V letošnjem letu 2016 smo imeli številne obletnice. Nekatere izmed njih tudi s polemičnimi toni. Posebej omembe vredna je 50. obletnica laičnih javnih nastopov v okviru Cerkve, zlasti Nikodemovih večerov. Po sv. maši v ljubljanski stolnici je sledilo še predavanje Milana Knepa na teološki fakulteti. Ob svojem spominu na tiste čase in s pogledom na osebne zapise dodajam k poznavanju takratnih razmer še kakšen »osebni kamenček«.
V zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja so slovenski jezuiti pričeli zbirati ljudi, največ v zakristijah in v kakšnih drugih cerkvenih prostorih. Živo se spominjam p. Berdena, p. Kovača, p. Vidra in zlasti p. Žužka, kako vneto so se prizadevali, da bi ljudje ohranjali svojo krščansko zavest. Z vsemi sem imel osebne stike in skupne nastope, pač v okviru župnij, nekako »tipaje«, ker se ni vedelo, kaj bo rekla »ljudska oblast«, ki je imela v svojem programu popolno prepoved in zatiranje vernosti. Iz zgoraj omenjenega predavanja je razvidno, da sta brata Tominec, pri frančiškanih, že takrat tudi zbirala vernike, zlasti mladino. Pozneje, ko je tam župnikoval p. Žveglič, sem tudi sam imel večer s študenti in sicer v nabito polnih kletnih prostorih. Morda se je tu in tam dogajalo še kaj.
Pravi in prvi nastop laikov se je dogodil v nunski cerkvi in sicer v velikonočnem času, marca leta 1966, torej pred 50.leti. Izmed nastopajočih sem še edina živa priča. Naj na kratko povem, kako je prišlo do tega dogodka.
Zamisel za tak nastop se je rodila v župnišču v Dravljah. Na novo ustanovljeno župnijo so prišli jezuiti, s p. Štrubljem na čelu. Z ženo Olgo sva se kaj hitro vključila v župnijsko občestvo in potem skupaj s kaplanom, p. Kovačem ter drugimi duhovniki nekajkrat nastopila na pogovorih v okviru župnijskega občestva v Dravljah in na nekaj drugih župnijah. Vse to je bilo v času II. Vatikanskega koncila. Ob nekem pogovoru je p. Miha Žužek omenil misel, da je takšna drobna dejavnost dobra, a za razmere, ko je protiverska dejavnost naravnost divja, je to premalo. »Laiki bi morali nastopiti javno in za širšo občestvo«. »Res je«, sem odgovoril, toda »kje in kdo?«. Pa je bil trden in rekel: «Začni pri sebi«. S tem me je presenetil in odgovoril sem: »Kaj pa naj na javnem odru povem«? Sledilo je še več pogovorov in prevladovalo je mnenje, da bi bil nastop laikov že sam po sebi nekaj pomembnega, če tudi ne bi znali kaj posebnega povedati. Končen dogovor je bil, da naj dobim še tri druge predavatelje, da bi tako imeli štiri zaporedne večere, vsakokrat z enim predavateljem. Vse naj bo v rokah laikov. Za prostor, to je za nunsko cerkev in za potek pa bo poskrbel on sam. Dogovor je obveljal in pričela sva s pripravami.
S številnimi potmi, pismi in pogovori, sem le našel ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Ni bilo tako hudo in težko kot sem mislil, da bo. Prvi večer je nastopil prof. Anton Kuhelj, strojnik in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Govoril je o ustvarjalnem delovanju v družbi, da je napredek znanosti mogoč v povezavi z Bogom, kar smo »kristjani vedno upoštevali«. Kakšno presenečenje za »socialistični« svet, ki je vsiljeval življenje brez Boga! Drugi večer je nastopil dr. Herbert Hawlina, zdravnik, ki je pričel z mislijo Sv. Avguština –»Nemirno je moje srce, dokler se ne spočije v Gospodu«. Kako veličastna izpoved vere! Tretji večer je bil moj, Jože Strgar, dipl. inž. hortikulture – držal sem se misli, da smo ljudje po Božjem naročilu dolžni odgovorno upravljati svoje okolje in svet. Tudi to je bilo v nasprotju z javno miselnostjo, da je človeku dovoljeno prav vse. Četrti večer je bil posvečen vlogi matere, a avtor, dr. Emilijan Cevc, je želel, da njegovega imena ne razglašamo. Njegovo predavanje, z vsebino, vsa čast in slava našim materam, je prebrala študentka s priimkom Ramovš iz Borovnice. Vse večere nas je, s posebnimi improvizacijami na orglah spremljal Primož Ramovš. Orgle so zapele, kakor da bi se svet rojeval na novo. Tako nas je bilo pet laikov, ki smo dan za dnem privabljali in polnili nunsko cerkev. Govorili smo izpred stranskega oltarja, čeprav je bilo za predavatelja tudi tam komaj kaj prostora. Na mojem večeru sta čisto spredaj, na posebnih stolih sedala nadškof Pogačnik ter škof Lenič.
Mene je tiste dni skrbelo še nekaj. Rojeval se nama je tretji otrok, Mihaela, ki je danes zdravnica. In še nekaj; Kaj bo rekla ljudska oblast? Ali bom lahko preživljal nastajajočo družino? Oboje se je končalo nekako srečno, če odštejem kasnejše sankcije, ki sicer niso bile rigorozne, a trajne, vse do zatona »ljudske demokracije«, v letu 1990.
Z rojstvom prvega javnega nastopa laikov v nunski cerkvi, so se sicer počasi, a vztrajno rojevale številne civilne spodbude, tako na ravni župnij in škofij in končno na ravni celotne Slovenije, z najodmevnejšimi teološkimi tečaji, ki so se pozneje preimenovali Nikodemove večere. V novejšem času, se je rodila civilna iniciativa PREBUDIMO SLOVENIJO. Vse te pobude so bile in so nam vse bolj potrebne. Z njimi bogatimo svojo kulturno in duhovno rast. Pri tem naj nas podpira svetopisemsko besedilo, ki pravi da »človek ne živi samo od kruha«. Kakšno stanje duha bi danes imeli, če bi ostali brez vseh teh gibanj?!
Spričo družbeno – političnih razmer, ki so se medtem razvile in obvladujejo vse pore javnega življenja, ko se krščanska zavest ter odgovornost za domovino in državo ni dovolj uveljavila, ko smo ob državno zborskih volitvah ostajali doma ali pa volili kogarkoli, tudi kandidate, ki so se našim izvirnim krščanskim načelom zgolj nekoliko poklanjali ali pa razlagali, da imajo in poznajo Sv. pismo, v resnici pa so nas, vse do danes, zgolj zavajali in vse je ostajalo pri starem. Pri neodgovornem vodenju države – tako v posameznostih, kakor v celoti. Tako naprej več ne moremo in ne smemo. Na slehernih volitvah se mora spet uveljavljati pristna slovenska krščanska zavest, to je poštenost in odgovornost. Takšno množično javno prebujanje, ki ga v okviru številnih pobud doživljamo, se mora vendar uveljaviti tudi v družbi in upravljanju države. Kristjani, skupaj s Cerkvijo in ljudmi dobre volje, se moramo končno zbrati ter pripraviti na volitve. Izvoliti moramo poslance, ki bodo s poštenim delovanjem ter odgovornostjo znali in hoteli upravljati državo. Osamosvojili smo se zato, da bi »živeli« in ne zgolj »životarili«
