Obrniti kolo zgodovine

3

Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. Predavateljski večer civilne pobude Prebudimo Slovenijo. »Domovina Slovenija nam ne sme do kraja propasti in ne sme več ohranjati vzdušja vojne, ampak mora spet oživeti in se vključiti v normalno civilizacijo. Sedem desetletij smo v toliko ozirih nazadovali, sedaj je čas, da kolo zgodovine obrnemo na bolje, na višjo narodnostno in državljansko zavest, na osnove, iz katerih smo se kot Slovenci rodili in obstali, na kažipote iz desetih božjih zapovedi in na prizadevanja za stvarno demokracijo. A ne z nasiljem. Vse to je zaobseženo v geslu ora et labora.« S temi besedami je nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar na predvečer kulturnega praznika, 7. februarja, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano uvedel nov predavateljski večer v nizu prireditev, ki jih že dve leti pod njegovim vodstvom in v sodelovanju s številnimi uglednimi predavatelji pripravlja civilna pobuda Prebudimo Slovenijo.

Kakšne poudarke je torej prineslo četrtkovo srečanje kristjanov in drugih ljudi dobre volje? Posvečeno je bilo razmisleku o politiki (zlasti vlogi kristjanov v njej), svobodni gospodarski pobudi kot morda najpomembnejši poti, ki lahko Slovenijo pripelje iz krize, in (umetniški) ustvarjalnosti, ki kliče in zavezuje k delu za resnico, dobroto in lepoto ter tako tudi za skupno dobro.

Politika – krščanska stvar

Na politično področje je segel nastop poslanca državnega zbora iz vrst Nove Slovenije, predsednika parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Jožefa Horvata. Ko (se) je spraševal, »kaj se je z nami zgodilo«, da smo se znašli v tako zagatnem položaju, je odgovor našel v dejstvu, smo v Sloveniji v marsičem »resnici vzeli domovinsko pravico« – tudi resnici o slovenski osamosvojitvi. Po Horvatovih besedah je bila namreč osamosvojitvena zgodba v zadnjih 22 letih »amputirana iz lastnega spomina in srca«, kar je v interesu tistih, ki so osamosvojitvi nasprotovali; namesto da bi bili sramežljivo tiho, danes slovensko pomlad, ki je pripeljala do osamosvojitve, omalovažujejo, častijo pa komunistično revolucijo in nosijo simbole nekdanjega totalitarnega sistema. To deluje rušilno na mlado slovensko demokracijo, saj ta zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Prav zato se Horvatu na obrobje potiskana osamosvojitvena zgodba zdi za današnji prepišni čas še toliko pomembnejša: in sicer zato, ker nas uči predvsem verjeti vase, v svojo vizijo, hotenja in cilje. Poosamosvojitveno obdobje, ki se je še napajalo iz teh virov, se je zazdelo polno novih priložnosti, a žal je to obdobje optimizma kratko trajalo: »Najprej je s svojo požrešnostjo zavladal kapital, ki si je prisvojil vse, kar je dosegljivo. Potem je prišla kriza. Zdaj že peto leto doživljamo val stečajev podjetij, nemočno opazujemo rastočo brezposelnost, šokantno revščino, stisko, prikrajšanost, brezizhodnost. Ljudje so globoko razočarani nad svojo državo.« To se izraža tudi na protestih, ki pa pogosto Slovenijo »kličejo nazaj, v preteklost, k enoumju po meri tistih, ki iz ozadja narekujejo rušenje vseh državnih in demokratičnih institucij, torej rušenje države v najširšem smislu«.

Krizne razmere pa k samospraševanju kličejo tudi kristjane: Kaj se je zgodilo z nami, da ne uspemo družbe bolj prekvasiti z ustvarjalno krščansko dobroto? V marsičem je temu botroval izsiljen, pogosto pa prostovoljen umik iz javnega prostora, kar pa ni prava drža. »Politika je krščanska stvar,« je bil jasen poslanec Horvat. Sodelovanje kristjanov v političnem življenju je zato po njegovem prepričanju izjemnega pomena, vendar morajo biti za tako sodelovanje postavljeni trdni temelji; zlasti je pomembna izoblikovana vest, ki ne dovoljuje, da bi kdo glasoval za politični program ali posamezen zakon, ki bi nasprotoval temeljni vsebini vere in morale. Kaj pa če prav zato dosledni kristjani ne morejo delovati v politiki? »Če bi se s tem sprijaznili, bi odprli pot moralni anarhiji, ki bi bila vse kaj drugega kot politični pluralizem,« je odgovoril poslanec Nove Slovenije. Pred izzivi na tem področju je celotno krščansko občestvo, ki naj opogumlja in oblikuje svoje člane za vstop v javni prostor. Kristjan, ki je dozorel znotraj svoje skupnosti, bo namreč po Horvatovih besedah »lahko avtonomen tudi v delovanju navzven. Sprejel bo odgovornost za svoje odločitve in ne bo zahteval privilegiranosti v odnosu do drugih prepričanj, hkrati pa ne bo pristal na zapostavljanje zaradi svoje vere«. Sedanji čas zato ne dopušča krščanske brezbrižnosti v stvareh skupnega dobrega.

Ločnica naj bo le poštenje

Brezbrižnosti se vsekakor ni prepustil dr. Aleš Štrancar, strokovnjak za biotehnologijo in uspešen podjetnik, ki je z inovativnim znanjem prodrl na hitro rastoči svetovni trg biozdravil (nedavno je denimo s partnerji iz Japonske sklenil večmilijonsko pogodbeno sodelovanje). Po njegovem prepričanju je v Sloveniji preprosto preveč jamranja in pričakovanj, da bo za vse poskrbela država. Prava pot pa je zaupanje vase, v svoje znanje, sposobnosti in tudi improvizacijo, ki smo se je naučili v časih skupne jugoslovanske države. S temi konkurenčnimi prednostmi se lahko uveljavimo na svetovnem trgu, kjer je več kot dovolj dela in zaslužka za tiste, ki si tudi brez »žegna« teh ali onih političnih oblasti ali kapitalskih interesnih krogov želijo uspeti in so za to pripravljeni trdo delati, ne pa računati na to, da bodo obogateli čez noč, po možnosti brez truda.

Pomembna je torej osebna podjetniška pobuda, utemeljena v dosledni etični drži (»Ko vzameš prvo podkupnino, nisi nikoli več svoboden,« je bil jasen Štrancar), seveda opremljena z védenjem, da je mednarodno poslovno okolje pogosto ali celo praviloma zelo ostro, celo kruto. Zato bi se Slovenci, namesto da se vedno znova delimo, morali povezati in si po vzoru mednarodne judovske skupnosti vzajemno pomagati. Edina delitev, ki bi bila upravičena, bi zato smela po Štrancarjevem prepričanju teči po ločnici med poštenjem in nepoštenjem, sposobnostjo in nesposobnostjo, ne pa takšno ali drugačno pravšnostjo.

Zavezanost resnici, dobroti in lepoti

Z njemu lastnim umetniškim vpogledom v sedanje družbene razmere je nove perspektive za prihodnost odpiral akademski slikar Lojze Čemažar. V razmerah, ki se zdijo izrazito negotove in ki pri marsikom zbujajo strah, celo osebno obupanost, je težko najti izhod iz takega položaja, sploh če je odziv nanje zatekanje v laž ali brezbrižnost. Ljudje sicer poslušajo, a ne slišijo, gledajo, pa ne vidijo, zato pogosto ravnajo v skladu z nekakšnimi »računicami«, ne pa v skladu z resnico. Nam torej res grozi, da nas bo, razdeljene, kot smo na narodni in tudi osebni ravni, potegnil s seboj plaz slabega; ali bo na Slovenskem prevladala kultura pogube, ki izhaja iz prvenstva videza, taktiziranja? Temu se je mogoče upreti, in sicer z dosledno osebno zavezanostjo resnici, dobroti in lepoti – pojmom, ki jih je mogoče pisati tudi z veliko začetnico, saj vernemu pomenijo zavezanost Bogu. Takšna zavezanost, ki se uresničuje v zvestobi, učljivosti, ponižnosti, čistosti in delavnosti, namreč odpira prostor nesluteni ustvarjalnosti, ta pa omogoča, da se tema vendarle umika luči in laž resnici.

Ali bo šlo slovensko prebujanje res v tej smeri? Strgarjeva civilna pobuda ji ostaja tudi za naprej dosledno zavezana.

Vir: Družina


3 KOMENTARJI

  1. Logično in naravno je, da kristjani sodelujemo aktivno v družbenem življenju, ki se mu tudi reče politika.

    Vendar pa na drugačen način kot to počno nekristjani. Ti delujejo pogostoma plehko, brez čuta za etiko, moralo, pozitivne vrednote, pravičnost, poštenost, dogovornost, solidarnost.

    Logično je, da smo bolj tankočutni kot drugi, bolj razumevajoči, bolj sodelovalni, bolj spravni…

    Le na takšen način dajemo drugim dober vzgled in smo kvas in luč v temi!

  2. Poleg tega smo zdravo samozavestni, ne pa mlačni in malodušni.

    Zavedamo se, da moramo mi in naša slovenska skupnost duhovno in materialno rasti.

    Čeprav sklepamo pozitivne kompromise, nadaljujemo svoj in skupen duhovni preporod k dobremu, k človekoljubju, ki zagotavlja trajni duhovni in materialni napredek.

Comments are closed.