Znano je, da se osnovna otrokova samopodoba oblikuje v otroštvu na osnovi tega, kako otroka opredelijo starši ali drugi “pomembni drugi”. Danes je splošno sprejeto, da je bolno, če starši in pomembni drugi podcenjujejo otroka in njegove dobre lastnosti in sposobnosti.
Če predpostavljamo, da je podcenjevanje otroka enako ne-ljubezni, starši pogosto zaidejo v nasprotno skrajnost s tem, da izenačujejo čisto ljubezen s precenjevanjem.
Za otrokov razvoj je najboljše, da starši ljubijo otroka in mu to pokažejo, realistično opazujoči otrokove lastnosti, vsebine, značaj in sposobnosti. Ker je otrok potencial, ki se razvija, mu starši lahko pomagajo razvijati določene spretnosti, sposobnosti in kvalitete. A tudi pri tem morajo starši izhajati iz realne ocene otrokovega trenutnega stanja.
Problem nastane, kadar starši pri otroku vidijo lastnosti in sposobnosti, ki jih otrok nima oziroma jih nima v tolikšni meri, kot mu jih starši pripisujejo.
Večina staršev je subjektivnih: lastnega otroka doživljajo kot posebnega, izjemnega, še posebej če je ta otrok edinec ali ljubljenček. Problem nastaja, kadar eden od staršev svoje doživljanje poistoveti z realnostjo, tako da pričakuje in zahteva, da vsi, vključno z otrokom, sprejmejo njegovo izkrivljeno »realnost«.
Misleči, da so njihova čustva preširoka, da bi se prilegla v besedo ljubezen, ti starši otroku nudijo zaljubljenost, občudovanje in oboževanje. Občudovanje prihaja iz latinske besede Divus – božanstvo. Oboževanje prihaja iz korena bog in pomeni, da otroku pripišejo mesto boga. Kadar pa se starševski idealizaciji otroka pridruži njegova idolizacija, je rezultat »otrok – malik, idol«, zato otroka častijo kot božanstvo ali pol-boga.
Oboževanje in čaščenje otrok podpirajo različne sodobne teorije, tudi tista o »indigo otrocih«, ki seveda posedujejo nadnaravne sposobnosti. Te »izjemne« otroke je možno prepoznati po tem, da njihova »aura« izžareva svetlobo indigo barve.
Če se vprašamo, koliko starševo oboževanje pomaga otroku, da se razvije v funkcionalno odraslo osebo, je odgovor: nič. Ker je za tega otroka normalen odnos to, da je stalno v središču, povzdignjen kot najpomembnejši, predmet pozornosti, izpolnjevanja želja in brezpogojne ljubezni, tak otrok postaja narcis. Enak odnos, kot je odnos staršev do njega, pričakuje tudi od vseh ostalih ljudi, tako v otroštvu kot kasneje v življenju.
Kadar se nekdo na osnovi svoje zgodnje izkušnje nauči poistovetiti oboževanje z ljubeznijo, potem kot odrasla oseba pričakuje, da mu vsakdo, ki ga ljubi, izkazuje oboževanje. Ne samo, da odrasle očetove hčerke in mamini sinovi ne razumejo, da ljubezen ni oboževanje, niti ne razumejo, da partnerske ljubezni ne gre primerjati s starševsko ljubeznijo.
Oboževanemu otroku je velik problem ohraniti pozitivno sliko o sebi, kadar se sooči s skupino vrstnikov, v kateri ne prejme oboževanja. Tedaj tak otrok zaključi v sebi, da ni izreden otrok. Ali pa zaključi, da mu drugi otroci zavidajo.
Dobro je, da starši dojamejo, da oboževanje ni višja oblika ljubezni do otrok, temveč je nepotrebno in škodljivo.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
