Objem ali facebook?

1
Tudi skozi mesta, foto: A. Čerin.
Tudi skozi mesta, foto: A. Čerin.

Da ne bo pomote – nič nimam proti socialnim omrežjem, saj jih dnevno koristim. Vendar moram priznati, kako neprimerljivo drugače je objeti prijatelja, mu stisniti roko, pogledati v oči, slišati njegov glas …

V preteklih dneh sva z ženo in mnogimi prijatelji, ki so naju na poteh spremljali, prehodila več kot 250 km po naši lepi domovini Sloveniji. Namen najine hoje (romanja) je: obiskovati prijatelje, ki se enkrat mesečno v mnogih krajih zbirajo v zakonskih skupinah, in jih opogumljati in spodbujati k zavzetemu delu za dobre medsebojne odnose, za gradnjo zdravega, prijetnega in ustvarjalnega družinskega okolja, v katerem rastejo novi zdravi in odgovorni državljani naše domovine. Zdravo in prijetno družinsko okolje pa nikoli ni bilo nekaj samo po sebi umevnega, saj je bilo zanj treba vedno trdo delati, se marsičemu odreči, potrpeti, vztrajati, si odpuščati … Vse to pa je umetnost in so veščine, ki se jih moramo učiti – in »šolanje« traja celo življenje. Uspeh je odvisen od naše učljivosti in pripravljenosti ne nenehne osebne spremembe.

Ko smo v preteklih dneh hodili iz kraja v kraj, od vasi do vasi, po asfaltnih in gozdnih poteh in občudovali lepote, ki jih je Stvarnik v tako obilni meri »razsul na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev« (Ivan Cankar, Kurent), smo se veliko pogovarjali, se veselili, smejali, jokali, molili … Ugotavljali smo, da je za naš narod še upanje, da med nami še živijo veseli ljudje, kot je nekoč rekel Cankar: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kamor smo prišli (nikoli nisva hodila sama), so nas sprejeli z odprtimi rokami, nam ponudili pijačo in jedačo, zavetje pred močnim soncem ali dežjem, prijateljski stisk roke, prijazno besedo … Dobršen del poti je z nama hodil Prekmurec, ki je presenečen ugotavljal, da niso samo v Prekmurju tako gostoljubni in dobri ljudje. Po večerni maši smo se srečevali s prijatelji in znanci. Nekatere dlje časa nismo videli, z drugimi se redno srečujemo na seminarjih ali drugih srečanjih.

Kakšno veselje je stisniti roko človeku/prijatelju, ga objeti, mu podariti nasmeh, pozorno uho in lepo besedo …! Sprašujem se, kako je mogoče, da se to čudovito človeško izkustvo vse bolj umika virtualnim izkustvom – raznim »všečkom in deljenju« misli in slik na Facebook-u ali Twitterju, »ubijanju« časa z računalniškimi igricami, TV oddajam, filmom …? Saj v svojem najglobljem bistvu se človek vendar ne more spremeniti! Njegova najgloblja naravna potreba po ljubezni, spoštovanju in priznanju ostaja nespremenjena! Smo mar sredi tega odtujenega in zmedenega časa zares že tako zavedeni, da prave potrebe oziroma drugače rečeno: »prave zadovoljitve človekove najgloblje potrebe« več ne vidimo? Imamo res tako »zapacane oči« in oprane možgane? Smo res tako oropani ljubeče topline in medsebojne ljubezni, tako prevarani in razočarani, tako zavedeni in opeharjeni, da smo pozabili, kaj je resnično, in poznamo le še navidezno/virtualno? Smo mar zares že tako obupani, da več ne verjamemo v Dobroto in Ljubezen?

Na misel mi prihaja rek, ki pravi, da tragedijam pogosto botruje neznanje. Žal je ta rek večkrat resničen. Kako zelo se mi smilijo ljudje, ki so predvsem zaradi nevednosti izgubili upanje! Kako se mi smilijo dekleta, ki so jih fantje – največkrat prav zaradi nevednosti – razočarali in jih je strah nove in trajne zveze – bojijo se ponovnega razočaranja, bojijo se, da bo rana ponovno zakrvavela! Kako se mi smilijo fantje, ki so jih dekleta – v mnogih primerih prav tako zaradi nevednosti – zapustila! Kako se mi smilijo mame, ki so po razvezi – verjamem, da se je tudi njim marsikaj, kar je privedlo do razveze, dogajalo iz nevednosti – ostale same z otroki in so se morale primerno »ograditi«, da jih moška brezbrižnost ne bi ponovno ranila in prizadela! Kako se mi smilijo moški, ki več ne opazijo ženske lepote, in ženske, ki več ne opazijo moške odločnosti in bojevitosti! Še bi lahko našteval …!

Kdo ima korist od nevednosti in kaosa, komu to paše? Je to farmacevtska industrija, ki obupancem prodaja vedno več antidepresivov? Je to politika, ki lažje manipulira z razočaranimi, zmedenimi, osamljenimi in kimajočimi? Je to interes bogatih, ki želijo za vsako ceno zmanjšati število prebivalstva na zemlji? Zakaj so mediji tako polni novic o tragedijah, nesrečah, stiskah …? Zakaj ljudi zanimajo bolečine drugih, če jim ne morejo (ali nočejo) pomagati? Zakaj smo zaradi vsega tega tisti, ki še verjamemo v Ljubezen in Dobroto (Ste opazili, da ti dve besedi pišem z veliko začetnico?), vedno bolj v manjšini? Mar postajamo brezčutni roboti?

Sam imam izkustvo objema, čeprav sem ga v otroštvu pogrešal. Vem, kaj pomeni iskren pogled v oči, stisk roke, beseda tolažbe … In tega ne more zamenjati nobeno ždenje pred računalnikom, noben nadomestek ljubezni, noben čarobni napoj ali kakršnakoli substanca, ki bi me opijanila, da bi za nekaj časa pozabil na stisko ali osamljenost. Ali z drugimi besedami: osebe ne more nadomestiti noben predmet – nobena druga ustvarjena stvar. Človek je oseba in za svojo uresničitev nujno potrebuje drugo osebo. Zato je odgovor na vprašanje ali objem ali Facebook popolnoma jasen: objem.

Veselim se, da je pred nama z ženo še kakih 100 kilometrov hoje Od skupine do skupine za dobro družine. Našo pot bomo nadaljevali v četrtek, 25. junija na Dan državnosti, ko se bomo zjutraj ob 8.30 zbrali v Vrhpolju pri Vipavi in od tam odšli proti Kamnjam, od tam naslednji dan proti Šempasu in Dornberku, od tam proti Komnu in dan kasneje proti Sežani, našo pot pa bomo 30. junija zaključili v Kopru – na Markovcu. Že sedaj se veselim novih obrazov, novih objemov in novih srečanj s prijatelji. Veselim se, da bomo preživeli več časa skupaj, da bomo naše dobre prijateljske vezi še utrdili, da si bomo marsikaj zaupali … Predvsem pa se veselim, da bomo mogli vsem, ki jih bomo na poti srečali, prinašati dobro voljo, mir in novo upanje. Lahko se sami prepričate o resničnosti tega pisanja in se nam vsaj na delu poti pridružite. Veseli vas bomo!

Pobuda ob rob gornjemu pisanju: se pripravljate na počitnice ali dopust? Pomislite, kako bi lahko kam šli kar peš. Morda imate v kakšnem delu naše lepe domovine prijatelje ali sorodnike, kjer lahko poceni ali zastonj prespite – eno ali dve noči. Načrtujte, da se z avtomobilom peljete do neke izhodiščne točke, tam avtomobil zaklenete za dva ali tri dni in si pričarajte »peš počitnice«. Pojdite med polja, travnike in gozdove, pojdite na gričke in hribčke (tudi če niste navdušeni hribolazci), opazujte potoke in poslušajte petje ptic, opazujte travniške cvetlice, ki jih obletavajo metulji in druge žuželke … Boste videli, koliko lepot boste »zaužili«, koliko dobre volje in zadoščenja in hvaležnosti boste imeli v srcu, ko boste prišli do (tudi etapnega) cilja, in kako boste okrepljeni za prihodnje izzive.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.