

      Tudi o Kocbeku še ni bila narejena resna analiza. Kar je meni znano, je, da je bil kontraverzna osebnost in je zagovarjal, da so za revolucijo “dovoljene žrtve”. Verjetno je bil umetnik, izgleda pa, da je bil tudi “kar precejšen grešnik”. Zlasti v krščanskih krogih ima zaradi politične lustracije vlogo spoznavalca. Ne zanikam pa, da je trpel.

  3. Konec koncev pa je bil Kocbek vendarle krščanski socialisti.

    Vsi krščanski socialisti pa so bili, tako Janez Stanovnik, tudi člani partije.

    Tako imenovani krščanski socialisti so najbolj sprevržena oblika politične identitete.

    Kdor je kristjan, je tudi socialen, socializem pa mora z gnusom zavračati.

  4. Korektno ste opisali Erhlichovo zgodbo in njegov konec.

    Erlicha so moteni psihopati krivično obsodili, ga ubili in potem v javnosti zelo dolgo satanizirali Erhlicha kot poveljnika domobrancev oz. izdajalcev oz. klerofašistov…ali kar še hočete drugih specifično sovražnih nalepk, ki so jih s tako lahkoto lepili. Folk pa jim še danes množično pelje kot najbolj neumne ovce.

    V Sloveniji razen italijanskih fašistov in nemških fašistov nismo imeli ideologov in privržencev fašizma. Proti koncu 1942 je več vaških skupnosti zaprosilo Italijane za orožje za obrambo pred terorističnimi vpadi komunistov, ki so pobijali ne samo posameznike, temveč včasih cele družine in vedno civile.

    Da je ironija velika, so bili tujim fašistom še najbolj podobni v svoji ideologiji in ravnanjih rdeči fašisti.

    Še danes velja množično v Sloveniji, da je socializem borba za socialne pravice. V resnici je socializem vera v Vsemogočno birokratsko državo in čim večje ožemanje delavnih in ustvarjalnih ljudi. Socializem je zločinski sistem, ki nima veze s socialnostjo, ima pa veliko veze z antisocialnostjo ( psihopatskost), s sistemsko kleptomanijo, parazitstvom in mafijo. Skratka vseposvsod NESVOBODA.

Comments are closed.