Oblast in služenje

11
270
Dve močni podobi za „cvetni“ konec tedna. Na Cvetni petek na VIP tribuni stožiškega stadiona poleg nekaterih politikov s predsednico vlade na čelu domnevni šef balkanske kokainske naveze za Slovenijo. Druščina gleda tekmo Slovenija – Islandija. Druga podoba: v soboto v Castel Gandolfu papež objame papeža, dva v belo oblečena škofa skupaj molita in obedujeta – še pred mescem in pol nekaj nezaslišanega.Prva podoba je podoba tega sveta, da bolj ne more biti. V Stožicah se razkaže nova oblast, še en uradni obet, da bo jutri bolje, v kar smo nekateri željni drugi pa siljeni verovati. Ljudje potrebujemo oblast in jo razumemo kot nekaj svetega. Oblastnike spoštujemo in četudi smo jih sami izvolili, pod njihovo zadnjo plat podstavljamo knežne kamne, imamo za njih VIP tribune, smo počaščeni, če nas pogledajo. A ga. Bratušek, kot vsak oblastnik, ima senco. V Stožicah je bila ta senca takorekoč ikonična, paradigmatična. Na isti tribuni nekaj sedežev vstran je čemelo podzemlje, zlo, laž, krvave oči in krvava roka,… ter razglašalo: „Tu smo, tu bomo, nič nam ne morete. Niste vi, ki nas preko svojih vlad in sodišč odobravate ali neodobravate. Mi smo, ki odobravamo ali neodobravamo vas.“Mafija se v javnosti nikoli ne razkazuje slučajno. Tokrat je povedala, da preko svojih koka-dilerjev drži na povodcu mnoge iz slovenske visoke družbe. Vlade se menjavajo, politiki se gredo oblastne igre, a nihče naj ne dvomi vanjo. Zgolj s svojo kartoteko seznamov odjemalcev koke ima skoraj toliko politične moči kot Delo, Dnevnik in Večer skupaj. No, vsaj tako je bilo njeno petkovo sporočilo. In človek se vpraša: Bodo VIP tribune in oblast za vedno v rokah hudiča? Njega, ki je nekoč nonšalantno priznal, „meni je izročena in jo dam, komur hočem“? Je sploh možna oblast, ki nima sence? Človek, ki to premišljuje, bi kar obupal. Šel bi med jezne vstajnike, med anarhiste. Utopično bi verjel v boljši svet brez kakršnekoli oblasti. Niti človeka nad živaljo, kaj šele človeka nad človekom.**

V Castel Gandolfu se je na Cvetno soboto zgodila bela zarota. Stoletja in stoletja smo katoličani verjeli, da je v Rimu eden beli papež, zdaj smo videli dva. Katoliška mitologija je pretresena. Benedikt XVI. nas je s svojim odstopom prisilil v fazo resetiranja, kot je še v zgodovini ni bilo. Če papež lahko odstopi, če on lahko reče, da se ne gre več, ali smo še v Eni, Sveti, Katoliški in Apostolski Cekvi? In Bog? Ali tudi Bog ni več, kar je bil? Verjeli smo, da je On Silni, Močni, Nesprejemljivi; in papež, „per analogiam“, več kot le Njegov približek. Ampak nemški papež je bil preveč bister, da bi pristal na tovrstne naravno-religijske vzorce. Preveč Svetoduški in Jezusov, da bi vztrajal v vlogi, ki mu jo daje človek v svojem neskončnem strahu pred svobodo in odgovornostjo, v svoji potrebi po malikovanju človeških voditeljev.

Bela zarota, srečanje papeža Frančiška z upokojenim papežem Benediktom, je zarota proti malikovanju oblasti. Zarota? Niti ne. Saj sta v teh dramatičnih in silno lepih tednih oba dokaj glasno in nazorno nakazala, da bo naslednja velika bitka katolištva bitka proti oblastiželjnosti in gospodovalnosti v Cerkvi in svetu.

Stožiška podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata in ostajata takšna kot sta bila. Castengaldolfska podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata na skrivnosten in nepredvidljiv način. Na način, da niti katoličani nimamo pojma, kaj se z nami te dni dogaja.

***

A Frančišek je napovedal: zgodila se bo edina možna revolucija, se pravi, edina, ki lahko spremeni nas in družbo na bolje, ne da bi ustvarjala nove žrtve – revolucija služenja drugemu. Te revolucije ne bomo vsiljevali politikom, demokracijam, VIP tribunam. Še pri internem pridiganju o njej bomo previdni, ker dobro vemo, kje je treba začeti. Če se je namreč celo v rimski kuriji udomačil karierizem in čudno neformalno mreženje v lovu za koristmi, ne bo manjkalo te bolezni tudi po celem telesu Cerkve, vse tja do vaških župnikov. Takšna je dedukcija. Indukcija ne bo bistveno drugačna.

Kako se nam je to zgodilo? Razlogov bo več. Omenil bo enega. Morda najbolj tabuiziranega, a ravno zato najbolj potrebnega debate in preverjanja. V zadnjih tridesetih letih smo v Cerkvi z velikim poudarkom na močni identiteti, na močni vdanosti voditeljem, na nujnosti spopada s tem svetom, na „alternativnih“ ekonomskih dejavnostih ter s svojim bojem proti notranjecerkvenim „heretikom“ zaorali globoko brazdo, iz katere je vzklilo tudi novo religijsko gospostvo, nova vera v moč sistema.

Z novim Frančiškovim slogom prihaja več kot popravek, več kot kozmetika in plastična kirurgija, prihaja poziv k spreobrnjenju. Cerkev je prva, da verjame ne v katerega koli Boga, temveč v Jezusovega, v „oblast služenja“, da torej postane „uboga za uboge“. Pri tem ne bodimo lahkomiselni! Spreobrnjenje k služenju in uboštvu bo bolj boleče, kot si predstavljamo zdaj, ko smo še kot opiti od čudovitega konklava in od pristnosti argentinskega papeža. Ampak, ko bomo delali na sebi in nam bo težko, vedimo, da delamo za vse okrog sebe, za družbo, za politiko in gospodarstvo. Ne podcenjujmo se! Katoličani smo največja in edina zares globalna religija. Spremembe v naših srcih in naših strukturah ne morejo ne imeti posledic v širši družbi. To velja že zaradi socioloških zakonitosti. Kako velik je šele up, če upoštevamo, da je zadnja resnica naše religije onstran sociologije – v Duhu!

Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na Branko Cestnik blog.

Foto: www.ucatholic.com

 

 

11 KOMENTARJI

  1. Z napisanim se lahko strinjam brez pomislekov.
    Življenje me je naučilo, da na sebi lahko delam. Za druge lahko le molim.Vse pa more spreminjati Bog.

  2. “Katoličani smo največja in edina zares globalna religija.”

    Kakšno precenjevanje svoje lastne verske skupnosti in podcenjevanje drugih! Sunitskih muslimanov je več kot katolikov, pa tudi islam, budizem, hinduizem in razni protestantizmi so globalne religije par excellance.

  3. Fantastičen in realističen članek. Vsebuje tisto, kar mora vsebovati.

    Pozitvno vzgojno sporočilo. Ni dovolj le jamrati ali kritizirati.

    Sveto pismo nas uči kako moramo v življenju pristopati. Z odkrivanjem slabosti, napak in takojšnjim pozitivnim podukom, kaj moramo storiti, da se ne bodo več ponovile!
    Vsaka prigoda iz svetega pisma ima ta življenjski poduk in pozitivno naravnanost za lepši, bolj človeški jutri.

    Naslednje je tudi povezano s tem pristopom, ki je bistven za duhovni razvoj človeštva:

    Moti me in nisem osamljen, da cerkev tako formalistično pristopa k življenju. Ne le, da malo duhovno deluje med ljudmi, čeprav razmere kličejo po takšnem delovanju na terenu, ne za zidovi.

    Ampak, da poleg tega formalistično ponavlja besedila iz svetega pisma, ne da bi jih prenašala v konkrtne sedanje življenjeske razmere.

    Ali drugače povedano v zgornjem formalističnem smislu se govori o veri vsaj 95%, o uresničevanju verske duhovnosti v vsakdanjem življenju pa 5%.
    Razmerje pa bi moralo biti obratno.
    Kako naj ljudje živijo duhovno versko življenje kot to nalaga sveto pismo, če to ne vedo na kakšen način je to možno živeti. O tem se niti ne znajo pogovarjati.
    Vendor je prav ta sprememba odločilna, da se odpravijo vse osebne in družben slabosti. V bistvu tiščimo glavo v pesek in ničesar ne spremenimo v mišljenju in ravnanju. Gre za izrazito površinskost do življenja in stvarstva nasploh.

    Pogovor o tem in tudi življenje v tem smislu, je še pravi tabu za katoličane. Ali tudi za duhovnike? Poznam svetle izjeme.

    Takšen pristop k duhovnemu življenju odpira na široko vrsto vrat, ki so zdaj zaklenjena. Ne le v odnosih med ljudmi, ampak tudi med verstvi.

    Če primerjamo versta, imajo skupne bistvene stvari. Le v podrobnostih se razlikujejo. To pa pomeni, da ne smemo trdoglavo potencirati podrobnosti, tisto kar je bistveno pa minimizirati. Enako velja za odnose med ljudmi.Drevo vidimo , gozda pa ne.

  4. Podpišem pod to kar ste napisali g. Branko…začeti pri sebi to je imperativ. Tudi z razlogi zakaj je v Cerkvi tako kot je, ste zadeli…tudi tu na teh straneh prevečkrat beremo članke, ki gradijo svojo poanto na (vas kar citiram):”…močni identiteti, na močni vdanosti voditeljem, na nujnosti spopada s tem svetom, na „alternativnih“ ekonomskih dejavnostih ter s svojim bojem proti notranjecerkvenim „heretikom“ zaorali globoko brazdo, iz katere je vzklilo tudi novo religijsko gospostvo, nova vera v moč sistema…”

    Ja bodimo ponosni na izročilo in nauk Jezusa in ga živimo v svojih življenjih… a se tudi zavedajmo, da še sam Jezus (ko je bil na Zemlji) ni mogel spreobrniti vseh, ma kaj vseh, le peščica je šla za njim, pa je bil Bog in je čudeže delal…mi si pa domišljamo, da bomo prepričali druge, če bomo bomo pridigali drugim o svetosti življenja in o tem kako je splav umor in takoj povedali da so torej tisti, ki ga opravijo morilci, o tem kako smo naše družine z referendumom ubranili pred silami teme…o moj Bog…sancta simplicitas…tako lahkotno poigravanje z besedami kot so: morilci, sile teme…zlo torej…in drugimi seje le sovraštvo in razdor.
    Kristjani moramo zato definitivno razmisliti tudi o tem kako nastopati v javnosti, na kakšen način zagovarjati (če sploh) naša stališča…

  5. Neformalističen pristop kverskemu življenju je bistven za premik od oblastnega k služenju v ljubezni do stvarstva in do ljudi.

    Skrajni čas je, da to končno stori cerkev, da so bo lahko potem posvetna oblast zgledovala in enako ravnala.

    Verski mediji in cerkev, imajo neverjetno priložnost, da tudi orjejo ledino glede vzgojno praktktičnih vsebin na različnih področjih življenja. Zlasti TV ima veliko priložnost, da prikazuje praktične vzgojne prigode o pravilnem življenju mladih in starejših, kot tudi v različnih poklicih.
    Po tem hrepenijo danes ljudje, pa jih nihče ne sliši!!!

    Beremo in gledamo pa prigode, ki so v pravem nasprotju s tistim, kar človeka in skupnost duhovno dviguje. Sicer je nekaj izjem. Vendar to ni dovolj.Akcija!!!

  6. prosim, če lahko tisti, ki več spremljate papežovo delovanje in njegove izjave, pridige, citate – da sporočite linke, kje se da to prebrati, pa čeprav v angl., nem. ali ita. jeziku.

    Vidim, da prej izvem za nove izjave v laičnih, sekulariziranih medijih, kot na tem portalu. Vem, da je ta portal bolj zbirka blogov in da resen človek lahko prispeva brezplačno, neprofesionalno zgolj en ali dva kvalitetna članka na mesec.

  7. Zelo dober članek.

    V Sloveniji gremo na slabše.

    http://www.rtvslo.si/slovenija/dz-o-neposredni-demokraciji-z-alesem-primcem-in-hervardi/305808
    Na seznamu povabljenih najdemo Aleša Primca iz Civilne iniciative za družino in pravice otrok, v javnosti znanega predvsem po svojih …. stališčih in nasprotovanju dodeljevanja pravic istospolno usmerjenim.

    Zavzemanje za očeta in mamo, ki ju otrok potrebuje je …… stališče. RTV SLO vedno bolj postaja enostransko trobilo.

    Ni kaj, to je rasizem brez primere!

  8. A še ne veš. Kdor koli karkoli reče drugače, kot je všeč gejevskemu lobiju, je homofob.

  9. Janez Pavel II je imel dve fronti. Na vzhodu se je bojeval s silami laži, na zahodu pa s silami znanstvene neutemeljenosti vere.

    Benedikt XVI je bil postavljen na sredino bojnega polja. Nikoli ni vedel, kje bo kaj počilo.

    Frančišek se je odločil za protinapad. V avtorjevem prispevku je razlaga papeževe strategije služenja. Taktika bojevanja temelji na pomoči od zgoraj. Uspeh preboja v obljubljeno deželo je zagotovljen v primeru poslušnosti Vrhovnemu poveljniku.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite