Po Sophie in’ t Veld nas je obiskala še evropska glavna tožilka Laura Codruţa Kövesi

13

Obiskala nas je evropska glavna tožilka Laura Codruţa Kövesi. Pa smo prav hitro dočakali nov dokaz, da so v Evropi povsem pri sebi. Pa ne v evropskih državah, ampak v Evropi tam, kjer se sprejemajo pomembne odločitve, torej v Evropskem parlamentu. Po nedavnem sprehodu posebne komisije evropskih poslancev skozi nekatere institucije naše države in njenem poročilu o vladavini prava, korupciji in svobodi medijev nas je obiskala še prva evropska glavna tožilka Laura Codruţa Kövesi. In kot se spodobi za tak visok obisk, jo je sprejel tudi generalni državni tožilec Drago Šketa. In imela sta si kaj povedati, saj oba prihajata iz nekdanjih socialističnih in tudi tranzicijskih držav. Potem ko jo je navdušila odločnost naših sodnikov in tožilcev ob zapletih pri imenovanju dveh tožilcev, je dejala, da smo državljani lahko ponosni na svoje tožilce, medtem ko je poudarila, kako pomembno je neodvisno pravosodje, ter potem dodala: »Bodite pozorni, spregovorite, niste sami!«

Evropska glavna tožilka Laura Codruţa Kövesi se je baje seznanila z našimi uspehi pri pregonu tranzicijskega kriminala

Z generalnim državnim tožilcem sta se sestala za čvrsto zaprtimi vrati, a je vendarle pricurjalo, o čem sta se menila in šušljala. Povzemam nekaj poudarkov iz dobro obveščenih trapezoidov, natanko prisluhov, ki jih je izvedla medijska agencija EnaBabaPrav (EBP). Prvo evropsko tožilko so predvsem zanimali dosežki našega tožilstva v letih od osamosvojitve in v času prehoda v tržno gospodarstvo, generalni državni tolažilec pa se je temeljito razgovoril uspehih tolažilcev pri pregonu tranzicijskega kriminala:

»Pri nas ni nerešenih zadev, čeravno smo pri lastninskem preoblikovanju, pri privatizaciji torej zaznali na stotine primerov podjetij z bypass obvodnimi firmami. Vse to smo v kali zatrli in onemogočili, da bi se slabi zgledi širili na druga področja. Bili so trendi, da se izigravanje zakonodaje širi na zdravstveno področje, k nakupom operacijskih miz in žilnih opornic, a so v strahu za lastno kožo opustili te namere. Omenim naj še bančno luknjo. Gre za okoli pet milijard evrov in nekaj centov, kjer smo tolažilci na samem koncu začetka pisanja obtožnic in je le še vprašanje tednov, da ne rečem dni. Tudi podizvajalci del v centru Stožice že dajejo za pijačo, saj je zadeva tako ali nekoliko drugače rekoč rešena, kot tudi vsi zapleti na bežigrajskem Plečnikovem stadionu.

Odkar je naše tolažilstvo strumno, kot je, razpadajo pri belem dnevu mrežne povezave nadzornikov in uprav, ki so se vzpostavljale čez noč, zdaj ko bo pričela v prestolnici delovati vaša izpostava, bomo pa lahko, vsaj trendi gospodarskega kriminala so negativni, nekaj tožilstev preoblikovali v kavarne. Tudi sedanja vlada je pri priči opustila vse zamisli in namere, kako bi naplahtala delovno ljudstvo z nakupi opreme proti covidu, razen na samem začetku, ko je na veliko kupovala neustrezne maske, zdaj pa se vlečejo ven, da jih bodo pred pustom odprodali

Toliko mi je uspelo izvrtati pri medijski agenciji EnaBabaPrav. Nekaj vsekakor drži.

13 KOMENTARJI

  1. Easy, prosim. Sami niste nič boljši.

    Po Kompromissmaschine Merkolovi prihajajo bolj odločni Nemci, ki bodo še trdneje zahtevali vladavino prava. Enako EU. In kaj je pravo? Angleži vam bodo razložili, da je “possession 9/10 of the law”. Prav to je razlog, zakaj so v Združenih državah imeli takšne težave z uvoženo, njihovi kulturi tujo, italijansko mafijo. Mafija je denar že imela v lasti … Enake težave imamo sami, saj se preko davčnih oaz opran denar vrača v Slovenijo. Ta je legalen in ga EU ščiti.

    In, če se vsi strinjamo, da tako ni prav, zakaj vam potem pravim, da ste problem vi in aktualna vlada? Poglejte moj problem. Opuščen sem z Univerze v Mariboru. Vsi se boste strinjali, da sem odpuščen legalno, saj me je odpustil izvoljeni rektor. Prav nikogar ni med vami, ki bi mi pritrdil, da legalno sploh nisem odpuščen, saj sedanji rektor sploh ni bil legalno izvoljen. Kar zlahka dokažem. V Statutu UM imamo določilo, da mora rektor biti zgleden. Torej ni dovolj, da je redni profesor in da je izvoljen, dodatno mora biti še zgleden. Sedanjega rektorja sem javno razkrinkal. V njegovem učbeniku je na desetine strani (in celo slikic, da bo ja jasno vsakemu osnovnošolcu) enostavno prepisanih oz. prerisanih. Plagiatorstvo se znanstveniku sploh ne spodobi. Tu ni dileme, da takšno obnašanje ni zgledno. A takšna je zatečena pravna situacija. Odpustila me je oseba, ki je po vašem prepričanju še vedno rektor. Kljub vsemu.

    Vsi me razumete. Vsi veste, da imam prav. Vsi veste, da je določilo, da je treba prijavo mobbinga nasloviti na rektorja tudi, če je on sam del mobb-a (beseda v angleščini pomeni krdelo), totalitarno. Tudi določilo, da se mora on sam “izločiti” in predati prijavo v odločanje tajnici, ki jo je sam imenoval. A ne boste prav ničesar storili glede tega. Podučili me boste, naj problem rešim znotraj obstoječega pravnega sistema. Za katerega se vsi po vrsti strinjate, da je gnil.

    Pa da ne bom samo jaz. Evo, danes poročajo časopisi, da je za pomoč prosil sin ubite malteške novinarke. Slovenija mu ne bo pomagala, ampak so ga podučili, da “to ni v naši pristojnosti” in naj išče rešitev znotraj obstoječega pravnega reda.

    Kako vas potem lahko moti, če svojo karmo dobite nazaj? In EU vaši vladi razloži, da se proti zakoreninjenim posledicam nekoč izpeljane revolucije NE SMETE boriti s prestopanjem veljavnih pravnih okvirjev.

    Vse po pravilih. Kot Nemci!

    • Igor,
      kdaj in s katere fakultete ste bili odpuščeni… če ste še zmeraj navedeni med zaposlenimi na EPF UM?

      Bi morda morala EPF osvežiti podatke na svojem portalu?

    • Ne, ne. Nič ni narobe s portalom. Na univerzi je v navadi, da profesorji, ko odidejo v pokoj, obdržijo kabinete. Tudi nikjer se njihovih imen ne briše. 🙂

      Dodatna zadrega je, da sem trenutno teče odpovedni rok. Torej kot v pravljicah o hkrati obutem in bosem modrecu sem še vedno zaposlen, čeprav mi je že vročen redna odpoved.

      Ne, ne skrbite za mene. Za moje zdravje je bolje, da grem iz nezdravega kolektiva. Našel si bom drugo boljšo službo. Rictung Nord. A Slovenija ima še naprej enak, če ne pikico večji problem. Kolektiv bo postal samo še bolj nezdrav. Vsem bo samo še bolj jasno, da jih utegne veliko stati, če se uprejo na univerzi vse bolj utečenim praksam. Skratka, jaz sem se rešil, Slovenija pa ima še večji problem kot prej.

      • V statutu UM piše, da rektorja univerze volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so na univerzi zaposleni, poleg teh pa imajo volilno pravico tudi študentje, in sicer eno petino od glasov vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so na univerzi zaposleni. Zadnji rektor UM je bil izvoljen leta 2018, torej v času Šarčeve vlade. Izvolila ga je večina od zgoraj naštetih upravičencev. Zakaj potemtakem avtorju članka očitate, da je problem on in aktualna vlada, ker ste bili vi odpuščeni s strani tega rektorja? Mar niso slovenske univerze avtonomne ustanove, ki nimajo zveze s politiko?

        Igor, ne privoščim vam, da ste izgubili službo in vam želim, da bi v doglednem času našli še boljšo 👍

        A če dovolite, da se vseeno malce pošalim v duhu slovenskih “tolažilcev” iz zgornjega članka:
        svetujem vam, da se po “pravno” pomoč obrnete kar na vrhovno k Masleši – v naši “pravni” državi lahko on vse zrihta (za svoje od dol še posebej rad) 😉

        Upam, da mi šale ne zamerite preveč, saj ni moj namen norčevati se iz vaše nesreče.
        V majhno tolažbo vam povem, da so v zadnjem desetletju trije moji znanci z visokošolsko izbrazbo, vsi v svojih 50-ih letih, izgubili službe. Vsak v svojem podjetju (na različnih koncih Slovenije) so bili brez milosti nekrivdno odpuščeni kot presežni kader pod novimi upravami firm! Vsi imajo družine in šolajoče otroke, ki potrebujejo finančno podporo staršev.
        En od njih, po poklicu strojnik, živi v Ljubljani in je bil brez ‘prave’ službe več kot pet let. Poprijel je praktično za vsako delo, samo da ni obupal. Lahko bi si mislili, da je v prestolnici služb na pretek, saj je vendar veliko mesto, kjer se marsikaj dogaja in dela, a kaže, da za (starejše) strojnike razmere niso rožnate.

        Vsi trije so se malce prekvalificirali na druga področja, kot so jih prej obvladali in vsi so do danes našli zadovoljivo zaposlitev.
        Njihove izkušnje govorijo, da mora biti človek prilagodljiv in ne sme obupati, temveč mora vztrajati v iskanju rešitve, dokler mu ne uspe.

      • Uh, pet let! 🙁

        Zelo mi je žal zanj. Ko se problemi zgrnejo, se znajo nakopičiti, pa človek nima dovolj moči za prekvalifikacijo. 🙁

        Sam nimam te težave. Že nekaj let se pripravljam na prestop. Tako da ne bo tako hudo. In zgledujem se po žlahtnikih in prijateljih, ki so begunci. Pustili so vse za seboj in se v novi družbi bili prisiljeni izkazati. No in sedaj jim je precej bolje, kot ostalim žlahtnikom. In celo bolje kot tistim, ki so med vojno kradli.

        Da, seveda razumem, da mi (ob še vedno aktualnih osebnih okoliščinah) ne bo uspelo najti službe v isti znanosti. In se moram prilagoditi. A ne bo mi težko. Tudi ata je bil inženir, zakaj bi meni takšno delo smrdelo? 😉 🙂

        • Ja, še malo več kot pet let je iskal kolikor toliko trajno rešitev. Res pa sta oba z ženo priseljena v Ljubljano, Primorca po rodu in zahvaljujoč klenemu značaju, vajenemu kljubovati, nista nagnjena k depresivnemu razpoloženju. Dejansko
          sta se zelo dobro soočila z njegovo občasno brezposelnostjo, žena ga je čvrsto podpirala in oddelala marsikatero naduro, da so finančno zmogli preživeti. On pa je v sebi popolnoma zamenjal strojniške paradigme in zdaj dela z ljudmi, kot asistent invalidom. Pravi, da je zelo rad z njimi in ga bogatijo s svojo drugačnostjo. Najbolj ga gane, ker ti ljudje izkazujejo hvaležnost za vsako, še tako majhno pomoč.

      • Ne, šala me res ne moti. Zelo rad se šalim. Enako imam rad tuje šale. Najraje imam šale na svoj račun. A ne nasilnih seveda. Ta je prikupna. 🙂

        A ne. Nočem službe v Sloveniji. Rad bi spremenil tudi kulturo (predvsem kulturo dela), da ne bi slučajno spet padel v stare vzorce. Ljudem se to hitro zgodi, saj sebe nesemo seboj. 😉

      • Aktualno vlado pa omenjam, ker sem pisal tudi ministrici. Da, enako kot vi, je omenila, da so univerze avtonomne. Ta avtonomija je pomembna.

        A v primeru mariborske univerze imamo opravka z ugrabljeno univerzo. Rektor lahko stisne kogarkoli z člani Senata UM vred. Marsikaterega je že. Noben še ni letel iz službe, a so leteli drugi. V ureditvi, kot jo imamo zdaj, je na demokratičen način uveljavljen totalitarizem. Rektor pač lahko zaduši vsak upor zoper sebe in ugrabi vse komisije.

        Ministrici sem pisal, ker bi ona lahko ta problem rešila kot z čarobno palčko. Samo bi predpisala, naj si univerze med seboj razdelijo denar po novem ključu. Pri tem naj bo 20% točk namenjenih integriteti vodstev. Pika. Gotovo. Za tako velik denar bi se vsi čeprav s tresočimi hlačami pri priči uprli rektorju.

        A takšna rešitev prestopa uveljavljeno pravno prakso. Diši po neevropski. Ne, to pa ne. Naj si jaz (in mi) rešimo probleme sami. Znotraj sistema.

        No, enako sporočam jaz vam. Razumem, da ste razočarani nad tranzicijo, ki to ni bila. Nad retencijo elit, ki to niso. Nad v davčne oaze skritim denarjem, ki se vrača v Slovenijo. V številkah vsaj za dva velikostna reda večjimi od madžarskega denarja, ki naj bi bil največja grožnja naši mladi demokraciji. Vse vas razumem. A nehajte jamrati. Zaslužili ste si Nemce. Ubogajte jih. Rešite probleme znotraj evropskega pravnega reda. (Namig. Jaz bom probleme znotraj slovenskega pravnega sistema rešil v Avstriji. Slovenski vladi pa svetujem, da nadaljuje z naslanjanjem na Združene države. Razumem, da si predsednika nista v dobrih odnosih. A Pentagon ne pozablja uslug. In Slovenija ni večja od Arkansasa, tako da ni smiselno, da se povezuje z Belo hišo. Treba si je iskati primerno velike sogovornike, ki si jim ti enako pomemben in te imajo čas poslušati. 😉 )

  2. Đukanović, zakaj ste se šel z rektorjem ukvarjat? A ste dekan? A je rektor z vaše fakultete? V svojem položaju bi si lahko mislili, da bo pripravil protiudarec, če bo čutil, da ga ogrozate. Pa se vegan ste in celo nasprotovalec proticovidnim ukrepom, torej veste, da ste na spolzkem terenu…
    Nekam donkihotovsko ste se zaleteli, če drzi, kar tule pišete…

    Seveda bi vam sicer dal prav: zadoščenje v pravičnosti želimo, da lumpi in lumparije ne bojo vec nagrajevani. Da laznjivi kljukci, lopovi, utajevalci davkov in trgovci z drogo in ljudmi ne bojo vec imeli zaslombe, se najmanj v vrhovih treh vej oblasti in se t.i. cetrte. Volje, da bo enkrat tako kot je prav in posteno, si nikdar ne smemo vzeti!

    • IF, iskrena hvala za sočutni komentar. Veliko mi pomeni.

      A taktiko vseeno bolje razumem jaz. Tvoj predlog je natanko enak belogardističnemu razmišljanju. Naj spomnim: belogardisti so popolnoma po nepotrebnem, ko je vojna že zdavnaj bila odločena, prisegli Hitlerju. Ki je tisti hip izvajal oblast. V smislu znanega štajerskega: “red mora biti, pa magari slab”. Niti malo niso razmišljali o tem, da so Angleži pred vrati. Če bi se Angležem predstavili kot vaške straže in se namesto predaje preoblekli v civilna oblačila, …, bi morda danes srečno živeli v Argenitini. Tako pa! Treba je razmišljati nekaj potez naprej. Sam sem kot otrok bral očetov Nin. Srbska diplomatska šola je boljša od slovenske. Slovenci smo bolj pridni, a izjemno slabo razmislimo, kateremu gospodarju služimo. To nas zadnja stoletja zelo tepe. Vem, da te boli, ko belogardiste poimenujem belogardiste, a ne vem, kako bi drugače dovolj jasno prenesel sporočilo, da je etično obnašanje močno korelirano z inteligenco. Pametnejši ljudje so v povprečju tudi bolj etični. Seveda so izjeme, a krasti enostavno ni pametno. To mi bo pritrdil tudi kristjan, ki okoli sebe vidi, da je ravno obratno. A ni. In tudi pasivno čakati ni pametno.

      Jaz bi službo izgubil tako ali tako. Prvič so me začeli izrivati še kakšnih sedem let nazaj. Takrat mi je dober prijatelj pojasnil, od kod piha mrzlo, a mu ni nisem verjel. No, zdaj je tudi meni jasno. In, ko vidim ves ta tangentopoli, mi je povsem jasno, da bi letos službo izgubil tako ali tako. Tudi če bi se na glavo postavljal, slinil, ažurno vnesel vse svoje dosežke v COBISS, izboljšal študentske ankete in še kaj zraven. Enostavno tako bi se izšlo.

      Teorijo najbolje poznam iz nasvetov ženskam, ki so žrtve nasilja. A enako je povsod. Dokler si neviden za štirimi stenami, boš trpel. Moraš v javnost. Moraš s prstom pokazati v storilca. Da vidiš, kakšne dopise sem jaz prejemal z rektorjevim podpisom! Verjamem, da jih on ni bral. A točno takšen način dela je zakoličil prav on. In njegovi … (Če termin “njegovi” ni najbolj razumljiv, je treba prebrati kakšno novico o 50 milijonih na UM pokradenega denarja. Pardon, pokradeno je politično nekorektno. Pravilno se reče “razdeljeno mimo pravilnikov”. Da, razdeljeno za opravljeno delo, ki je pa tako skrivaj bilo hudo-hudo prevrednoteno v primerjavi z znanstveno-raziskovalnim delom in mentorstvi doktoratom.)

      P.S. Ups. Šele zdaj sem opazil. Ne me vikati. Midva se poznava že nekaj časa. 🙂

    • Še naprej na temo strategije. Jimmy Carter je eden redkih predsednikov, ki ni bil ponovno izvoljen. Izjemno časten človek. Njegova največja težava je bil previsok IQ. Znan je 2-sigma komunikacijski razpon, ki pravi, da se da učinkovito sporazumevati z ljudmi, ki so največ dva odklona pametnejši od tebe. In enako v drugo smer. Carter pa je rad nagovarjal celi narod. V Združenih državah to izgleda tako, da večina TV postaj (prostovoljno) prekine redni program in prenaša Predsednikov nagovor državljanom. In ljudje ga niso razumeli. Marsikdo se je jezil, ko je kot kakšen Rus moral v vrsti čakati za bencin. In poleg Arabcev preklinjal še ameriško pomoč Izraelu. A Carter je bil jasen. Arabske podvojene cene nafte so kraja, ki se jim ne bo izplačala. Američani so jim po normalnih cenah dali elektriko in avte, Arabci pa nazaj kartelno udarili z nekorektnimi cenami nafte. Kaj je rešitev? Ne, Arabci s to potezo niso zmagali. Ravno obratno. Zakoličili so si avtocesto v pekel. Res so Američani odvisni od energije. Res sami niso imeli dovolj nafte. A rešitev je bila v varčevanju. In njihovi znanosti, ki se je morala soočiti z novimi izzivi. Kako preživeti z manj energije? Pred tem je ta ista znanost dojemala energetske vire kot cenene in tako botrovala energetski izpostavljenosti ZDA. Tudi zamižati na eno oko ob neekoloških rešitvah je bilo treba. A nikoli obrniti hrbta Izraelskim zaveznikom.

      Dolgoročno se je Carterjeva vizija izkazala za pravilno. Američani zdaj vozijo pikico manjše avte. Po avtocestah vozijo nekoliko počasneje kot mi. Malo boljše izolirajo hiše, kot so nekoč. A bistvenih razlik ni. Se je pa pokradeno zataknilo v gobcu Arabcem. Poglejte najglasnejšo Libijo. Poglejte hinavski Kuvajt. Oni so zdaj prišli k pameti. Poglejte Irak. Poglejte Sirijo. Še Iran pospešeno gre po isti poti. Če ga gledamo na jugoslovanski časovnici, je zdaj v trenutku, ko smo mi gradili nadzvočno letalo in obenem imeli par-nepar.

      Tako da meni že navadna pamet pove to, kar vam pove etika – da ne smem obupati naj dejstvom, da se bodo zadeve izravnale. In da bom pri tem jaz plačal samo svoj del računa in ne to, kar mi nalagajo povprečneži z mariborske univerze. Da, povprečnež je med znanstveniki približno enako trda beseda kot v gostilni zabitež. Pač očitno je tudi tu prišlo do 2-sigma šuma in me vodstvo ni sposobno razumeti. Ne razumejo, kako drago jih bo stalo. Takrat bodo preklinjali “preklete Jenkije, ki vtikujejo svoj nos povsod tam, kjer jim ni mesto”. A ne bodo se spomnili, da so si jamo izkopali sami enako kot danes revni in brezposelni Arabci, ki so neumno podpirali svoje nacionalistične voditelje. Njim se pač ne da pomagati. Ne, niso Američani kruti, da so jim po naftnem šoku otežili prenos tehnologij (in s tem povečali nezaposlenost med “nič krivo” rajo. Kriva je raja, ker nič ne misli.)

Comments are closed.