Obletnica božičnega procesa

0

V božični proces so bili izbrani zelo različni ljudje, ki niso imeli veliko skupnega razen tega, da so bili vsi prepričani nasprotniki komunizma. Med njimi so bili tudi predstavniki Cerkve, vendar ne zgolj zato, da bi jim dokazali individualno krivdo, kar je nujni pogoj kolikor toliko korektnega sodnega procesa, temveč so se na zatožni klopi večinoma znašli predvsem kot predstavniki določene organizacije, ki jo je nova oblast skušala uničiti ali vsaj onemogočiti.

V letošnjem letu je kar nekaj okroglih obletnic. Pred nami je 30. obletnica plebiscita, za nami je stota obletnica koroškega plebiscita. Prva zaznamuje enega od najsvetlejših trenutkov slovenske zgodovine, druga pa enega najbolj bolečih.

Petinštirideset let po božičnem procesu smo odločali o samostojnosti Slovenije

Prav v času, ko je pred tridesetimi leti potekal plebiscit, je po koncu vojne od 19. do 23. decembra 1945 na Okrožnem sodišču v Ljubljani potekal eden največjih povojnih montiranih procesov na Slovenskem, ki je znan kot božični proces, ker je tedanja komunistična oblast izbrala prav božični čas, da sodi svojim ideološkim nasprotnikom, tudi predstavnikom Katoliške cerkve. In ker tranzicija med totalitarnim in demokratičnim sistemom kljub ustreznim zakonom še ni povsem uspela, je dobro, da se ozremo nazaj v upanju, da se nič takega ne bo ponovilo.

Dejstvo pa je, da je sodstvo še vedno eno od tistih področij, ki v Sloveniji še ne deluje tako, kot bi v pravni državi moralo.

Delno ker tisti, ki govorijo o pravni državi, ne vedo, kaj je bistvo pravne države, sicer se ne bi zgodilo, da bi se nekateri politiki klanjali odgovornim za kršitve človekovih pravic po vojni. Zato ni odveč vprašanje, zakaj Evropska skupnost kritizira Poljsko in Madžarsko, ni pa zaznala tega, kar se je dogajalo v Sloveniji.

Po vojni je partija imela v rokah vse, sodstvo pa je bilo orodje politike

Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 ni bilo prave svobode na slovenskem prostoru, ker je komunistični režim, ki je gradil svojo oblast že med vojno, zamenjal nacističnega. Prava svoboda namreč predpostavlja izpolnitev določenih pogojev: večstrankarski sistem, svobodne in tajne volitve, dosledno ločitev oblasti, svobodo mišljenja oz. govora itd. Osnovno načelo povojne oblasti je bilo načelo enotnosti oblasti. Komunistična partija je diktirala sodne procese, da je odstranila vse tiste, ki so ji nasprotovali oz. ki bi ji lahko postali nevarni, ker bi ogrožali njeno absolutno oblast.

Sodstvo je bilo orodje politike, torej ni bilo neodvisno. Javni tožilec je igral, čisto po sovjetskem vzorcu, izjemno močno vlogo. Tožilci so bili preizkušeni kadri in povezava tožilstva s partijo je bila očitna. Kazenska preiskava pa je bila do sprejetja Kazenskega zakonika leta 1951 popolnoma v rokah politične policije (Ozne, od pomladi 1946 Uprave državne varnosti oz. po domače Udbe). Razvila je postopek, katerega cilj je bilo obtoženčevo priznanje. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva, med njimi samico, temnico, nočna zasliševanja, lakoto, katastrofalne higienske razmere itd. Tožilstvo je dobilo vpogled v gradivo šele, ko je Ozna končala preiskavo in poslala na tožilstvo predlog za postavitev pred sodišče. Pred tem je izvedla selekcijo gradiva in izločila vse, kar bi lahko razbremenilo obtoženca, po potrebi pa je tudi podtaknila potvorjeno gradivo.

Tudi po letu 1951 je ostala Udba glavni represiven organ.

Odvetniki, ki so se preveč zavzemali za obtožence, na primer Ljuba Prenner, so bili izključeni iz odvetniških vrst

Tudi odvetniki po vojni niso bili neodvisni. Predvojne pravne norme niso več veljale. Že takoj po vojni je bilo okoli dvajset odvetnikov črtanih zaradi »protinarodnega in protidržavnega« delovanja med okupacijo. Samo odvetniki, ki so bili na seznamu Ministrstva za pravosodje LRS, so smeli nastopati kot branilci na sodiščih in so lahko zastopali svoje mandante pred oblastnimi organi. Njihova primernost pa se je neprestano preverjala. Zagovorniki, ki so se na procesih preveč zavzemali za obtožence, so bili odstranjeni. Med njimi je bila na primer Ljuba Prenner, ki je zastopala nekatere obtožence na božičnem procesu. Leta 1947 je bila izključena iz odvetniških vrst, leta 1949 pa jo je oblast poslala na družbeno koristno delo za dve leti.

Ustavno sodišče samostojne države Slovenije je opredelilo komunistično sodstvo in prišlo do ugotovitve,

»da novejše pravne in zgodovinske raziskave primarnih virov iz zgodovinskih arhivov izkazujejo, da tedanja sodišča niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije, bič v rokah ljudstva, učinkovito sredstvo za uničenje ljudskih škodljivcev, borbeni organ za preganjanje razrednega sovražnika, podrejena upravnemu aparatu in monopolni komunistični partiji« (U-I-249/96).

Iz montiranega sodnega procesa, imenovanega božični proces, so naredili javno gledališko predstavo

Podobno kot za kočevski proces oktobra 1943 so tudi za božični proces vse od julija 1945 skrbno zbirali kandidate, primerne za javno gledališko predstavo. Že julija 1945 je potekal sestanek pri načelniku Ozne, generalu Ivanu Mačku – Matiji. Navzoči so bili glavni javni tožilec major Jernej Stante, namestnik načelnika Ozne Mitja Ribičič in sekretar Ozne Vladimir Svetina. Ribičič je bil odgovoren za pripravo božičnega procesa.

Manj znano je, da so na božičnem procesu sodili tudi dachaucem, ki so se delno prostovoljno vrnili, delno pa jih je Jugoslovanski narodni komite (Jugoslav National Commitee) proti njihovi volji poslal nazaj v Jugoslavijo. Ko so namreč Američani 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, so različni narodi ustanovili svoje odbore, tako tudi Jugoslovani, ki so nastopali s kapo z rdečo zvezdo. Med tistimi, ki so se pod prisilo vrnili iz Dachaua, so bili tudi domobranski oficirji, je bil podpolkovnik jugoslovanske vojske Ernest Peterlin, ki ga je Gestapo zaprla 6. januarja 1945 zaradi ilegalnega dela in stikov z angleško obveščevalno služno (Intelligence Service) in ga 1. marca 1945 poslal v Dachau.

Obtoženim je bilo skupno le to, da so bili prepričani nasprotniki komunizma

Na zatožni klopi je pristala raznolika skupina 34 oseb, ki jim je bilo skupno samo to, da so bili prepričani nasprotniki komunizma. Delno se sploh niso poznali, še manj da bi jim lahko sodili na podlagi enih in istih obtožnih točk. Očitno je šlo za kolektivno krivdo, ne za subjektivno krivdo posameznikov, kar je edino lahko razlog, da se nekoga postavi na zatožno klop. Obtoženci so bili predstavniki določenih organizacij, ki jih je ljudska oblast skušala uničiti ali vsaj onemogočiti, ker bi lahko ogrožale monopol komunistične oblasti: Slovenske, Sokolske in Narodne legije, Slovenskega domobranstva, Tajne in Državne obveščevalne službe, četnikov, Katoliške akcije (KA), Cerkve, zraven je bila tudi skupina liberalcev.

Izbrano občinstvo obtoženim preprečilo obrambo

Proces je bil dobro pripravljen. Oblast je poskrbela za primerno propagando. Časopisi in radio so ga spremljali in predčasno pripravili teren za končno sodbo, ki je bila tako in tako že vnaprej določena. Občinstvo je bilo skrbno izbrano. V dvorano so lahko stopili samo tisti, ki so imeli vstopnico. Te pa so delili okrožni odbori Osvobodilne fronte po svoji izbiri. Svojci niso dobili dovoljenja za vstop. Za tožilci v klopi sta sedela Niko Pirnat in Božidar Jakac, zadnji v uniformi kapetana, ki sta med razpravo portretirala obtožence.

Sojenje je spremljal tudi angleški konzul sir Leonard Arthur Scopes, ki je v zadnjem poročilu za leto 1945 poročal o procesu angleškemu veleposlaniku R. Skrine Stevensonu v Beograd, ta pa ga je preposlal zunanjemu ministru Ernestu Bevinu. Scopes je navedel, da je slišal, da je major Stante zbrane poslušalce pred procesom na dveh predhodnih sejah treniral. Da so bili poslušalci trenirani, potrjuje njihovo obnašanje v sodni dvorani. Kričali so, ropotali so z nogami in žvižgali. Namen je bil seveda očiten: obtoženi naj ne bi prišli do besede. Dejansko je vsak poskus prave obrambe med razpravo naletel na posmehljivo kričanje iz občinstva. Med razpravo je med zagovorniki in obtoženci sedel paznik, ki je skrbno pazil, da zagovorniki niso imeli nobene priložnosti spregovoriti z obtoženci, ki naj bi jih branili.

Sedemnajst obsojenih na smrt, izvršenih šest obsodb je bilo izvršenih

Proces se je končal s 17 obsodbami na smrt, pet jih je bilo obsojenih na smrt z obešenjem, dvanajst na smrt z ustrelitvijo, 16 jih je bilo obsojenih na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in odvzemom državljanskih pravic, namreč trije na odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, eden za dobo 18 let, šest na 15 let, dva za dobo 12 let, trije za dobo 10 let in eden za dobo osem let, eden je bil – kot na kočevskem procesu – oproščen. Šest smrtnih obsodb je bilo izvršenih, pet od tistih, ki so bili obsojeni na smrt z obešenjem, od dvanajstih, ki so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, je bil eksekutiran samo duhovnik Franc Cerkovnik. Zanj so se zaman zavzemali farani župnije Šentjernej. Ohranjeni so podpisi iz 21 vasi, večinoma so navedene celotne družine. Prosili so, naj ga vsaj pustijo pri življenju.

Številne zlorabe prava v kazenskih postopkih

Kot pravna podlaga za obsodbo je služil Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD), ki ga je 25. avgusta 1945 sprejela začasna Ljudska skupščina Demokratične federativne Jugoslavije, po sprejemu ustave leta 1946 pa je bil potrjen. Posebno pomemben je bil 3. člen, ki je opredeljeval, kdo je veljal za storilca kaznivega dejanja. Obsegal je kar štirinajst točk. Na božičnem procesu so utemeljavali obsodbo predvsem na točki 3: »vojno zločinstvo«, točki 4: »organiziranje ali vstop v kvislinške formacije med vojno«, in točki 9: »ščuvanje tuje države na vojno itd. proti FLRJ«. V čl. 10 je bilo inkriminirano gospodarsko sodelovanje s sovražnikom v vojni, člen 11 pa je predstavljal posebno obliko vohunstva na gospodarskem področju.[1] Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1996 ugotovilo, da je prišlo »na podlagi določb ZKND … do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih« (U-I-248/96).

[1] Uradni list DFJ, št. 66-619/1945, datum objave 1. 9. 1945: Ljubo Bavcon, Materialno kazensko pravo v času dachauskih procesov, Dachauski procesi, ed. Martin Ivanič, Ljubljana: Komunist 1990, str. 118–121.