Običajna javna osebnost

1

javna osebnost kipVečina staršev se trudi že od najzgodnejšega otroštva pomagati svojim otrokom graditi občutek lastne vrednosti s tem, da jim jasno pokažejo ljubezen in sprejemanje. Tako močno kot ljubimo tiste, ki so nam vredni in so za nas pomembni, tako močno jim to pokažemo v različnih dejanjih in tudi ljubezen jasno verbalno izrazimo na različne načine. Še posebej pri otrocih ti različni načini izkazovanja ljubezni pomenijo utrjevanje in potrjevanje otrokove vrednosti. Otrok ve, da ga iz ljubezni varujemo in ščitimo pred negativnimi izkušnjami.

Ker je staršem njihov otrok, še posebej če je edini, izjemen otrok, mu starši jasno sporočajo to vsebino. Zato tak otrok poleg doživljanja splošne sprejetosti doživlja tudi svojo posebno vrednost.

Ko tak otrok zakoraka v javnost, v zunanji socialni svet, otrok pogosto doživi »travmo javnosti«, čeprav je zgradil zelo pozitivno sliko o sebi na osnovi sprejetosti v svoji družini, v svojem intimnem družbenem krogu.

Otrok, ki se je v svoji družini naučil, da se svet vrti okrog njega, se ne znajde v skupini otrok, v kateri nihče ne posveča take pozornosti njemu. Napačno misleč, da družbena pravila, ki se jih je naučil v svoji družini, veljajo tudi v tej skupnosti in v javnosti, otrok naredi napačen zaključek, da je sam krivec, ker ga drugi otroci ne sprejemajo, in zato razvije kompleks manjvrednosti, da ni dovolj vreden, da bi bil v družbi sprejet.

Nekatere otroke ta sram naredi tako pasivne, da družbeno popolnoma ohromijo, ko so v skupini otrok, ki jih ne sprejema. Med čakanjem, da jih drugi vključijo in sprejmejo, se poskušajo za silo »izboljšati« in »popraviti«, tako da bi ostali le uvideli njihovo vrednost.

Drugi sramežljivi otroci aktivno delajo na tem, da bi jih čim več ljudi sprejelo. Oni razvijajo tako podobo (imidž), ki bi lahko pripomogla k pridobitvi popularnosti v njihovem družbenem krogu. Sanjarijo o slavi, o tem, kako jih bodo vsi ljudje, tudi neznanci, sprejemali in imeli radi, in bodo na tak način vsem pokazali, koliko so oni v resnici vredni.

Brez upoštevanja količine in velikosti njenih realnih dobrih lastnosti je vsaka odrasla oseba obkrožena s tremi javnostmi: v prvi so ljudje, ki o njej mislijo pozitivno, v drugi ljudje, ki so do nje ravnodušni, v tretji pa ljudje, ki jo doživljajo negativno.

Čustveno zrela osebnost ne meri svoje vrednosti po sprejemanju s strani drugih ljudi. Tako ne dojema, da je manj vredna, če jo nekateri ljudje ne sprejemajo ali če je nekaterim ljudem vseeno zanjo, jim je nezanimiva ali je ne marajo oziroma so negativni do nje. Čustveno zrela oseba svoja čustva izkazuje tistim ljudem v javnosti, ki o njej razmišljajo pozitivno.

Oseba, ki želi, da bi jo vsi ljudje sprejemali, pa drugače opredeljuje javnost. Ker ima željo, da jo vsi ljudje sprejemajo, bo posebno pozornost posvečala ljudem, ki jo zavračajo, ki imajo o njej negativno mnenje. Ne bo pa posvečala nobene pozornosti ljudem, ki jo imajo radi. Ko uspe šarmirati nekoga, ki mu prej ni bila simpatična, zanj izgubi zanimanje v trenutku, ko začuti, da je od njega sprejeta.

Mnogi ljudje svojo željo po priljubljenosti danes zadovoljujejo na družbenih omrežjih, kjer pazljivo gradijo svojo javno podobo in negujejo svojo publiko. To počnejo na družbenih omrežjih mnogo bolje kot v realnem življenju. Zelo zapeljiva iluzija, da živimo življenje popularnih javnih osebnosti, doprinaša k zasvojenosti od teh družbenih omrežij.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

1 komentar

Comments are closed.