Obraz Slovenije

36

O Josipu Vidmarju vem pravzaprav malo. Zagotovo manj, kot bi od mene pričakovali njegovi častilci. O njegovi hčeri Živi ne vem skoraj nič. V bistvu se je spomnim samo iz ene epizode, tiste, ko je pred petnajstimi leti organizirala nekak afežejevski shod petdesetglave množice razjarjenih občanov proti prvemu obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji.

Med vilo in Pilatom 

Pa to nikakor ne bi bil razlog, da bi se je spomnil na Časnikovih straneh. K pisanju me je spodbudil intervju z njo, ki sem ga pred časom zasledil v Delovi Sobotni prilogi. Nastal je ob izidu knjige Moj obraz, posvečene njenemu očetu Josipu. Ker niti izid knjige niti intervju z avtorjem ob njem spet nista nič posebnega, bi ju prezrl, če se mi ne bi zazdela značilna za sedanji slovenski trenutek. Če se ne bi v Mojem (Vidmarjevem) obrazu na neki način zrcalil obraz Slovenije.

Če namreč iz vseh por potegnem vse, kar sem o možakarju, ki je, če nič drugega, živel skoraj celo stoletje, njegov obraz ni zelo svetal, predvsem pa ni zgolj svetal. Če sem prav razumel, so ga imeli in se je sam imel za nekakšnega literarnega in nasploh kulturnega papeža, pred katerim je lep čas trepetela vsa kulturna scena. Povrhu se je ukvarjal tudi s politiko. Ampak če stvari pojmujem prav, je bil tu njegov najtrajnejši in danes narodnega spomina najvrednejši dosežek, da so v njegovi vili ustanovili tisto, čemur so pozneje rekli Osvobodilna fronta in je zato kot Pilat v veroizpovedi omenjen ob vsakem 27. aprilu. Čeprav je sicer v Jajcu predlagal Tita za maršala in se dal na raznih volitvah postaviti na prvo mesto, pa – kot razumem – nikoli ni bil zares ne prva ne druga politična violina. Priznati moram še – in s tem se res bližam koncu svoje zaloge – da mi je prav pred nedavnim neki igralec srednje generacije, ki ga zelo cenim, namignil, da sodobni kritiki in kulturniki Vidmarju ne sežejo niti do gležnjev. Ob čemer sem zastrigel z ušesi, rekel nisem pa nič.

In ko vse povedano seštejem, si mi ni težko predstavljati, da je kulturnega papeža po “koncu pontifikata” preprosto povozil čas. Da je morda zanimiv kot čil starostnik in  bo še precej časa v prtljagi dneva upora proti okupatorju, sicer pa sodobnemu Slovencu ne more povedati blazno veliko. Kot čez nekaj desetletij Nemci najbrž ne bodo množično poznali Marcela Reicha-Ranickega, podobno krepkega starca, ki mu mora danes  plačevati vsa kulturna smetana na Nemškem.

Dedki pišejo zgodovino

Razumljivo gleda Živa Vidmar na zadevo drugače. Zanjo je bil – in tu ji radi verjamemo – Josip Vidmar največji, najboljši in najpomembnejši človek na svetu. Zato jo silno boli, ker se mladež z njim (bolj) ne seznani v okviru šolskega pouka, ne pri zgodovini in ne pri slovenščini. Ker se ji prav nič ne zdi, da bi ga lahko kdaj povozil čas, mu je postavila lep spomenik v obliki obsežne biografije, pravzaprav vsaj v veliki meri avtobiografije. V njej naj bi pred bralca, denimo tako nevednega, kot sem jaz,  stopil pravi obraz velikega Slovenca. Nič nenavadnega. Ravno tako je povsem običajno, da nastopa Živin oče v knjigi (in v intervjuju) kot izrazito svetla figura.

Že bolj nenavadno pa je, da poskuša avtorica knjige (ob vsaj blagi asistenci avtorice intervjuja) zornemu kotu svojega očeta podeliti vsesplošno veljavo, kot da gre za zavezujoč pogled na slovensko 20. stoletje. Navedel bom samo dva primera. Vidmarjeva, ki ji gre v nos do Kocbeka podobno nekritična biografska literatura, v kateri je ravno tako prostora samo za enega “junaka”, Vidmar pa jo pač odnese slabše, se priduša, da Kocbekov kult nikakor ni upravičen (kar sicer mislim tudi sam). Le njena razlaga je nekoliko zanimiva. Po njenem mnenju in očitno po mnenju njenega velikega očeta naj bi si namreč možakar iz Sv. Jurija zaslužil prav vse, kar ga je  doletelo, ker edini ni hotel podpisati Dolomitske izjave, kar naj bi kazalo na njegovo (resda tudi izpričano) bolestno ambicioznost. No, ja. Vrhunec pa intervju nedvomno doseže, ko Vidmarjeva hči s celo v zapisanem tekstu vidnim žarečim obrazom vesoljno Slovenijo osreči z očetovim komentarjem rezultata demokratičnih volitev leta 1990, v katerem se je pridušal, da ne razume, kako so mogli predstavniki oblasti dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast. Izjava pride celo v naslov intervjuja.

In tu je Moj obraz skupaj z nekaterimi drugimi podobnimi izdelki, med katere nedvomno spada novi Kocbek, ki se ob vsem sklicevanju na pozitivizem še najbolj bliža hagiografiji, tako značilen za obličje Slovenije. Ker odraža fazo, v kateri zgodovinsko zgodbo še vedno določajo posamične, nujno parcialne zgodbe dedkov, očkov in idolov, ki jim hočejo njihovi potomci ali privrženci na vsak način zagotoviti absoluten pomen.

Zdrava konkurenca

Do trenutka, ko bo moč iz teh delnih zgodb sestaviti celovito, je še zelo daleč. Dobro je samo, da lahko danes Moj obraz napiše vsakdo in o vsakomur. Da ni ta privilegij kot nekoč pridržan samo enim dedkom, drugi pa bi bili obsojeni zgolj na žveplo, ki bi se nanje zlivalo iz zveličavnih spominov privilegirancev. Tako se lahko Vidmarjeva hči samo inkvizitorsko zmrduje nad kakšno neljubo knjigo, a zaradi tega avtorju ne bo treba zares trepetati, kot bi verjetno moral še pred njenim očetom.

P. S. Spomnil sem se še ene podrobnosti, povezane z Vidmarjem. Ko sem zelo daleč nazaj redno gledal Mlakarjevo Kviskoteko, sem kot za enega redkih Slovencev v njej navijal za Tima Vidmarja, sina Josipovega sina Tita. Žal je izpadel že po prvem krogu.

Foto: Delo

36 KOMENTARJI

  1. Spomnim se enega zadnjih Vidmarjevih »doneskov«, ko je dela izjemnega literata in dolgoletnega političnega zapornika Vitomila Zupana proglasil za kloako. Za razliko od Zupana je Josip Vidmar, nekoč glavni varuh komunistične pravovernosti v slovenski kulturi, po sesutju totalitarizma potonil v irelevanco.

    Vidmarjeva hči pa se mi po svoje smili.

  2. Josip Vidmar je ena najtemačnejših osebnosti v Sloveniji. Če sta bila Boris in Zdenka kidrič klavca in krvnika, podobno kot Miloševič v Srbiji, je bil Josip Vidmar slovenski Dobrica Cosić, človek, ki je na ideološki ravni formiral komunistično diktaturo. On osebno je delal selekcijo med slovenskimi intelektualci in je odgovoren za to, da je dane Slovenija brez kritične inteligence. On je odgovoren za to, da imamo danes takšne menejske voditelje, kot so Bučar, Hribarjeva in intelektualce, kakršna je Makarovička, akademiki Žižek, Prijevec (Jože),Splihal in podobne kreature. On je odgovoren, da nam danes vladajo napihnjenci in lizuni, kakršen so Tuerk, Širca, Golobič in podobni.
    Ta mračnjak je dolga leta delal neusmiljeno selekcijo med slovenskimi intelektualci. Koga je ožigosal, tega je izločil in ostali so ritolizniki, ki še sedaj širijo intelektualno zlo. Najlepši primer tega je njegova hči, ki ne vidi, koliko zla je njen “znameniti” oče naredil temu narodu. Še vedno ga uvršča med bogove. Ni ji potrebno grajati ga, vsaj molčala bi, ne pa da nejgovo sovraštvo širi in nadaljuje s pogromom, ki ga je ta mračnjak uprizarjal dolga leta.
    Z nožem ubijaš, z besedo zamoriš!

  3. APM točno tako je bilo, kot opisuješ.
    Tisto ko se je pridušal zaradi klerikalizma je bilo pa pred časom, ko mu je muke zadnjih ur lajšala prav “klerikalna nuna). Njegova hčerka je pa verjetno demonstrirala proti papežu zato, ker jo je ta nuna “odrinila”, da ni mogla streči umirajočemu očetu.

  4. “Z nožem ubijaš, z besedo zamoriš!”

    Točno to si naredil sam s tem seznamom “nevrednih”.

  5. Čas je,da izvemo resnico. Tudi medaljo, imenovano Josip Vidmar, imamo pravico videti iz obeh strani.

  6. Komunisti so ubijalci, morilci, roparji in lažnjivci.
    Brez sovraštva ne morejo živeti. Strašno pa se bojijo konkurence, zdrave tekmovalnosti.
    Radi sedijo v udobnih aristokratskih foteljih in vilah. In imajo 20x višje dohodke kot kmet in delavec, s tem, da nikoli niso nič koristnega naredili v življenju.

  7. Nekaj nevernih Tomažev se je obregnilo ob moj prispevek. Nič zato, pozivam pa jih, naj pojasnijo stavek, ki sem ga prečital v delovem intervjuju s hčerko Živo Vidmar. Tam je zapiano, nisem si zapomnil, ali so to besede Josipa Vidmarja, ali njegove hčerke, napisano pa je in se da prevriti: Kocbek je sam KRIV za svojo usodo!!!
    Torej ideološki nasprotnik je kriv, ga je potrebno obsoditi.
    Samo ta stavek mi dovoljuje kritizirati Vidmarja in rod, ki ga je on gojil in vzgojil. Vse, kar ni bilo po njegovi volji, njegovem prepričanju in ni stalo na njegovi ideološki strani, je bilo krivo. Krivce so obsodili: takoj po vojni pobijali, nato pa anatemizirali, izločili iz kroga javnih delavcev. Kot največja svinjarija, ki jo lahko intelektualec stori intelektualcu, pa je, da so jim oprali možgane in naredili iz njih intelektualne lakaje. Ne bom jih več našteval, preveč jih je!

  8. Gospoda, ki piše z gnojnico bi lahko vedela, da brez Vidmarja, Kardelja, Rozmana, ne bi bilo naše države. Seveda pa lahko naštejemo še vrsto ljudi ki so posvoje prispevali, da imamo svojo državo. Rožman in njegova vojska pač ne. Občudujem Grmiča, ker je znal s tisto normalno slovensko logiko uskladiti interese in cerkev postaviti tja kamor spada, v sfero intimnega, privatnega. Šuštar je bil prav to. Žal mu ni uspelo ustaviti maščevalnih klerikalnih hijen, ki so hotele dobiti vse iz državnih jasli.

  9. Pravljice o tem, da imamo Slovenci svojo državo zaradi takšnih kot so bili Kardelj, Kidrič, Rozman in njim podobni so prvovrstna neumnost, ki jo prodajoajo tisti, ki so izvedli krvavo revolucijo in se skrivajo za namišljenimi junaštvi.
    Vendar to ni tema, ki zadeva portretiranca Vidmarja in njegov obraz.
    Njegov obraz ponazarja kulturna ministrica Širca, ki je odstavila direktorja bana iz mesta ene najeminentnejše kulturne ustanove v Sloveniji.
    Razen Gospoda Inkreta, se ni oglasil nihče, da bi proti takemu prostaštvu protestiral. Nihče, prav nihče!
    Takšno stanje v kulturi in med tako imenovanimi slovenskimi intelektualci je nastalo s pomočjo prav Josipa Vidmarja. On je začel s selekcijo. Najprej je izločil krščansko inteligenco in jo delno pospremil tudi v neznane grobove. potem je bil priča anatemi ostalih nekomunističnih intelektualcev in končno si je privoščil profiliranje svojih komunističnih pajdašev tako, da jim je z uničujočimi kritikami zlomil hrbtenico in so nato postali pedeli revolucije.
    Plod nejgovega delovanja so tudi takšni pohlevneži, ki verjamejo v pravljice o partizanih, ki da so premagali Fašizem in nacizem in prinesli Slovencem svobodo.
    Biser poneumljenosti pa je pamflet društva slovenskih pisateljev, ki je bil v obliki odprtega pisme objavljen nedavno v Pivovarskem bulvarskem časopisu, ki je bil nekoč osrednji slovesnki dnevnik in se je imenoval Delo.
    V tem pismu so slovenski pisatelji ugotovili, da strankarski prepiri v parlamentu ne vodijo Slovenijo v pravo smer in celo ugotovili, da je vse politike potrebno zamenjati. Mar ni ganljivo, da esenca nekega naroda pride do tako blesave ugotovitve. Torej slovesnki pisatelji naj vas opozorim, da to takšne neumnosti ne morejo priti niti maturanti povprečne srednje šole.

  10. Razen Rodeta, so vsi naši škofi klečeplazili pred komunisti! S Šuštarjem na čelu. Zato so pa lahko delali in še delajo kar hočejo.

  11. Ah ja, verjetno se naš APM lahko primerja z vrhunskima in mednarodno priznanima intelektualcema, kot sta Jože Pirjevec (in še zlasti) Slavoj Žižek (le kakšno zvezo imata eden in drugi z Josipom Vidmarjem?) … Ali pa bi jima kvečjemu smel čistiti čevlje. Pa nič ne de, s svojimi tokratnimi prispevki pravzaprav le izkazuje svojo intelektualno nevoščljivost in zagrenjenost, ki nasploh preveva domačo desničarsko srenjo lažiintelektualcev (kakor je bil njega dni pravilno uganil Ortega y Gasset). Hecno je le to, da gre za ideološko obrnjeno ravnanje iz prvih povojnih let … Ja, ja, duh stalinizma je večen, veje, kjer hoče …
    Še beseda o Josipu Vidmarju: vselej se mi je zdelo hecno, kako je (in tu mu nekaterih zaslug ne oporekamo) slovensko povojno kulturo formiral oziroma ji skušal kar dirigirati človek, ki nikdar in nikoli ni bil nikakršen marksist, estetske ideje pa je črpal iz zlate dobe buržoazne hegemonije.

  12. “Pravljice o tem, da imamo Slovenci svojo državo zaradi takšnih kot so bili Kardelj, Kidrič, Rozman in njim podobni so prvovrstna neumnost, ki jo prodajoajo tisti, ki so izvedli krvavo revolucijo in se skrivajo za namišljenimi junaštvi.”

    Nedvomno tovariš APM, za slovenstvo in državo so najbolj zaslužni razni Hreni, Rožmani, Rupniki, Erlichi, Križaji in ostali kolaborantski elementi. Pa seveda okupator, kateremu so prisegali omenjeni prisegali zvestobo in jim je bil zaveznik proti judeoboljševikom :).

  13. zdravko 13.6.2011 ob 14:24 je zapisal: “Razen Rodeta, so vsi naši škofi klečeplazili pred komunisti! S Šuštarjem na čelu. Zato so pa lahko delali in še delajo kar hočejo.”

    Dodam bi še Vovka in mogoče njegovega naslednika.

  14. Carlos Contreras sam ugotavlja, da je bil Josip Vidmar ideolog komunistične srenije, ki se je po vojni zavihtela na prestol in vsiljevala svoja nepopustljiva stališča slovenskemu narodu.
    Ali je bil komunist, ali ne, ni toliko pomembno, važno je, da je bil povsod navzoč, kjer se je kreirala ideologija.
    Omenil sem, da je Vidmar igral podobno vlogo v Sloveniji, kot Dobrica Cosić v Srbiji. Vidmar je bil dolga leta predsednik SAZU, ki je v njegovih časih bila usmerjevalec ideologije in ne tako, kot danes, ko producira tretjerazredne ministre.
    Ob povedanem verjetno bralci spoznavajo, kje je veza med Pirjevcem, Žižkom in Vidmarjem. Da bo to zvezo našel še Carlos Contreras naj povem po domače: Vidmar je ustvaril gredico, gojišče sloveskih levičarskih intelektualcev. Prav gotovo je bil mnogo večji od tistega, kar je iz teh gredic pognalo in ki predstavlja danes nekaj, kar moramo po sili razmer sprejeti za slovensko inteligenco.
    Kdo nas vodi in kam smo prišli je evidentno. Za takšno pot (stranpot) pa je v veliki meri zaslužen pav Josip Vidmar.
    Za vsakim tiranom namreč pride polom!

  15. APM, zelo dobro si napisal. Tudi sam sem bral intervju v Delu, katerega naslov je bil stavek, ki bi v normalni državi spadal v sovražni govor.

    O bedi levičarskih intelektualcev pa je že veliko napisal Mićo Mrkaić. V kakšne pravljice verjamejo in kakšno bedo s svojim socializmom povzročajo delavskemu razredu, pa ne sprevidijo ( ali pa so še kar pametni, pa zato tembolj pokvarjeni).

    Še danes se vidi kdo prihaja v Evropi iz kapitalistične države, kdo pa iz nekdanjih komunističnih držav. Revščina in beda na vseh nivojih od materialnega, duševnega in duhovnega se vidi v vseh ozirih, da so ljudje iz komunističnih držav zahojenci in to bo vsaj še 100 let prisotno, kajti konzervativnost družbe je trd oreh in v teh državah so konzervativci komunisti.

  16. Zdaj je pa slavko ratal podplat. Izgleda, da ima res manjvrednostne komplekse, da se imenuje podplat.

    Za samostojno Slovenijo je škof Rožman naredil več kot kateri koli komunajzer.

  17. Če že imajo komunajzerji zasluge za našo osamosvojitev, imajo tako kot Miloševič. V negativnem smislu.

  18. Naj očanca APM-a opozorim, da sem govoril o prvorazrednih in mednarodno priznanih intelektualcih, predavateljih na tujih univerzah, ne pa morda o okroglem poznavalcu peristaltike mišice zapiralke, ki ga omenja tovariš Pavel. Na srečo pa so mednarodna merila malce drugačna kot pa tista, ki jih goji domača gostilniška desničarska srenja, pa naj bo to človek, ki sanja o komunistih za vsakim grmom ter pod lastno posteljo (in v njej), ali pa kramarski avtodidakt, ki v prostem času na svetovnem spletu paberkuje cuzamenfasunge knjig, ki jih nikdar v življenju ni imel v rokah.

  19. Slavoj Žižek je klovn. V razvitih demokracijah, kjer ne izganjajo desnice, ne izganjajo tudi levice, je izražanje vseh mogočih in nemogočih idej možno, dovolijo izražati svoje misli tudi čudaku Žižku. Veliko vprašanje pa je, kdo ga jemlje resno.
    Sam se sicer na njegovo filozofijo dosti ne spoznam. Prečital sem le nekaj intervjujev, pa razen nastopaštva iz nih nisem mogel razbrati nič pametnega.Po enem izmed intervjujev sem si predstavljal prihod cirkusa v mesto, ki tudi napolni areno z obiskovalci in klovni jih nasmejejo,podobno kot Žižek.
    Naši levičarji so pravi bedniki, ko so ob začeku krize upali, da bo kapitalistični svet propdadel in bodo oni s svojimi idejami postali reštelji.
    To se ni zgodilo doma, kaj šele, da bi s svojo modrostjo reševali svet. Svet je uporabil načela, ki jih je potrebno izvesti ob takšnih in podobnih krizah in je iz njih že izplaval, mi pa se kljub plejadi levičarsko marksističnih teoretikov potapljamo vse globlje v krizo.
    Ne mislim tukaj teoretizirati, zato naj za na konec po spominu citiram izjavo Milna Kučana izpred nekaj dni: Tudi kapitalizem ima svoj vrednostni sistem, ki omogoča uspešnost družbe.
    Sam lahko dodam le to, kje je ta človek hodil celo življenje, vse do danes?

  20. Carlos, ja, Pirjevec in Žižek sta natanko to o čemer pavel piše: intelektualca z oprano glavo, dediščina Univerze Edvarda Kardelja.

  21. Naši mediji ne pišejo nič o tem, da imajo v tujini oba za ekstremista iz katerih se resni intelektualci norčujejo.

  22. Zdravko, i seveda. Verjetno je zato Pirjevec predaval v Pisi, Trstu in Padovi, Žižek pa je direktor inštituta za humanistične študije na Birbeckovi univerzi v Londonu … gotovo. Sicer pa po Vaših komentarjih sodeč ne Vi ne APM nista niti slučajno kompetentna za podajanje tozadevnih ocen. Poznate tisto o pobu, ki je s samokresom streljal na luno? Kmalu bo spet polna, dan poprej bo pa še lunin mrk. Spomnite se na Horkheimerja in ga nikar ne zamudite 😉

  23. Torej, Žižek je univerzalni klovn, ki zabava svetovno filozofsko srenijo, kaj več pa ne zmore.
    Kar se pa tiče Dušana Pirjevca, pa je stvar drugačna. V Italiji je on Gioseppe Pierazzi. Ne le da tam spreminja ime, tam spreminja tudi karakter in pogled na svet. V biologiji so takšna bitja spoznana kot nevretenčarji.

  24. Nič, kokolo, zdajle se odpravljam v Interspar po nakupih, med drugim bom posebej za Vas nabavil kilogram sladkorja. Da si boste ob grenkobah eksistence v intelektualnem močvirju in vsem kislem grozdju, ki ste ga prisiljeni pojesti, lahko malce “zasladili život”. 😉

  25. Šerif Paulie, torej so za Vas, avtodidakte, obvezno čtivo anonimni komentarji na spletnih forumih? To so relevantne informacije, posebej, kot v tem primeru, če so opremljene še z vulgarnim gostilniškim kvantanjem? Le kaj se je zgodilo s … knjigami? Imate doma sploh kakšno?

  26. Kronski dokaz, da naš CARLOS CONTRERAS ni tisto, za kar bi se rad predstavljal, je njegova globokoumna ugotovitev, da sta Jože Pirjevec in Slavoj Žižek vrhunska mednarodna priznana intelektualca.

    V resnih vrhunskih mednarodnih intelektualnih krogih pač ne štejeta veliko. To je le umetna podoba, ki nam jo želijo vsiliti, ker sta vedno nezmozljivo na pravi strani. V resni znanosti pa si z njima ni mogoče pomagati.

    Mednarodna sta le toliko, da Jože Pirjevec velio potuje na rmednarodni relaciji Trst – Ljubljana, Slavoj Žižek pa še na kaki drugi daljši mednarodni liniji. Menda je bil že celo tudi v New Yorku.

  27. Naši mediji prenašajo le hvalnice obeh, kritik pa ne. Slavoja Žižka v tujini precej bolj kritizirajo kot hvalijo in ga imajo v glavnem za burkeža in nekoga, ki s svojimi ekstremistični pogledi na svet, išče pozornost.

Comments are closed.